Hrvaška vzreja lipicancev se je začela leta 1700. Začel jo je Andrija Janković - Besan v Terezovcu, ki je sprva vzrejal neapeljske in španske konje, nato pa je iz tega rejskega jedra nastala reja lipicancev z lipiškimi žrebci. Ta reja je bila tako edinstvena, da je leta 1810 postala osnova hrvaške linije lipicanskih tulip. Hleve v Lipiku je sicer leta 1843 postavil grof Izidor plemeniti Janković in takrat se je začela zgodba, ki povezuje konje in Lipik.

Tri leta za nove hleve

Danes so hlevi v dokaj slabem stanju, dodatna težava je to, da so v zasebni lasti: po eni strani namreč kot državna kobilarna ne smejo vlagati v zasebno lastnino, zato poslopja počasi propadajo, po drugi strani pa mora kobilarna vsak mesec plačevati precejšnjo vsoto za najem teh hlevov. Mag. inž. agr. Damir Jakšić, ki vodi državno kobilarno, zato kar zasije, ko začne govoriti o načrtih in prihodnosti: »Začela se je gradnja šestih hlevov, ki bodo razporejeni v obliki podkve, s skladišči, jahališči, upravnim poslopjem in karantenskim objektom. Tamle čez, na drugi strani ceste. Vidite gradbišče? To bodo sodobni hlevi, nekakšen spoj lesa in betona. Imamo kar 80 hektarjev površin, na katerih pridelujemo hrano za konje, na katerih so pašniki in na katerih gradimo. Zdaj imamo 85 konjev, v teh novih hlevih pa bo prostora za 100 konjev, vključno z odprtimi hlevi.«

To bo zgolj prva faza, saj imajo v načrtu tudi hipodrom, ob njem bo dodaten hlev za športne konje, ko bodo tam tekme. Pa to še zdaleč ni vse. Nekaj sto metrov stran je namreč srednje veliko umetno jezero, ob katerem so predvideni bungalovi, restavracije, kamp, adrenalinski park in otroška igrišča. Ampak najprej poslopja za kobilarno. »Naložba znaša 10 milijonov evrov, dela naj bi zaključili leta 2026, vzporedno pa se že začenja gradnja tudi preostalega dela športnega parka,« pove Damir Jakšić.

Žrebci iz Lipice

Se lipicanci kaj razlikujejo od lipicancev v Lipici? »Niti ne. Prej smo sicer imeli relativno majhne konje, še nižje so imeli zgolj v kobilarni Vučjak v Bosni in Hercegovini. Potem pa smo pripeljali žrebce iz Lipice in Pibra ter dvignili okvir konjev, njihovo višino.« Se pa nekoliko razlikujejo od lipicancev, ki jih nedaleč od Lipika vzrejajo v državni kobilarni Đakovo. »Tam vzrejajo modernejši tip, športnega lipicanca. Njihovi konji so visoki od 160 do 163 centimetrov. Čeprav sta kobilarni Lipik in Đakovo povezani
v enem državnem podjetju, želimo ostati v rejskih ciljih ločeni – ena bo še naprej klasična kobilarna, druga pa bo vzrejala športni tip tipičnega slavonskega lipicanca.«

V kobilarni Lipik imajo tako kot v Lipici šest linij žrebcev, le da v Lipici ni linije tulip, v Lipiku pa ne linije maestoso. Imajo tudi nekaj hraških rodov kobil: »Najbolj poseben je rod Kitty - Hamad/Flora. Teh kobil je na svetu vsega skupaj deset, od tega so štiri pri nas v kobilarni.«

Ura jahanja 12 evrov

Lipicanci v Lipiku dobijo osnove kot jahalni konji in za vožnjo vpreg. »V okviru šolanja so na programu tudi nekatere lažje klasične figure, vendar, bodimo realni, to je vse skupaj v nekakšni začetni fazi. Za razvoj vrhunskega dela trenutno namreč niso ravno primerni pogoji, ampak seveda, osnovno šolanje izvajamo tudi v kobilarni Lipik.« To pomeni, da lahko med obiskom kobilarne tudi jahate – ura jahanja v maneži vas bo stala 12 evrov, lahko pa se zapeljete s kočijo; kočijaž vas bo največ šest pol ure vozil naokoli za 33 evrov.

Na Hrvaškem je večina konjev v rokah zasebnikov, s katerimi zelo dobro sodelujejo, le tretjina jih je v okviru kobilarn. Skupaj je na Hrvaškem 2300 lipicancev, na katere so izjemno ponosni. Obstaja star izrek, da se Slavonci rojevajo z lipicanci in z njimi umirajo. Rojstvo, poroka, pogreb … Pravzaprav ni dogodka, ni prireditve, na kateri ne bi bilo lipicancev.

Mesto jim vedno stoji ob strani

Poleg tega, da bi bili novi hlevi čim prej zgrajeni, si Damir želi tudi, da bi na enem mestu zbral vse hrvaške rodove kobil: »To bi bilo lepo, glede na to, da so te kobile raztresene po vsem svetu. Dva rodova sta v Južnoafriški republiki in ju ni nikjer drugje, en rod je zastopan v Ameriki z dvema kobilama ... Ni enostavno, predvsem je to povezano z zelo visokimi zneski, ampak če bi imel čarobno paličico, bi lahko to uresničil v trenutku.« Nikakor pa ne more mimo dejstva, da je sodelovanje z lokalno skupnostjo izjemno dobro: »Mesto Lipik je vedno pripravljeno pomagati in nam vedno stoji ob strani.«

Na vprašanje, kaj je najlepše pri njegovem delu, Damir Jakšić odgovori kot iz topa: »Najlepše je biti s konji.« Jasno, kaj pa drugega. Usta se mu raztegnejo v nasmeh, pravzaprav se smeji ves njegov obraz: »Še posebej lepo je spomladi, ko na svet prihajajo žrebički. To je tudi najlepši del leta. To je čas, ko lahko človek vidi rezultate vsega tistega, kar je delal v preteklem letu. Konji … Lipicanci … Veste, posebej v takšnih manjših kobilarnah, kot je naša, kjer je zaposlenih 10 ali 12 oseb, je to prav posebna povezava, v kateri živite z vsakim od teh konjev. Od njegovega rojstva pa do smrti. Neznansko uživam v tem.«