Policijski trak, modre utripajoče luči in razstreljen bankomat. Ne kateri koli bankomat, ampak pravi bankomat iz Spodnjih Gameljn, ki je bil lanskega oktobra tarča bančnih roparjev. Razdejanje, ki ga je razkrilo jutro, je uvod v razstavo Denar in kriminal, ki so jo minuli teden odprli v Muzeju in galeriji Muza na Čopovi ulici v Ljubljani. »Ponarejanje denarja, ropi, kraje, prevare in kiberkriminal so teme, ki ne burijo zgolj domišljije pisateljev in režiserjev, ampak vseh nas,« ob bankomatu prikima kustosinja razstave Urška Purg in doda, da so zgodbe o krajah in ponarejanju denarja stare toliko kot denar oziroma še starejše.
»Že v 17. stoletju pred našim štetjem so ponarejali glinene plošče, na katerih so bili s klinopisom zapisani dolgovi in imetje posameznikov. Poznane so zgodbe s ponarejanjem kakavovih zrn, ki so bila valuta za plačevanje davkov in vsakdanjih dobrin. Azteki so jih med drugim ponarejali iz koščic avokada in gline,« razkrije prve znane ponarejevalce. Pripomni, da je bila zgodovina do ponarejevalcev dolgo zelo stroga. V antični Grčiji in rimskem cesarstvu je ponarejevalce kovancev največkrat doletela smrtna kazen, tudi na ozemlju današnje Slovenije je cesar Maksimilijan leta 1514 ponarejevalcem zlatega in srebrnega denarja napovedal smrt s sežigom.
Ponarejale so cele družine
Kdor misli, da med Slovenci ni bilo ponarejevalcev, je v veliki zmoti. Bili so, nekateri med njimi še posebej razvpiti in iznajdljivi, zaradi česar so med ljudmi uživali celo občudovanje. Ponarejanja so se lotevali slikarji, kmetje, fotograf, čevljar, tiskar, cele družine … »Nekatere zgodbe se berejo kot 'ujemi me, če me moreš',« se posmeje kustosinja, ko se premakne pred steno slovenskih ponaredkov. »Ponarejanja denarja se je po upadu naročil lotila družina baročnega slikarja Leopolda Layerja, sicer tudi avtorja oltarne slike Marije Pomagaj z Brezij na Gorenjskem. Leta 1810 so poleg njega aretirali še njegovega brata, ženo in služkinjo. Najbolj odmeven, skorajda robinhoodovski sloves ponarejevalca je imel Jožef Prelesnik iz okolice Dobrepolja. Denar je ponarejal vse življenje in se s tem prikupil predvsem kmetom, ki jim je s ponaredki rešil marsikateri grunt. Če si je na Dolenjskem v 19. stoletju kdo na lepem finančno opomogel, je veljalo, da mu je Prelesnik 'napravil denar'. Zaradi svojega početja je bil pogosto zaprt, a Prelesnik ni bil le mojster ponarejanja, bil je tudi mojster pobegov iz zaporov. S svojimi množičnimi pobegi iz zaporov od Slovenije do Romunije je redno polnil strani časopisov in hkrati povzročal glavobol roki pravice.«
Sogovornica se posebej ustavi ob Ivanu Selanu, slikarsko nadarjenem kmetu iz Savelj pri Ljubljani. »Nekateri se še spomnimo, kako smo v učilnicah geografije s stojala odvijali zemljevid Slovenije. Ta zemljevid je bil delo Ivana Selana, ki se je kasneje, ko je zaključil kariero ponarejevalca denarja, specializiral kot kartograf. Njegova zgodba je posebna. Mladi Selan je marljivo kopičil denar, ki ga je prigaral z delom v domačem gozdu in na kmetiji. Z njim je želel odplačati brata in sestro, a je vmes nasedel varljivi ponudbi in prihranke naložil v Ljubljansko hranilnico. Ko je šla ta v stečaj, je ostal brez vsega, zato se je odločil, da bo izkoristil svoj risarski talent in ponaredil natanko toliko denarja, kot ga je izgubil. Delo je opravil skoraj brezhibno, ponaredki so bili izjemo dobri, zalomilo pa se mu je pri unovčenju. Pri tem je bil tako nervozen, da so ga hitro odkrili. Med sodnim procesom si je Selan zaradi svoje zgodbe prislužil izjemno naklonjenost ljudi, sodišče ga je celo oprostilo, kasneje pa se je na povabilo jugoslovanskega vojaškega ministrstva prekvalificiral v cenjenega kartografa v vojaškem kartografskem inštitutu. No, sem in tja je še vedno ponaredil tudi kak bankovec,« pripoveduje kustosinja.
