Aprila 1815, medtem ko se je Evropa pripravljala na končni obračun z Napoleonom pri Waterlooju, se je na drugem koncu sveta narava pripravlja svojo atomsko bombo. Gora Tambora, mogočen vulkan na otoku Sumbawa, je eksplodirala s takšno silo, da se je vrh dobesedno sesedel vase, višina gore pa se je znižala za več kot tisoč metrov. To ni bil samo še en vulkanski izbruh, ampak podnebna katastrofa planetarnih razsežnosti. Tambora je v ozračje izstrelila toliko pepela in žvepla, da sta ustvarila ščit okoli Zemlje. Rezultat? Leto 1816 je postalo znano kot leto brez poletja. Čas, ko so sredi julija v New Yorku gledali snežinke, v Evropi pa so ljudje jedli travo in podgane, da bi preživeli.
Če je bil Krakatav leta 1883, o katerem smo pisali prejšnjikrat, glasen, je bila Tambora smrtonosno močna. Znanstveniki jo uvrščajo v stopnjo VEI-7 po indeksu vulkanske eksplozivnosti, kar pomeni, da je bila desetkrat močnejša od Krakatava. Njene posledice so bile takojšnje. Vulkanska zima, ki je sledila, je destabilizirala gospodarstvo držav in sprožila največjo lakoto 19. stoletja.
Dan, ko je gora izginila
Izbruh se je začel z grmenjem, ki so ga na tisoče kilometrov stran zamenjali za orožje, topove, skratka nekaj, kar močno bobni. Ko je prišlo do glavne eksplozije, je steber ognja in pepela dosegel 43 kilometrov visoko, torej globoko v stratosfero.
»Vse je postalo temno kot v najgloblji noči. Pepel je padal tako gosto, da je pod svojo težo podiral hiše. Goreči tokovi lave so drveli proti morju in ugasnili celotne vasi v nekaj sekundah,« se je glasilo poročilo britanskega guvernerja Stamforda Rafflesa.
Ocenjujejo, da je neposredno ob izbruhu umrlo 10.000 ljudi, še dodatnih 60.000 pa zaradi pepela, ki je uničil vire pitne vode in vse kmetijske pridelke na otoku.
Pepel, ki ga je Tambora izstrelila v višje sloje atmosfere, je deloval kot zrcalo, ki je odbijalo sončno svetlobo nazaj v vesolje. Svet se je ohladil.
Posledice so bile grozovite. Junija in julija 1816 so v Združenih državah Amerike, v Novi Angliji divjali snežni viharji. Kmetje so v plaščih in rokavicah poskušali rešiti zamrznjeno koruzo.
In Evropa? Po koncu napoleonskih vojn je bila celina že tako opustošena. Tambora je prinesla uničujoče deževje in mraz. Pridelek je zgnil na poljih. Cene žita so poletele v nebo, ljudje pa so zaradi lakote začeli jesti konje, pse in celo žagovino, pomešano z moko.
Tudi habsburške dežele, kamor so sodile dežele današnje Slovenije, so trpele hudo pomanjkanje.
Rojstvo pošasti
Morda najbolj nenavadna posledica Tambore pa je kulturna. Junija 1816 se je skupina mladih angleških intelektualcev srečala v Villi Diodati ob Ženevskem jezeru. Med njimi so bili Lord Byron, Mary Shelley in John Polidori.
Zaradi neprestanega dežja in grozljivega, temačnega vremena, ki ga je povzročil vulkanski izbruh na drugem koncu sveta, niso mogli hoditi na sprehode. Byron je predlagal: »Vsak naj napiše svojo zgodbo o duhovih.« Mary Shelley je v tistem temačnem, turobnem poletju dobila navdih za Frankensteina. Byron je napisal apokaliptično pesem Darkness (Tema), Polidori pa je ustvaril Vampirja, predhodnika vseh sodobnih zgodb o Drakuli.
»Svetlo sonce je ugasnilo in zvezde so brez cilja tavale v večnem prostoru, brez žarkov in brez poti. Ledena zemlja se je slepo vrtela v zraku brez lune.« Tako je, denimo, pisal Lord Byron.
Izum kolesa
Ali pa morda tole: ste vedeli, da je za vaše kolo, bicikel odgovoren vulkan? Leta 1816 je v Evropi zaradi lakote poginilo ogromno konj, ki so bili takrat glavno prevozno sredstvo. Oves je bil predrag, da bi z njim hranili živali.
Nemški izumitelj Karl von Drais je zaradi pomanjkanja živali začel iskati alternativni način prevoza. Leta 1817 je predstavil Laufmaschine, tekaški stroj – predhodnika današnjega kolesa. Tambora nas je prisilila v inovacijo, ko nam je narava vzela moč živali.
Tambora je danes miren, četudi še vedno aktiven vulkan. Izbruh leta 1815 pa bržkone služi kot dober opomin, kako močno je naša civilizacija odvisna od stabilnega podnebja. En sam vulkan na oddaljenem otoku je bil dovolj, da je spremenil zgodovino, umetnost in tehnologijo Evrope.
V dobi, ko nas skrbi globalno segrevanje, nam Tambora poleg vsega kaže, da se lahko svet v trenutku tudi globalno ohladi. Narava ne potrebuje dovoljenja, da spremeni pravila igre. Mi smo samo gostje, ki se pač morajo prilagoditi.
Po ocenah je sam izbruh vulkana skupaj s kasnejimi posledicami po vsem svetu terjal več kot 200.000 življenj.
Pridružite se nam tudi naslednjo nedeljo, ko bomo pisali o morilski megli.
