Pogled na seznam najdražjih stvari, ki so jih kdajkoli prodali na različnih dražbah, je sila zanimiv iz več vidikov. Razen umetniških del, bodisi slikarskih bodisi kiparskih, ali kakšnih starodavnih rokopisov ter še česa podobnega, namreč nič od tistega, kar se je prodalo za silne milijone ali desetine njih, ne služi svojemu osnovnemu namenu. Naj razložimo: slike največjih mojstrov, ali vsaj večina takšnih, za katere so različni zbiratelji odšteli vrtoglave zneske, nekje visijo. Bodisi v privatnih zbirkah bodisi v muzejih bodisi jih selijo, da si jih lahko ljudje ogledajo. Čemu drugemu pa seveda niti niso bile namenjene. No, drugače je, ko pridemo do, denimo, najdražjih avtomobilov – ti so namreč tako dragi, da se z njimi nihče ne vozi naokoli, torej svojemu prvotnemu namenu ne služijo, temveč bolj kot ne opravljajo vlogo »umetnine«, so nekje parkirani in na ogled lastniku ali obiskovalcem. Na nek način torej kot slika.
Enako velja tudi za najdražje ure, kose nakita, motocikle, kovance (le kdo bi za plačilo uporabil kovanec za en dolar, ki je vreden več kot 10 milijonov v isti valuti?), znamke in še marsikaj. Tudi za različne kose pohištva, denimo najdražji fotelj vseh časov, ki so ga pred zdaj že dolgimi 17 leti za več kot 20 milijonov evrov prodali na dražbi v Parizu. Si predstavljate, da se usedete vanj in pijete kavo, pa jo polijete? In madeža ni mogoče odstraniti? Raje ne, kajne... No, tudi najdražji fotelj je tako bolj kot karkoli drugega neke vrste kos umetnine. In če ga že toliko omenjamo, je seveda jasno, da je prav ta tokratni »gost« pričujoče rubrike. Razkrili nismo le še njegovega imena. To je tako imenovani Zmajev fotelj (Dragon's Armchair), delo irske oblikovalke Eileen Gray.
Tako visoke cene ni pričakoval nihče
Ko so ga prodali na dražbi, je bil omenjen fotelj star manj kot 100 let. Izdelali so ga namreč nekje med letoma 1917 in 1919, v obdobju, ko je Eileen Gray še vedno delovala predvsem kot notranja oblikovalka in mojstrica lakiranih površin. Njegova lesena konstrukcija je prekrita z ročno obdelanim lakom, naslona za roke pa sta oblikovana kot stilizirana zmaja, katerih telesi se prepletata s funkcionalno strukturo pohištva; od tod tudi neuradno ime »Zmajev fotelj«. Zgodovinski viri ob tem kažejo, da je bil sprva oblazinjen v svetlejše, skoraj belo usnje, kar je ustrezalo estetiki interierja, za katerega je bil ustvarjen. Kasnejša zamenjava z rjavim usnjem je bila dolgo razumljena kot resen poseg, a danes velja za del njegove življenjske zgodbe.
Da vrtoglave cene, ki jo je fotelj dosegel na že omenjeni dražbi, ni pričakoval nihče, pričajo tudi vrednosti, ki jih je dosegal pred tem. Prva lastnica fotelja je bila sicer Suzanne Talbot, ki je bila na začetku njene kariere neke vrste podpornica Eileen Gray, nato pa ga je šele leta 1971 za precej skromnih 2700 ameriških dolarjev kupil pariški trgovec z umetninami Cheska Vallois.
Ta ga je nato dve leti kasneje za neznano vsoto prodal francoskemu modnemu oblikovalcu Yvesu Saint Laurentu in verjetno mu je tudi to pošteno dvignilo vrednost. Omenjenega februarja 2009 je bil namreč zmajev fotelj ponujen na dražbi pri dražbeni hiši Christie's v Parizu kot del zbirke Yvesa Saint Laurenta in Pierra Bergéja. In takrat je dosegel naravnost osupljivo prodajno vrednost 21.905.000 evrov, kar je močno preseglo predhodno oceno vrednosti, ki je znašala od dva do tri milijone evrov, s tem pa je postavil tudi nov rekord za kos dekorativne umetnosti 20. stoletja.
Pri tem je zanimivo, da je bil človek, ki je na dražbi sodeloval in »zmagal« v imenu neznanega kupca, znova nekdanji lastnik Cheska Vallois, ki je pozneje dejal, da je bila cena pridobitve »cena silovite želje kupca«. Kmalu po dražbi so se seveda začela ugibanja, kdo je bil resnični kupec, pri čemer sta se največkrat omenjali imeni Henryja in Marie-Josee Kravis, kar pa se je izkazalo za neresnično.
Drag zato, ker predstavlja idejo
Vrtoglavi ceni, ki jo je dosegel Zmajev fotelj, pa danes mnogi ob vsem drugem namenjajo posebno vrednost tudi zaradi tega, ker cena 21,9 milijona evrov ni bila zgolj rekordna, temveč je pomenila prelom v dojemanju vrednosti posameznih predmetov. Do takrat so namreč takšne zneske dosegala skorajda izključno slikarska dela, če je že šlo za kaj drugega, pa je to moralo biti močno »okrašeno« z dragimi kamni ali čim podobnim. To je veljalo denimo tudi za v tej rubriki že opisano omaro Badminton cabinet, ki je bila še nekaj dražja od Zmajevega fotelja in velja za najdražji kos pohištva vseh časov.
A to je monumentalna omara, ki so jo zasnovali kot demonstracijo moči in bogastva, podobno pa velja za nekatere izjemno drage kose iz obdobja Ludvika XV. ali Ludvika XVI. Dragon's Armchair pa je v tem kontekstu deloval skoraj provokativno: razmeroma majhen, namenjen sedenju, brez razkošnih materialov, brez plemenitih kovin ali dragih kamnov. Ali, kot je zapisal kustos Jerome Sans: »Dragon's Armchair ni drag zato, ker bi predstavljal moč, temveč zato, ker predstavlja idejo. In ideje so na trgu vedno nepredvidljive.«
Pri tem je zanimivo tudi, da prodaji tega fotelja niso sledili podobno dragi nakupi kakšnih drugih kosov pohištva, so pa na seznam najdražjih reči prodanih na dražbah začeli »kapljati« predmeti, ki jih pred tem tam nismo pričakovali.
