Pogled na mačko, ki pozimi strmi skozi okno na zasneženo pokrajino, pogosto vzbuja občutek udobja in varnosti. Zdi se, da je ta majhen plenilec, opremljen z gostim kožuhom in neodvisnim značajem, popolnoma prilagojen na vse vremenske razmere. Toda za to podobo stoičnega opazovalca se pogosto skriva fiziološka resničnost, ki je daleč od romantične predstave o nepremagljivi živali.
Resnica je, da zima za mačke, podobno kot za ljudi, prinaša resna tveganja. Kljub evolucijski prednosti dlake, ki služi kot izolator, sodobne domače mačke niso polarne živali. Ko temperature padejo, se v njihovem telesu sprožijo mehanizmi, ki jih neizurjeno oko skrbnika zlahka spregleda ali pa jih napačno interpretira kot zgolj ljubke spremembe v vedenju.
Mit o univerzalni zaščiti
Splošno prepričanje, da mačke ne more zebsti, dokler ima dlako, je poenostavljanje. Biologija mačk je namreč zelo kompleksna. Njihova normalna telesna temperatura se giblje med 38 in 39 stopinjami Celzija, kar je znatno višje od človeške. To pomeni, da mačke občutijo mraz hitreje in intenzivneje kot njihovi skrbniki. Ko temperatura okolja pade pod točko toplotnega udobja, mora mačji organizem vložiti znatno energijo v vzdrževanje homeostaze.
Vendar pa niso vse mačke v tem boju enakopravne. Veterinarska stroka poudarja, da so nekatere skupine še posebej ranljive. Pasme brez podlanke, kot sta sfinga in devon rex, so pozimi praktično gole in povsem odvisne od zunanjih virov toplote. Podobno velja za starejše mačke, katerih metabolizem se upočasni, mišična masa pa upade, ter za mladiče, katerih termoregulacijski sistem se še razvija. Za mačke s kroničnimi boleznimi, kot je artritis, mraz ni samo neudobje, temveč vir bolečine, saj nizke temperature povečajo togost sklepov.
Dekodiranje jezika mraza
Mačke so hkrati mojstrice prikrivanja šibkosti, kar je ostanek njihove divje preteklosti, ko je kazanje ranljivosti pomenilo nevarnost. Zato mačka verjetno ne bo glasno mijavkala pred radiatorjem, temveč bo svoje neugodje izrazila bolj prikrito.
Eden najbolj prepoznavnih znakov je sprememba drže. Položaj, ki ga ljubitelji mačk pogosto ljubkovalno imenujejo štruca (ko mačka spodviha vse štiri tace pod telo in rep ovije okoli sebe), je v resnici premišljena strategija za zmanjšanje površine telesa, izpostavljene hladnemu zraku. S tem, ko se zvije v tesno kroglo, žival ščiti svoje vitalne organe in zmanjšuje toplotne izgube.
Še bolj zgovoren in prav tako pogosto spregledan znak je iskanje virov toplote na nenavadnih mestih. Če vaša mačka nenadoma postane obsedna uporabnica prenosnega računalnika, leži na usmerjevalniku za internet ali se nevarno približuje kaminu, to ni nujno iskanje pozornosti, temveč nujna potreba po toploti.
Ko pa ti vedenjski popravki ne zadostujejo, nastopijo fiziološki odzivi. Tresenje oziroma drgetanje je alarmno znamenje. Gre za naravni mišični odziv telesa, ki poskuša z gibanjem generirati toploto. Če mačka drgeta, je situacija že resna in zahteva takojšnje ukrepanje.
Nevidna meja sedmih stopinj
Za mačke, ki imajo dostop do zunanjega sveta, se pravila igre drastično spremenijo, ko temperatura zraka pade pod sedem stopinj Celzija. To je točka, pri kateri tveganje podhladitve (hipotermije) in ozeblin postane realno.
Mnogi lastniki zmotno menijo, da je dovolj, če mački na verandi pustijo staro odejo. Vendar tkanine na prostem pogosto vpijajo vlago iz zraka in ob zmrzali postanejo trde in hladne, kar telesu toploto prej odvzema, kot mu jo daje. Strokovnjaki svetujejo uporabo slame za izolacijo zunanjih zavetišč, saj ta omogoča, da se mačka vanjo zakoplje, hkrati pa material ne zadržuje vlage na enak način kot bombaž ali volna.
Še večja nevarnost preži na okončinah. Ušesa, rep in blazinice na tacah so najbolj izpostavljeni deli telesa z najslabšo prekrvavitvijo v mrazu. Če so ti deli telesa na dotik ledeno hladni, mačka pa deluje apatično ali se giblje upočasnjeno, gre verjetno za prvo fazo hipotermije. To ni stanje, ki ga rešimo s čakanjem, ampak zahteva postopno ogrevanje in veterinarsko pomoč.
Notranja toplota
Tudi v varnem zavetju stanovanja se bitka z mrazom nadaljuje, zlasti na tleh, kjer je temperatura zraka najnižja. Odgovorno skrbništvo pozimi presega zgolj hranjenje in zahteva prilagoditev bivalnega okolja.
To ne pomeni nujno dvigovanja temperature na termostatu na tropske ravni. Gre za ustvarjanje mikrookolij. Mehka, dvignjena ležišča, nameščena ob radiatorjih (vendar ne neposredno na njih), ali tako imenovane viseče mreže na osončenih oknih omogočajo mačkam, da same regulirajo svojo temperaturo.
Prav tako ne gre zanemariti vloge aktivnosti. Mačka, ki večino dneva prespi v hladnem stanovanju, bo težje vzdrževala telesno temperaturo kot tista, ki je aktivna. Interaktivna igra pozimi tako ni samo način proti dolgčasu, temveč ključni spodbujevalnik, ki »zakuri« notranjo peč živali.
***
Kdaj je torej mački zares prehladno?
– Test ušes: potipajte konice ušes in blazinice na tačkah. Če so na otip ledeno hladne, mačka izgublja telesno temperaturo.
– Položaj telesa: če je mačka zvita v tesen klobčič in si z repom pokriva smrček, poskuša aktivno ohraniti toploto. Če leži na radiatorju ali elektroniki, ji je v prostoru prehladno.
– Nevarnost: če se mačka začne tresti, postane apatična ali plitvo diha, gre lahko že za podhladitev, kar zahteva takojšnje ogrevanje in obisk veterinarja.
