»Ekomuzej je bil vedno mišljen kot vstopna točka. Obiskovalec pride najprej sem, se pouči o značilnostih naše pokrajine in potem vstopi v krajinski park,« pove Gržinič.
Po desetih letih delovanja je postalo jasno, da so potrebne tako vsebinske kot prostorske spremembe. Prenova in razširitev sta bili izvedeni v okviru projekta upravljanja Nature, ekomuzej pa je v novi podobi vrata odprl predlani februarja. Razstava je bila posodobljena, stavba razširjena, pred njo pa urejena ploščad, s katere se odpira razgled na značilno kraško pokrajino.
Prvo leto po odprtju je prineslo velik obisk, predvsem zaradi novosti, danes pa so v ospredju predvsem organizirane skupine. Individualnih obiskovalcev je manj, kar zavod spodbuja k razmisleku o nadgradnji ponudbe. Cilj je jasen: obiskovalca zadržati dlje in mu ponuditi celostno doživetje – ogled ekomuzeja, sprehod do jezera in morda še stik z lokalno kulinariko.
Ko jezero ni samoumevno: največji vsebinski izziv
Posebnost pivške pokrajine je hkrati njena največja težava. Presihajoča jezera so nepredvidljiva – in podnebne spremembe so to nepredvidljivost še okrepile. Če je bilo nekoč skoraj pravilo, da so bila jezera spomladi in jeseni polna, danes to nikakor več ne drži. »Krajinski park je park jezer, ljudje pa, kadar vidijo table, pričakujejo jezera. In potem pridejo, pa jih ni.«
To neskladje med pričakovanji in realnostjo predstavlja velik komunikacijski izziv. Čeprav so na voljo spletne kamere, ki v realnem času kažejo stanje na terenu, večina obiskovalcev nima možnosti prilagoditi obiska ravno dnevu, ko je voda prisotna. A kot poudarja sogovornica, voda kljub vsemu ostaja močan simbol prostora. »Naša pokrajina ponuja veliko zanimivosti, vendar je voda tista, ki vedno vleče.«
Zato se zavod zaveda, da mora zgodbo o jezerih povedati drugače. Ne več zgolj kot dejstvo, temveč kot proces – kot pokrajino nenehnih sprememb. Pri tem razmišljajo tudi o uporabi sodobnih tehnologij. »Gledaš pokrajino, kjer vode ni, in si skozi virtualna očala predstavljaš, kako je videti takrat, kadar voda je.« Takšen pristop bi obiskovalcem omogočil doživetje polnih jezer tudi v sušnih obdobjih in hkrati razložil naravne zakonitosti kraškega sveta.
Od ekomuzeja do jezera: učna pot, vodniki in lokalne zgodbe
Ena ključnih prednosti ekomuzeja je njegova neposredna povezanost z naravo. Pot do Petelinjskega jezera je dolga približno kilometer in je primerna tudi za družine. Zavod želi to pot nadgraditi v učno in doživljajsko izkušnjo, kjer obiskovalec znanje iz razstave preverja in poglablja na terenu. Velik poudarek dajejo vodenim ogledom, ki so prilagojeni različnim ciljnim skupinam. Pri tem sodelujejo strokovno usposobljeni vodniki različnih profilov – od biologov in geografov do gozdarjev in lovcev. »Če greš po isti poti z drugim vodnikom, je doživetje povsem drugačno.«
Poseben potencial vidijo tudi v povezovanju z lokalnimi ponudniki – sirarji, turističnimi kmetijami in ponudniki doživetij s konji. Tako lahko obiskovalec zaključi ogled z okušanjem lokalnih sirov in drugih domačih izdelkov, nastalih prav na pašnikih, kjer so včasih jezera. »To je zgodba, kjer res pokažemo, da so to izdelki naše pokrajine.«
Kljub vsem priložnostim pa ostajajo izzivi, predvsem zaradi razdrobljenega lastništva zemljišč in dejstva, da so poti pogosto del aktivnih pašnikov, kar zahteva nenehno preverjanje in prilagajanje.
Turizem Pivke med samozavestjo in povezovanjem
Pivka ima danes več pomembnih turističnih točk – Park vojaške zgodovine, Ekomuzej, Center o velikih zvereh Dina – a še vedno občuti posledice svoje preteklosti, zaznamovane z vojašnico in vojsko, ko turizem ni bil v ospredju. »Največ, kar moramo narediti, je samozavest – da se zavedamo, da je naša pokrajina lepa.«
Po besedah direktorice so tisti, ki so se v zadnjih letih odločili za turistično dejavnost, praviloma uspešni in imajo zadovoljne goste. Obiskovalci, predvsem iz tujine, vse pogosteje iščejo zaledje, naravo in mir, Pivka pa se izkazuje kot odlična izhodiščna točka med Ljubljano, Obalo in sosednjo Italijo. Kljub temu ostaja velik izziv pomanjkanje nastanitvenih kapacitet, zlasti za večje skupine. Upanje za prihodnost predstavlja obnova dvorca Ravne, ki bi lahko zapolnil to vrzel. Prav tako si na lokalni ravni želijo bolj učinkovitega povezovanja z regijskimi paradnimi konji, predvsem s Postojnsko jamo.
Pomembno priznanje za delo ekomuzeja predstavlja tudi nagrada Jakob, ki jo sogovornica razume predvsem kot potrditev prave usmeritve. »To je priznanje, da je ekomuzej dosegel to, kar smo želeli – da pripoveduje zgodbo pivškega človeka v pivški pokrajini.« Čeprav ostaja vprašanje, ali bo v času sejma Alpe-Adria voda v jezerih, odprto, v Pivki ostajajo zvesti svoji zgodbi – zgodbi nenehnega nihanja, prilagajanja in sobivanja z naravo. »Pivškega človeka so vedno zaznamovali voda in njena nihanja – in tako je še danes.«