Med bolj »opasne« ponarejevalce denarja se je na prelomu iz 19. v 20. stoletje vpisala mariborska družina Potočnik, kjer se je ta obrt prenašala iz roda v rod. Ponarejali so vsi: starši, sinovi, žene, bratje … Ponarejali so avstro-ogrski denar, krone, dinarje in dolarje, ljudje pa jih niso tako občudovali kot prej Selana ali Prelesnika, saj so denar ponarejali iz pohlepa in želje po uživanju. Poleg omenjenih so se sem in tja pojavili še drugi ponarejevalci, eni z bolj, drugi z manj bogato kariero. Nekateri neuki nesrečneži so se ponarejanja lotili kar z barvicami na navaden papir in bili seveda zato hitro razkrinkani.
Denar tiskali kar na domačem tiskalniku
Ponarejanje je v sredini 20. stoletja postajalo del organiziranega kriminala, jugoslovanski dinarji pa ena prikladnejših tarč. Leta 1968 so Hrvaško preplavili ponarejeni bankovci za 5000 dinarjev, ki so jih natisnili v Bruslju. Leta 1976 so v Münchnu odkrili ilegalno tiskarno in v njej zaplenili več kot 20.000 bankovcev za 500 dinarjev. »Tiskarjem« jih je uspelo že pred zaplembo lepo število spraviti v promet, zato so se ponarejeni petstotaki še vsaj desetletje občasno pojavljali v jugoslovanskem plačilnem prometu. Ena zabavnejših anekdot nosi letnico 1981. Ponarejevalci bankovcev za 50 dinarjev so bili precej površni in namesto Crna Gora nanje napisali Crna Sora. Tudi na prvi ponarejen slovenski denar ni bilo treba dolgo čakati. Leta 1992 so v Zagrebu zaplenili skoraj 100.000 ponarejenih bankovcev tedanjih tolarskih bonov – še preden jih je ponarejevalcem uspelo spraviti v promet. Nato se je v obdobju, ko so na trg prišli prvi tiskalniki za domačo rabo, marsikateri dom spremenil v tiskarno denarja. Ker je bil tolar takrat sorazmerno nov, priložnostni tiskarji denarja niso imeli večjih težav pri unovčevanju.
Roparski pretep pri Pivki
Nepridipravi, ki niso bili vešči ponarejanja, so se stranpoti do denarja lotili drugače – z ropi. Eden večjih ropov v zgodovini Slovenije se je zgodil pred natanko sto leti. Sedmega aprila 1926 so zamaskirani napadalci (šlo je za domačine) napadli carinsko blagajno v Prestranku pri Postojni. V nekaj trenutkih so onesposobili carinike in jih prestrašili z nekaj streli v strop. Pobrali so več kot četrt milijona lir, kar bi danes zneslo okrog 227.000 evrov, in zbežali. Za njimi so se takoj podali hrabri miličniki, karabinjerji in finančni stražniki ter jih ujeli na poljih pri Pivki. V enournem vsesplošnem spopadu so življenje izgubili dva roparja in trije pripadniki italijanskih varnostnih enot. Trem roparjem je uspelo pobegniti, rop pa je še dolgo polnil časopise in buril domišljijo ljudi.
