Pariz, sredina 18. stoletja. Razsvetljenstvo je na vrhuncu. V salonih se pije šampanjec in debatira o razumu, znanosti in napredku. Voltaire sije s svojim ostrim duhom, Diderot sestavlja Enciklopedijo. Vsi so urbani, vsi so cinični, vsi so briljantni.
In potem je tu on: Jean-Jacques Rousseau.
Ni Parižan, ampak Ženevčan. Ne mara salonov, ker se v njih počuti nerodno. Ne mara mode, zato se oblači preprosto, včasih celo v armensko narodno nošo, da bi šokiral. In predvsem: ne verjame v napredek.
Rousseau je bil prvi hipi, prvi, ki je rekel: »Civilizacija je napaka. Vrnimo se k naravi!« Njegove knjige so sprožile francosko revolucijo, njegove ideje so ustvarile romantiko. Bil je superzvezdnik svojega časa. Ko je izšel njegov roman Julija ali Nova Heloiza, so ljudje v vrstah čakali pred knjigarnami in jokali na ulicah.
Toda za to fasado preroka narave se je skrival eden najbolj zlomljenih, nevrotičnih in paranoičnih umov v zgodovini. Človek, ki je napisal najlepšo knjigo o vzgoji otrok, je svoje lastne otroke vrgel na smetišče zgodovine. Človek, ki je pridigal o bratstvu, je bil prepričan, da ga ves svet zasleduje.
Dobrodošli v glavi človeka, ki je iznašel moderno čustvovanje – in plačal ceno zanj.
Skrivnost petih sirot
Začeti moramo z najtemnejšo skrivnostjo. Z madežem, ki ga ne more sprati nobeno filozofsko opravičilo.
Leta 1762 je Rousseau izdal knjigo Emile ali O vzgoji. To je biblija pedagogike. V njej Rousseau trdi, da se otrok rodi dober in da ga pokvari družba. Materam svetuje, naj dojijo svoje otroke (kar je bilo takrat nezaslišano, saj so to počele dojilje). Očetom svetuje, naj se z otroki igrajo, naj jih ne tepejo, naj jih pustijo teči po gozdu. »Ljubite otroštvo!« je klical.
Svet je bil navdušen. Aristokratinje so začele dojiti, očetje so začeli metati žoge na vrtovih.
Pa v resničnem življenju? Rousseau je živel s Thérèse Levasseur, preprosto, nepismeno perico, ki jo je spoznal v gostilni. Z njo je imel pet otrok. In kaj je storil veliki pedagog s temi petimi »dobrimi bitji narave«? Vsakega posebej, takoj po rojstvu, je zavil v plenice in ga odnesel v Hôpital des Enfants-Trouvés (Bolnišnico za najdenčke) v Parizu.
To ni bila sirotišnica, kot si jo predstavljamo danes. To je bila čakalnica na smrt. Higiena je bila grozljiva. Umrljivost dojenčkov v prvem letu je bila tam več kot 70-odstotna. Rousseau je svoje otroke obsodil na skoraj gotovo smrt ali pa na življenje beračev. Niti imen jim ni dal.
Zakaj? Kako je to mogoče? Njegovi izgovori v Izpovedih so mešanica samopomilovanja in hladne preračunljivosti. Govoril je o revščini in trdil, da nima denarja, da bi jih preživljal (čeprav je bil slaven pisatelj). Trdil je, da potrebuje tišino za pisanje svojih mojstrovin, mir. Otroški jok bi motil genija. Zaščita: »Raje vidim, da so kmetje in delavci kot pa pustolovci in lovci na bogastvo, kar bi postali ob meni.«
Njegov največji sovražnik, Voltaire, je to vedel. In ko ga je Rousseau v nekem pismu napadel zaradi njegovega gledališča, je Voltaire anonimno objavil pamflet, v katerem je svetu razkril Rousseaujevo hinavščino. Rousseauja je to uničilo. Ne zato, ker bi mu bilo žal otrok, ampak ker so ga zlobni ljudje izdali.
Vsi me gledajo!
Če mislite, da imate slab dan, ker vas nekdo ogovarja v službi, pomislite na Rousseauja. Zadnjih 15 let svojega življenja je preživel v prepričanju, da obstaja univerzalna zarota proti njemu. Verjel je, da so se vsi evropski kralji, cerkev, zdravniki, njegovi nekdanji prijatelji in celo poštarji združili z enim samim ciljem, in sicer, da bi ga ponižali in oblatili.
