Tihi ocean, 140 kilometrov od obale, 14. november 2004. Dan je jasen, morje mirno. Komandir David Fravor, elitni pilot ameriške mornarice z več kot 15 leti izkušenj, sedi v kokpitu svojega lovca F/A-18F Super Hornet. Rutinska vaja se v trenutku spremeni v dogodek, ki bo spremenil zgodovino letalstva. Na radarju ladje USS Princeton se že več dni pojavljajo anomalije – objekti, ki se spustijo z višine 24.000 metrov na gladino morja v manj kot sekundi. Fravor dobi ukaz: »Preveri.« Ko prispe na lokacijo, pod seboj zagleda bel, podolgovat predmet brez kril, motorjev ali vidnih izpušnih plinov. Lebdi nad razburkano vodo. Ko se mu Fravor poskuša približati, objekt izvede manever, ki kljubuje vsem zakonom fizike, in izgine s hitrostjo, ki bi vsakega človeškega pilota spremenila v kašo. »Nimam pojma, kaj sem videl,« je Fravor kasneje povedal svojim nadrejenim. »Vem samo, da je bilo to nekaj, česar na tem svetu ne bi smelo biti.«
NLP, neznani leteči predmeti, so desetletja veljali za domeno teoretikov zarot, amaterskih astronomov in Hollywooda. Toda z incidento, v katerega je bila vpletena ladja USS Nimitz, se je vse spremenilo. Leta 2017 je The New York Times objavil deklasificirane videoposnetke mornarice, Pentagon pa je leta 2020 uradno potrdilm da so ti posnetki resnični. In ne vemo, kaj je na njih.
Preimenovali so jih v UAP (Unidentified Aerial Phenomena – Neznani zračni pojavi). Razlog? Izraz NLP je bil preveč sporen. UAP pa pomeni resno grožnjo nacionalni varnosti. To ni več zgodba o malih zelenih možicljih, pač pa je zgodba o vrhunski tehnologiji, ki se igra z najmodernejšo vojsko sveta kot z otroškimi igračami.
Beli bonbonček
David Fravor tudi ni človek, ki bi si izmišljal zgodbe. Je hladnokrven vojak, šolan za identifikacijo sovražnih letal v delčku sekunde. Tistega dne je letel skupaj s poročnico Alex Dietrich. Oba sta videla isto.
»To je bil majhen, bel objekt, dolg približno 12 metrov,« je Fravor povedal v svojem zgodovinskem pričevanju pred ameriškim kongresom julija 2023. »Bil je videti kot bonbonček tic tac. Premikal se je zelo nenadno nad vodo, kot namiznoteniška žogica, ki se odbija od sten.«
Ko se je Fravor začel spuščati proti objektu, se je ta odzval. Začel je zrcaliti njegove premike. »Hotel sem videti, kako blizu lahko pridem,« se je spominjal. »In ko sem bil skoraj tam, je objekt v trenutku pospešil. Izginil je v manj kot pol sekunde. Preprosto ga ni bilo več.«
Toda srhljiv del se je šele začel. Nekaj minut kasneje je ladja USS Princeton poročala, da se je isti objekt pojavil na njihovem radarju – 100 kilometrov stran, na točki, kjer bi se morala končati Fravorjeva vaja. Objekt je očitno vedel, kam so namenjeni.
Fizika, ki ne bi smela obstajati
Da bi razumeli, zakaj so znanstveniki in generali v paniki, moramo razumeti fiziko. Vsako letalo na svetu potrebuje vzgon (krila) in potisk (motorje). Vsako letalo pušča toplotno sled.
»Bonbonček« ni imel nič od tega.
Dosegel je hitrost več tisoč kilometrov na uro v delčku sekunde brez zvočnega zidu. Radarji so zaznali, da ti objekti prehajajo iz vesolja v atmosfero in nato pod vodo brez upočasnitve. Lebdel je brez kakršnih koli vidnih pogonskih sredstev.
»Tehnologija, ki smo ji bili priča, je bila svetlobna leta pred vsem, kar imamo trenutno,« je dejala poročnica Alex Dietrich v intervjuju za oddajo 60 Minutes. »Nismo imeli orožja, nismo imeli odgovora. Bili smo popolnoma nemočni.«
Video dokaz
Fravorjevo srečanje ni bilo edino. Nekaj ur kasneje je vzletel drugi pilot, poročnik Chad Underwood, opremljen z napredno infrardečo kamero (FLIR). Uspel mu je posnetek, ki je danes znan kot FLIR1. Na njem vidimo črn objekt, ki lebdi, nato pa z neverjetno hitrostjo uide iz fokusa kamere.
Leta 2014 in 2015 so piloti nad vzhodno obalo ZDA (območje Virginia Beach) poročali o skoraj vsakodnevnih srečanjih. Nastala sta posnetka Gimbal in GoFast. Na prvem posnetku slišimo pilote, kako v šoku kričijo: »Poglej tisto stvar, stari! Vrti se!«
»Bilo je, kot bi gledali nekaj, kar ne upošteva gravitacije,« je povedal poročnik Ryan Graves, eden od pilotov, ki so bili priča tem dogodkom. Graves je kasneje ustanovil organizacijo Americans for Safe Aerospace, ki spodbuja pilote, naj poročajo o teh srečanjih brez strahu pred posmehom.
Kitajci, Rusi ali...
Če sprejmemo, da so ti objekti resnični (kar Pentagon zdaj priznava), ostane vprašanje, čigavi so.
Hipoteze:
- Tajno ameriško orožje: malo verjetno. Če bi ZDA imele takšno tehnologijo leta 2004, zakaj bi še vedno uporabljale draga in okorna letala na fosilna goriva? In zakaj bi testirali svoje najhujše orožje nad lastno floto brez opozorila?
- Kitajska ali Rusija: še manj verjetno. Če bi katera od teh držav imela antigravitacijski pogon pred 20 leti, bi bila geopolitična slika sveta danes povsem drugačna. Nobena država ne bi skrivala tehnologije, ki omogoča popolno prevlado nad svetom.
- Zunajzemeljska ali meddimenzionalna inteligenca: hipoteza, ki je bila nekoč v domeni znanstvene fantastike, postaja predmet resnih razprav. Nismo sami v tem vesolju in to dejstvo moramo sprejeti, je dejal nekdanji vodja senata Harry Reid, ki je pomagal financirati raziskave UAP.
Konec tišine
Incident ladje USS Nimitz je porušila pregrada. Kar se je začelo kot prestrašeno poročilo pilota nad Pacifikom, se je končalo z ustanovitvijo urada AARO (All-domain Anomaly Resolution Office) v okviru Pentagona, ki je zadolžen za preiskavo teh pojavov.
Za Davida Fravorja in Alex Dietrich resnica ni v teorijah, ampak v tistem, kar sta videla na lastne oči. »Ljudje me sprašujejo, če me je bilo strah,« pravi Alex Dietrich. »Nisem imela časa za strah. Bila sem osupla nad tem, kako majhni in primitivni smo se zdeli v primerjavi s tisto rečjo.«
Morda je prav to nauk naše serije. Od nepojasnjenih požarov in glasov v hišah, do spominov na prejšnja življenja in tehnologije, ki kljubuje fiziki – vse te zgodbe nam govorijo eano: naše razumevanje sveta je nepopolno. Živimo na majhnem otoku znanja sredi neskončnega oceana neznanega. In včasih, kot tistega novembra leta 2004, neznano pokuka iz megle in nam pokaže, kako daleč imamo še do prave modrosti.
Zaključek serije
