Center trgovskih in turističnih poti, z nemirno dediščino duha politike, tako zelo blizu srca Evrope in s temperamentom, stkanim iz mile klime Sredozemlja in burje – ostrega vetra, ki zna blazneti in rjuti, da se moraš dobro držati debelih vrvi, ki jih ob hudi uri napnejo ob stavbah na rivi, da te ne odpihne!
Nedavno smo ga obiskali, da si ga v tem posvečenem času leta ogledamo skozi prizmo adventa in sledimo slovenskim stopinjam. Z nami sta bili Erika Bezin in Poljanka Dolhar, ki sta napisali že drugo izdajo vodnika Kako lep je Trst in v njem zabeležili slovensko manjšino kot zgodovinsko dejstvo ter slovensko pot po Trstu obogatili z drugimi krajevnimi znamenitostmi, kot so tipične gostilne, kulturni pomniki, vezani na Slovenijo, in drugo.
Tramvaj; postaja št. 1, Opčine
V stavbi Prosvetnega doma smo v baru Tabor, kjer je slovenščina povsem razumljiv jezik, spili odlično kavo, preden smo s predstavniki Slovenskega kulturnega društva Tabor poklepetali o njihovih dejavnostih ter dobili vpogled v izjemno ustanovo s spoštljivim redom in bogato slovensko zavestjo. Ko so govorili o tramvaju, ki ne vozi (zamenjali so zgolj kable, problem pa so tračnice, ki zdaj mirujejo že devet let in jih je treba s posebnimi vijaki priviti od spodaj navzgor), smo spoznali, da modri vozovi niso bili samo prevozno sredstvo, temveč kraj srečanj, trenutek spontanega združevanja, kjer so prisluhnili človeku in razumeli njegove težave, in tako od mladosti do zrelih let. Zanj sta bili napisani celo dve pesmi. So nam rekli, da tramvaja ne dajo. Je njihov! Slovenski!
Narodni dom; postaja št. 2, Ulica Filzi 14, Trst
Multimedijski informativni center slovenske narodne skupnosti v Italiji STIK v Narodnem domu, ki so ga odprli ob 103. obletnici požiga simbola slovenske prisotnosti v Trstu leta 1920, upravljata krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Namenjen je tistim, ki Slovencev v Italiji ne poznajo, in govori o zgodovinskih osebnostih slovenske narodne skupnosti, njenih običajih, tipičnih jedeh ter vsakdanjem življenju. Morda je malce utesnjen, a prikazuje dejstva.
Med drugim je predstavljen tudi Ribiški muzej v Križu pri Trstu. Izjemna zgodba, mimo katere ne morem, vodi pa jo Franco Cossutta, ladjedelniški inženir, sicer predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej tržaškega primorja.
Muzej vrednoti slovensko ribiško in pomorsko kulturo ter dokazuje, da smo bili Slovenci pravi pomorski narod na svoji, slovenski zemlji! Vredno obiska! Velika učna ura slovenstva in izjemna zgodba o slovenskem ribolovu tunov. Gre za prvo dokumentirano prisotnost slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu iz leta 1551. Tune so lovili s 500 metrov dolgo mrežo, položeno na 12 metrov dolgo in dva metra široko ladjo tonero, zasidrano na lovišču. V čolnu je bilo šest mož, ki so morali počakati na znamenje, da so tuni prišli, potem pa jih v desetih minutah obkrožiti. Izvidniško vlogo so na visokih kraških stenah opravljali trije ribiči kolnarji in potem s posebnimi kričalnimi gesli usmerjali veslače v toneri. To je osnova znamenitega slovenskega lova na tune, ki si ga je leta 1790 v Barkovlje prišel ogledat celo kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand IV. Predstavljena pa je tudi čupa, prvo slovensko plovilo, zelo arhaično in preprosto, izdolbeno iz enega debla: bora, smreke ali hoje.
Ponte Rosso; postaja št. 3, Canal Grande, Trst
Canal Grande, Veliki kanal, in Ponte Rosso, Rdeči most, so v preteklosti želeli ohraniti z namenom, da bi lahko manjše barke vplule v sam center mesta. Most se je obračal in omogočal promet po kanalu. Trg Ponte Rosso pa je bil polpretekla trgovska meka za Slovence in Jugoslovane. Danes stoji na tem znamenitem mostu James Joyce, bronasti kip, ki spominja na enajstletno bivanje irskega pisatelja v Trstu. Že 100 let je od njegovega razvpitega romana Ulikses, ki so ga sprva sovražili, potem pa mu mesto zagotovili med klasičnimi književnimi deli. Roman Ulikses sledi enemu samemu dnevu v življenju Dublinčana Leopolda Blooma, Joyce pa dogodke povezuje s Homerjevo Odisejo. Ulikses je angleško ime za Odiseja.
Kulinarične posebnosti; postaja št. 4, center Trsta, Buffet da Pepi
Ja, to je treba videti. Zgodovinski lokal na Via della Cassa di Risparmio 3, kjer se v loncih kuha zgolj svinjina, in to že vse od leta 1897, začetnik takšnega koncepta pa je bil Slovenec Pepi Klajnšič. Zdaj so lastniki drugi, koncept pa enak. Svinjina, kuhana, z vsemi telesnimi deli prašiča, od uhljev do parkljev, zraven pivo dreher, tokaj Primošč in teran iz Sežane. Porcija prašiča s štirimi izbranimi deli, Pepijev krožnik, stane 11 evrov po osebi. Malo točeno pivo je po 3 evre, kozarec belega ali rdečega vina, tudi terana, stane 2,5 evra. Za aperol spritz pa odštejete 5 evrov.
Mood, Karaktér in zgodba o treh Kraševcih
Bistro Mood v tržaški judovski četrti in aperitiv bar Karaktér na nabrežju Nazario Sauro, ki smo ju spoznali v nadaljevanju, pa sta le delček zgodbe o treh Kraševcih, ki so ob plimi razvoja turizma v Tržaškem zalivu pogumno zakorakali na gostinsko pot mesta kavarn in bistrojev pod tiaro dediščine habsburške monarhije. Danijel Lovrenčič že četrt stoletja vodi pivnico Bunker v Nabrežini. Pri njem sta se kalila Mitja Pertot (Mood, bistro s ponudbo sonaravnih vin in fusion hrano) in Jan Zaccaria, ki je prevzel Karaktér, kjer odlične penine in dobra vina iščejo družbo ostrig pa tudi drugih morskih sadežev. Normandijsko maslo in slani sardoni v družbi fermentiranega kruha iz uveljavljene tržaške pekarne Pagna (imajo ga v obeh lokalih) pa je pika na i, je kulinarični Eden.
Advent v Trstu
Pričakovanja prazničnega vzdušja v mestu ob morju so odveč. Klasično zadržana okrasitev ne krepi vzdušja pričakovanja, ki se ob megli, v katero je ves dan potopljeno mesto, pospešeno izgublja. Lahko pa v družbi Jamesa Joycea mežikaš zvezdicam nad Velikim kanalom ali na Trgu zedinjene Italije postaneš pred skromnimi jaslicami. Drsališče na Ponte Rossu do pol enajstih zvečer osvajajo laični akrobati. Kuhano vino je po 3 evre (Zagreb 3,80 evra, Ljubljana od 4 do 5 evrov), prosecco z vsaj tremi čipsi oziroma oreščki 4,5 evra (v lokalu). Lični damski klobuki, tudi v bolj pisanih barvah, stanejo na stojnici 45 evrov. Gužve pa v tržaških trgovinah ni, razen pri Gigiju na Opčinah, ampak to je druga zgodba – se ve, zakaj!
