Avgustovsko jutro (ali morda oktobrsko, kot namigujejo nove najdbe) leta 79 našega štetja. Sonce sije nad Neapeljskim zalivom. Pompeji so dragulj rimskega imperija – mesto bogatih trgovcev, razkošnih vil in cvetočih javnih hiš. Nad mestom se dviga gora, ki jo imajo domačini za mirno sosedo, poraslo z vinogradi. Nihče pa ne ve, da je ta gora, Vezuv, speča pošast, ki je zbirala moč več kot tisoč let. Ko se je nebo sredi dneva nenadoma stemnilo in je z neba začel deževati vroč kamen, so prebivalci mislili, da so bogovi jezni. Niso vedeli, da so postali ujetniki ene največjih naravnih katastrof v zgodovini. Danes, skoraj 2000 let kasneje, nam okamneli ostanki žrtev pripovedujejo zgodbo o grozi, ki je trajala 24 ur, in o trenutku, ko se je čas za vedno ustavil.
To pa seveda ni samo zgodovinska zgodba o vulkanu, relikt časa. Ne, je svarilo o psihološki pasti, ki je relevantno tudi danes. Zakaj namreč tisoči niso pobegnili, ko so imeli priložnost? Zakaj so nekateri ostali v svojih hišah, zaklenili vrata in čakali, da nevihta mine? Odgovor leži v srhljivi natančnosti, s katero nas narava lahko zavede.
Zahvaljujoč edinemu očividcu, ki je svoje spomine zapisal, Pliniju Mlajšemu, in sodobnim arheologom, kot sta Massimo Osanna in Gabriel Zuchtriegel, lahko danes rekonstruiramo zadnje ure mesta.
S tem začenjamo novo nedeljsko spletno serijo, tokrat o največjih in najbolj znanih naravnih nesrečah, ki so prizadele človeštvo.
Steber dima ob 13. uri
Tistega usodnega dne se je vse začelo s pokom, ki so ga slišali v celotnem zalivu. Vezuv je razneslo. Vrh gore je poletel v zrak in sprostil energijo, ki je bila 100.000-krat močnejša od atomske bombe v Hirošimi.
Plinij Mlajši, ki je dogajanje opazoval z varne razdalje v Misenu, je v svojem pismu Tacitu zapisal: »Pojavil se je oblak, ki ga po videzu in obliki ne morem primerjati z nobenim drugim drevesom kot s pinijo. Dvignil se je visoko v nebo na zelo dolgem deblu in se nato razširil v veje.«
Ta oblak pepela in plovca je dosegel višino 32 kilometrov. Ko je pepel začel padati na Pompeje, sprva ni bil smrtonosen, pač pa lahek, porozen kamen. Vendar je bila to past. Pepel se je nabiral na strehah po 15 centimetrov na uro. Tisti, ki so ostali v hišah, so bili kmalu ujeti – vrata se zaradi nakopičenega kamenja niso več odpirala, teža na strehah pa je začela drobiti lesene tramove.
Admiral, ki je plul v pekel
Medtem ko so ljudje bežali, se je en človek odločil pluti proti ognju. Plinij Starejši, slavni naravoslovec in admiral rimske flote, je ukazal sploviti ladje. Njegov namen je bil dvojen: raziskovalna radovednost in reševalna misija.
Njegov nečak se spominja: »Hitro je odšel tja, od koder so drugi bežali, in z neustrašnim srcem krmaril naravnost v nevarnost … Pepel je že padal na ladje, čim bližje so prihajali, tem bolj vroč in gost je bil.«
Plinij Starejši je dosegel Stabio, nekaj kilometrov od Pompejev. Tam je našel svojega prijatelja Pomponijana v stanju popolne panike. Da bi ga pomiril, se je vedel, kot da ni nič narobe – šel se je kopat in si nato privoščil večerjo. Ta je bila njegova zadnja. Naslednje jutro so ga našli mrtvega na obali, brez vidnih poškodb. Verjetno ga je ubil strupen žveplov plin.
Ko je nebo padlo na zemljo
V Pompejih je bila noč med 24. in 25. avgustom pekel na zemlji. Mesto je bilo v popolni temi, ki so jo prekinjali bliski strel in žarjenje vulkanskega vrha. Ljudje so si na glave zavezovali blazine, da bi se zaščitili pred padajočim kamenjem.
