Frankfurt ob Majni, okoli leta 1850. V restavraciji hotela Englischer Hof vsak dan ob enaki uri sedi starejši gospod. Njegovi sivi lasje štrlijo v zrak, kot bi ga stresla elektrika, oči so modre in vodene, pogled pa leden. Na mizi pred njim je pogrnjeno za dva. Toda gospod je sam.
No, ne povsem. Ob njegovih nogah sedi velik bel koder. Gospod občasno vzame najboljši kos mesa s svojega krožnika in ga ponudi psu, rekoč: »Izvoli, Atma. Ti si edini, ki si to zaslužiš.«
Ljudje šepetajo. Pravijo mu frankfurtski Buda. Govorijo, da je nor. Toda ta gospod je Arthur Schopenhauer, oče modernega pesimizma. Človek, ki je svetu povedal neprijetno resnico: življenje nima smisla, vesolje je naša volja in edina rešitev je, da si nehamo želeti.
Rousseau je bežal pred ljudmi v gozd, Schopenhauer pa jih je preziral kar sredi mesta. Bil je utelešenje družbene razdalje 150 let pred tem, ko je v času covida postala obvezna. Bil je paranoik, mizogin (menda je sovražil ženske), mizantrop (zagotovo je sovražil ljudi) in verjetno najbolj tečen človek, kar jih je kdaj hodilo po zemlji. Toda hkrati je bil genij, ki je razumel trpljenje bolje kot kdor koli drug.
Zlati kovanec in častniški konji
Schopenhauerjeva dnevna rutina je bila sveta. Vstajal je ob sedmih, si pripravil kavo (sam, ker ni zaupal nikomur), pisal tri ure, igral flavto (da bi pomiril živce) in nato odšel na kosilo v Englischer Hof.
Tam je izvajal svoj mali cinični ritual. Preden je začel jesti, je na mizo položil zlatnik. Natakarji so ga opazovali. Ali bo to napitnina? Schopenhauer je jedel v tišini, poslušal pogovore pruskih častnikov pri sosednjih mizah, ko je končal, pa je zlatnik pospravil nazaj v žep.
Nekoč ga je nekdo vprašal, zakaj to počne. Odgovoril je: »Ta zlatnik je tiha stava. Namenil sem ga revnim. V pušico za ubožne ga bom vrgel takoj, ko bom slišal častnike govoriti o čemer koli drugem kot o konjih, ženskah ali psih.« Zlatnik je vedno ostajal v njegovem žepu. Za Schopenhauerja je bila večina ljudi tovarniško blago, izdelek narave – prazni, neumni in nevredni njegove pozornosti.
Če je koga sovražil bolj kot navadne ljudi, je bil to Georg Wilhelm Friedrich Hegel. V 19. stoletju je bil Hegel rock zvezda filozofije. Njegova predavanja v Berlinu so bila nabito polna. Govoril je o Duhu, napredku zgodovine, o tem, da je vse racionalno.
Schopenhauer, ki je verjel, da je svet iracionalen in poln bolečine, je v Heglu videl šarlatana. Imenoval ga je »neumni, okorni, zoprni, ogabni pisun«.
Leta 1820 je Schopenhauer dobil priložnost predavati na Univerzi v Berlinu. Odločil se je za potezo, ki jo lahko opiše samo beseda napuh (hibris). Svoja predavanja je imel točno ob isti uri kot Hegel. Bil je prepričan, da bodo študenti spregledali Heglovo blebetanje in drli k njemu poslušat Resnico.
Rezultat? Heglova dvorana: 200 študentov, ljudje so stali na hodniku. Schopenhauerjeva dvorana: pet študentov (nekateri viri pravijo celo, da ni bilo nobenega).
Schopenhauer je bil ponižan. Besen je zapustil univerzo in se nikoli več ni vrnil k poučevanju. Preostanek življenja je preživel kot zasebnik, živeč od dediščine, in v vsako novo izdajo svoje knjige Svet kot volja in predstava dodajal nove žaljivke na račun Hegla.
Incident na stopnicah
Njegova mizantropija pa ni bila zgolj teoretična. Bila je fizična. Schopenhauer je sovražil hrup. Pokanje z biči na ulici ga je spravljalo v blaznost (o tem je celo napisal esej O hrupu).
Leta 1821, ko je živel v Berlinu, je imel sosedo, 47-letno šiviljo Caroline Marquet. Imela je navado, da je s prijateljicami klepetala v predprostoru stanovanja, prav pred Schopenhauerjevimi vrati. Nekega dne mu je počil film. Odprl je vrata in zahteval, da utihnejo. Caroline se mu je uprla.
Filozof, ki je pisal o sočutju in zanikanju volje, jo je zgrabil, vrgel iz predprostora in – po njenem pričevanju – porinil po stopnicah. Caroline je padla in se poškodovala. Trdila je, da je zaradi padca trajno paralizirana na desni strani in ne more več šivati.