Njegova paranoja je dosegla vrhunec v incidentu s škotskim filozofom in zgodovinarjem Davidom Humom. Leta 1766 je moral Rousseau bežati. Njegove knjige so sežigali v Parizu in Ženevi zaradi verske herezije. Hume, znan kot dobri David (le bon David) zaradi svoje blage narave, se je usmilil ubogega begunca. Ponudil mu je azil v Angliji.
Rousseau je prispel skupaj s svojo Thérèse in ljubljenim psom Sultanom. Hume mu je našel hišo na podeželju, mu uredil pokojnino pri angleškem kralju in ga vozil na večerje. Toda Rousseau ni videl prijaznosti. Videl je past. Zakaj ga Hume tako prijazno gleda? Zakaj šepeta, ko vstopi v sobo? Neke noči ga je Rousseau v svoji sobi slišal, ko je v spanju nekaj zamomljal. Rousseau je bil prepričan, da je slišal: »Je tiens Jean-Jacques!« (Imam te, Jean-Jacques!)
Napisal je 18 strani dolgo pismo Humu, v katerem ga je obtožil, da je Voltairov agent, da mu odpira pošto in da ga hoče psihično uničiti. Škot je bil osupel. Poskušal mu je dopovedati, da so to blodnje, vendar zaman. Rousseau je pobegnil nazaj v Francijo, prepričan, da je komaj ušel smrti.
Osamljeni sprehajalec
Morda je k njegovi razdražljivosti prispevalo njegovo telo. Rousseau je bil hipohonder, vendar je imel tudi sicer resne težave. Trpel je za zastajanjem urina. Imel je bolečo deformacijo sečnice, zaradi česar je moral pogosto uporabljati katetre (ki so bili v 18. stoletju kovinski in grozljivi). Ves čas je trpel bolečine in bil prepričan, da bo zdaj zdaj umrl.
Da bi ubežal bolečini in zlobnim ljudem, je počel edino stvar, ki ga je pomirjala – hodil je.
Rousseau je bil tako na neki način prvi urbani sprehajalec. Ure in ure je taval po gozdovih okoli Pariza. Pa ni samo hodil, temveč je rad nabiral rože. Botanika je postala njegova obsesija. Rastline so bile boljše od ljudi. Te ne lažejo, ne kujejo zarot in ne pišejo pamfletov.
V svojem zadnjem, nedokončanem delu Sanjarije osamljenega sprehajalca je zapisal: »Tukaj sem torej sam na zemlji, brez brata, soseda, prijatelja, brez družbe razen sebe … Najbolj družaben in ljubeč človek je bil izobčen s soglasnim dogovorom.«
To je bistvo Rousseaujeve tragedije. Človek, ki je napisal Družbeno pogodbo in trdil, da smo vsi del skupnosti, je na koncu ugotovil, da ne more živeti z nikomer.
Smrt in ironija
Leta 1778, star 66 let, se je zatekel na posestvo markiza de Girardina v kraju Ermenonville. Nekega jutra, po sprehodu, ga je zadela kap (ali pa je padel in si razbil glavo, teorije so različne). Umrl je v rokah svoje Thérèse. Takoj so se razširile govorice, da je storil samomor ali da ga je nekdo zastrupil. Seveda. Paranoja ga je spremljala tudi v grob.
Vendar je največja ironija sledila po smrti. Med francosko revolucijo so jakobinci (Robespierre je bil velik oboževalec Rousseauja) njegove posmrtne ostanke izkopali in jih z veličastno procesijo prenesli v Panteon v Parizu.
Tam so ga pokopali. In uganite, koga so postavili v grobnico točno nasproti njega? Voltaira.
Dva smrtna sovražnika, ki se nista prenesla za časa življenja, sta zdaj obsojena, da si zreta v oči (oziroma v sarkofage) za vso večnost. Diogen bi se temu smejal. Rousseau pa se verjetno obrača v grobu in šepeta: »Sem vedel! To je bil njihov načrt od vsega začetka!«
Zakaj ga še vedno beremo?
Če je bil tako nemogoč, zakaj je pomemben? Ker je Rousseau prvi razumel moderno bolečino. Razumel je, da napredek, denar in mesta ne prinašajo nujno sreče. Razumel je odtujenost. Ko se danes odpravite v gore, da bi našli same sebe, ste Rousseaujevi učenci. Ko rečete, da je sistem pokvarjen, citirate Rousseauja.
Bil je zmeden, da. Bil je nevaren za svoje otroke in naporen za svoje prijatelje. Toda v svoji norosti je začutil utrip modernega sveta, še preden se je ta sploh rodil.