Arheolog Massimo Osanna, nekdanji direktor arheološkega parka Pompeji, opisuje takratno grozo: »Ljudje niso umirali samo zaradi pepela. Umirali so zaradi groze in telesne izčrpanosti. Tisti, ki so preživeli prvo noč, so mislili, da so najhujše premagali. Niso mogli predvideti, kaj bo prišlo zjutraj.«
Kaj je prišlo? Zgodilo se je najhujše: tako imenovani piroklastični tok. To ni lava, ki teče počasi, temveč plaz vročega plina in pepela, ki se spusti po pobočju s hitrostjo 160 kilometrov na uro in temperaturo nad 300 stopinj Celzija.
Sekunda, ko je meso postalo kamen
Piroklastični tok je dosegel Pompeje v več valovih. Prvi trije so se ustavili pri mestnem obzidju, četrti pa je vdrl v mesto. To je bil usodni trenutek.
Sodobna forenzična analiza ostankov je razkrila srhljivo resnico. Dolgo smo mislili, da so se ljudje zadušili s pepelom. Raziskave, objavljene v zadnjih letih, pa kažejo drugače. Temperatura je bila tako visoka, da so ljudje umrli v delčku sekunde zaradi toplotnega šoka. Njihovi možgani so zavreli in se spremenili v steklo, mišice pa so se tako hitro skrčile, da so trupla ostala v »pugilističnem položaju« (položaj boksarja).
To je trenutek, ki ga vidimo v znamenitih mavčnih odlitkih. Giuseppe Fiorelli, ki je v 19. stoletju vodil izkopavanja, je opazil, da so trupla v pepelu pustila prazne prostore. V te luknje je vlil mavec in dobil srhljivo natančne podobe zadnjih sekund življenja. Nekaj najbolj znanih:
– mati, ki v objemu drži svojega otroka,
– dva moška (dolgo veljala za ljubimca), ki se držita za roke,
– pes, ki se zvija v verigah, poskušajoč uiti usodi.
Gabriel Zuchtriegel, sedanji direktor Pompejev, je ob neki priložnosti pojasnil izjemen pomen teh odlitkov: »To niso samo kipi. To so ljudje. Vidite lahko izraz na njihovem obrazu, teksturo njihovih oblačil. To je najbolj intimen in pretresljiv dokaz človeške krhkosti pred močjo narave.«
Gospodar in suženj
Najnovejša odkritja v regiji Civita Giuliana (tik zunaj obzidja) so leta 2020 šokirala javnost. Našli so odlitka dveh moških. Eden je bil v zrelih letih, oblečen v volneno ogrinjalo – očitno bogataš. Ob njem je ležal mladenič v kratki tuniki, z vidnimi poškodbami na vretencih, kar kaže na težko fizično delo.
Gospodar in njegov suženj. Skupaj sta poskušala pobegniti pred drugim valom piroklastičnega toka, vendar ju je vročina prehitela. V smrti sta bila popolnoma enaka. Vulkan ni izbiral glede na status ali bogastvo.
Danes so Pompeji muzej na prostem, ki ga vsako leto obišče na milijone ljudi. Toda nad njimi še vedno stoji Vezuv. Je eden najnevarnejših vulkanov na svetu, ne zato, ker bi bil največji, ampak zato, ker v njegovi neposredni bližini danes živi več kot tri milijone ljudi.
Italijanski geologi nenehno spremljajo vsak tresljaj gore. Načrti za evakuacijo obstajajo, vendar vprašanje ostaja: ali bi se ljudje danes odzvali drugače kot leta 79? Bi zapustili svoje domove ali ponovno čakali, da se nevihta pomiri?
Pompeji tako res niso, kot smo že zapisali, samo lekcija iz zgodovine. Narava ne pozna usmiljenja in ne čaka na nas. Mesto, ujeto v pepelu, pa sporoča, da je meja med civilizacijo in popolnim izbrisom včasih tanka samo nekaj centimetrov vulkanskega prahu.
Na celotnem območju naj bi takrat umrlo 16.000 ljudi, od tega v Pompejih 2000.