Tožila ga je. Schopenhauer se je na sodišču branil arogantno, vendar so bili dokazi proti njemu močni. Sodišče mu je naložilo, da ji mora plačevati dosmrtno mesečno rento v višini 15 tolarjev, kar ni bilo malo.
Schopenhauer je to plačeval z grenkobo celih 20 let. To ga je vsak mesec opominjalo na njegovo napako. Ko je Caroline leta 1852 umrla, je Schopenhauer v svoj dnevnik zapisal stavek, ki je postal legendaren v svoji krutosti. Ni napisal sožalja. Napisal je latinsko igro besed: »Obit anus, abit onus.« (Starka je umrla, breme je odšlo.)
To je bil Arthur. Briljanten um, kamnito srce.
Pes boljši od človeka
Edina bitja, ki so stopila to srce, so bili psi. Schopenhauer je imel v svojem življenju serijo kodrov. Vsi so bili beli in vsi so imeli enako ime. Uradno ime je bilo Atma (v sanskrtu »svetovna duša«, saj je Schopenhauer oboževal indijsko filozofijo). Ljubkovalno pa jih je klical Butz.
Zakaj psi? Ker psi ne lažejo. Ker psi ne nosijo maske. Schopenhauer je verjel, da v očeh živali vidimo Voljo v njeni čisti obliki, brez intelektualnega pretvarjanja.
»Če ne bi bilo psov, ne bi želel živeti,« je nekoč rekel.
Ljudem v Frankfurtu se je zdelo blazno, da se ugledni doktor filozofije na sprehodu pogovarja s psom kot s človekom. Ko je bil pes priden, ga je hvalil: »Ti si Atma, ti si človek.« Ko pa je pes naredil kaj narobe, ga je kregal: »Ti nisi človek, ti si samo pes!«
Njegova ljubezen do živali je bila edina točka, kjer je pokazal etiko. Bil je eden prvih zagovornikov pravic živali v Nemčiji in je ostro nasprotoval vivisekciji. »Sočutje do živali je tako tesno povezano z dobroto značaja, da lahko z gotovostjo trdimo: kdor je krut do živali, ne more biti dober človek,« je zapisal. (Ironično, glede na to, kako je ravnal s sosedo.)
Paranoja in pištola pod blazino
Bolj ko se je staral, bolj je bil prepričan, da mu želijo ljudje škodovati. Njegovo stanovanje je bilo trdnjava.
Spal je z nabito pištolo pod blazino in bodalom ob postelji. Ob vsakem šumu je planil pokonci.
Svoje premoženje je skrival na najbolj absurdnih mestih. Vrednostne papirje je skril v stare pisemske ovojnice ali v knjige, da bi bili videti kot ničvredni papirji. Zlate kovance je skrival v lončkih s črnilom. Nikoli ni dovolil brivcu, da bi mu obril vrat. Bal se je, da bi mu prerezali grlo. Raje se je obril sam, čeprav slabo. Ker se je panično bal ognja, je vedno stanoval v pritličju, da bi lahko hitro pobegnil.
Kljub vsem tem ekscentričnostim (ali pa prav zaradi njih) je Schopenhauer zadel v bistvo človeške eksistence. Njegova osrednja misel je preprosta in strašljiva: »Življenje je nihalo, ki niha med bolečino in dolgčasom.«
Ko nekaj hočemo, trpimo, ker tega nimamo. Ko to dobimo, smo srečni samo kratek trenutek, nato nastopi dolgčas. In potem hočemo nekaj novega. Cikel se nikoli ne konča.
Schopenhauer ni ponujal srečnega konca, pač pa je ponujal tolažbo v tem, da nismo sami v svojem trpljenju. In ponujal je umetnost, zlasti glasbo, kot kratek beg iz tega pekla.
Pozna slava
Vse do svojih šestdesetih let je bil neznan. Njegove knjige so šle v razrez za star papir. Toda proti koncu življenja, ko je optimizem revolucij leta 1848 propadel in je Evropo zajelo malodušje, je njegov čas končno prišel.
Nenadoma so vsi brali frankfurtskega Budo. Richard Wagner mu je poslal svoje opere (Schopenhauerju niso bile všeč, raje je imel Rossinija). Ljudje so romali v Englischer Hof, da bi ga videli jesti.
V tej slavi je neizmerno užival, čeprav je trdil, da mu nič ne pomeni.
Umrl je leta 1860, mirno, na svojem kavču. Njegov zdravnik ga je našel mrtvega, z rahlim nasmeškom na obrazu. Končno je breme odšlo. Nihalo se je ustavilo.
Njegov zadnji koder Atma je preživel in podedoval precejšnjo vsoto za svojo oskrbo.