Še svež je spomin na rop banke SKB na Bavarskem dvoru v Ljubljani, ki se je zgodil leta 2005. Skupina roparjev je onesposobila varnostnika in nato celo noč praznila sefe v trezorju. Iz 428 sefov so odnesli za približno 32 milijonov evrov dragocenosti. Šele leta 2012 so policisti prijeli dve osebi, ki sta bili povezani z ropom. Sodišče ju je kasneje obsodilo na daljšo zaporno kazen, večina ukradenih predmetov pa nikoli ni bila najdena, prav tako se še danes ne ve, kdo vse je pri ropu sodeloval. Pregon osumljenih za največji rop v zgodovini Slovenije bo zastaral leta 2035.
Ko na razstavi pustimo za sabo zgodbe preteklosti, ob katerih se lahko celo zabavamo, pa se znajdemo tukaj in zdaj – v dobi spletnega kriminala, bančnih prevar, kartičnih zlorab, investicijskih goljufij, kriptovalut in lažnih pisem o bogatem stricu, ki nam je zapustil celo premoženje. Celotna soba, ki govori o kiberkriminalu, je odeta v »bankovce« za 200 evrov. Pogled je nor. »Ampak to je samo pet odstotkov tega, kar so lani nepridipravi pokradli Slovencem,« šokira Matko Mioč, direktor Muzeja in galerije Muza. Medtem ko razlaga, kaj je to kiberkriminal, zunaj že nastajajo nove prevare, ki jih ne znamo niti poimenovati. »Ko govorimo o kiberkriminalcih, to niso posamezniki s kapuco na glavi, ki tipkajo po tipkovnici. Gre za organizacije, ki so daleč bolj napredne, kot si upamo misliti. Ujamejo nas ne glede na starost in izobrazbo, najpogosteje v trenutku naše nepazljivosti, ko imamo tisoč in en opravek,« pripoveduje in poudari, da danes kriminal ni več toliko povezan s ponarejanjem denarja kot z zlorabo tehnologije. Na razstavi tako lahko vidimo skimming naprave, ki jih nepridipravi (k sreči vse redkeje) nameščajo na bankomate in s tem prestrežejo naše podatke na kartici in PIN-kodo.
Lanska škoda kiberkriminala: 40,6 milijona evrov
Kibernetski kriminal je izjemno dobro organiziran in dobičkonosen posel. Za neosebno številko 6196 varnostnih incidentov, povezanih s kibernetskim kriminalom, ki so jih lani prijavili slovenska podjetja in posamezniki, je prav toliko osebnih zgodb ljudi, ki so lahko izgubili tudi svoje celotno premoženje. Dolgoletni vodja Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Gorazd Božič poudari, da so v zadnjem času zabeležili 35 odstotkov več prijav spletnih goljufij, kar je največji skok od leta 2008, odkar spremljajo te podatke. »V zadnjih desetih letih se je zgodila industrializacija organiziranega kriminala. Predvsem v vzhodni Aziji stojijo organizirana taborišča, kamor ljudi zmamijo z obljubami velikih zaslužkov, potem pa jih zasužnjijo in prisilijo v izvajanje spletnega kriminala in iskanje novih žrtev,« Božič opiše novodobne finančne kriminalce, ki so lani slovenskim državljanom pokradli 40,6 milijona evrov. Priznava, da sodobnih prevar ne moremo več pripisati zgolj naivnosti in nepoučenosti, saj jih niti ljudje, ki se z novimi tehnologijami dnevno ukvarjajo, ne znajo takoj prepoznati.
Mioč je prepričan, da je najmočnejše orožje kiberkriminalcev v tem trenutku naša tišina. Dokler se bomo sramovali tega, da smo bili ujeti v prevaro, in to prikrivali, bomo zgolj olajševali delo kriminalcem. »Razstava zato vključuje tudi pričevanja ljudi, ki se jim je prevara zgodila in so zbrali pogum, da o tem spregovorijo. Tudi obiskovalce vabimo, da si olajšajo dušo. Vsakemu se je že kaj zgodilo. Če ne njemu osebno, pa njegovim bližnjim,« pravi Mioč, ko se ustavi pred znakom stop, glavnim sporočilom razstave. »Imaš občutek, da si se ujel v nekaj? Ustavi se, premisli, ne klikaj naprej. Obstajajo institucije, ki ti lahko pomagajo,« svetuje postanek, preden se pogreznemo pregloboko.
