Ribnica uspešno ohranja status pristnosti in kot zelena destinacija iskalcem miru in značilnih lokalnih doživetij ponuja velik del še neodkrite narave. Tokrat nas je Ribniška dolina, ki je od prestolnice oddaljena slabo uro vožnje, pričakala v soncu. Pogorji Mala in Velika gora, ki objemata dolino, sta močno zaznamovali ribniško okolje. Kot tudi legenda, ki še danes prehaja iz generacije v generacijo.
Velikan in njegova zlata ribica
Ta pravi, da je bila Ribniška dolina nekoč ogromno jezero, v njej pa je bilo veliko rib. Tudi zlata ribica, prava krasotica. V Veliki gori je takrat živel velikan, ki je podnevi spal, ponoči pa hodil k jezeru lovit ribe. Zlata ribica mu je pri lovu pomagala, s tem da mu je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč, ko so prišli zajemat, so z njo zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje, kjer je okamnela. Velikan se je zbudil iz spanja in šel kot po navadi lovit. Zlata ribica mu ni prišla svetit. Iskal jo je, a je ni našel. Tedaj se je strašno razjezil, lomil je stene in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, kamor je odtekla voda. Jezero je tako izginilo, na dnu pa je ostalo mnogo rib. Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je ta kraj dobil ime – Ribnica. Legendi gre očitno verjeti, saj ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.
Vidne razvaline vodne žage in mlina
Sami tokrat nismo šli lovit rib, čeprav je slednje tudi mogoče po principu ujemi in spusti, ampak smo se podali na tematsko Pot k vodi, po kateri traja sprehod malo več kot eno uro. Na pot smo sami stopili pri posestvu Ugar. Gre za konjeniški center, ki se razprostira na 70 hektarjih površine in tvori jedro 1500-hektarskega kompleksa v lasti in upravljanju družine Rudež ter odraža 200 let konjeniške tradicije. Pot, ki sprva poteka po asfaltni in neprometni cesti, kmalu zavije na most, nad reko Ribnico, kjer je s stopnicami in potopnim odrom mogoč dostop na reko s kanuji, kajaki, morda tudi supi.
Za mostom smo na drevesu zagledali rumeno tablo Slovenska pisateljska pot in se usmerili desno, na gozdno pot. Čist zrak v bogatem mešanem gozdu, ki napolni pljuča, in petje ptic ustvarita občutek spokojnosti. Med hojo smo imeli priložnost občudovati neskončnost zelenih travnikov, ki z močvirskim rastlinjem ustvarjajo čudovite prizore. Pot smo nadaljevali čez lesen most, kjer je – glede na tablo, mogoče tudi namočiti trnek, vendar, kot že omenjeno, po principu ujemi in spusti. Bučno šumenje vode nam je dalo občutek, da se približujemo izviru reke, kjer so še danes vidne razvaline vodne žage in mlina. Med brskanjem po podatkih nam je uspelo izvedeti, da je obrat do druge svetovne vojne imela v rokah pomembna ribniška družina Rudež, katere največji del premoženja še danes obsegajo gozdovi in omenjeni konjeniški center.
Ob ribniku postavili klopi
Ob izviru je postavljena informativna tabla, ki je vsaj za trenutek zmotila našo brezskrbnost med potepanjem po gozdni poti. Človek namreč hitro pozabi, da je stopil na območje, kjer domujejo vse naše tri zveri, medved, volk in ris. Ob jutranjih ali večernih sprehodih pa boste zlahka srečali srnjaka ali jelena. Strah in negotovost je hitro zamenjalo udobje, ko smo si ob ribniku, na urejenem prostoru s klopmi, privoščili doma skuhano kavo in piškote.
Po kratkem premoru smo pot nadaljevali naprej po gozdu, zaradi informacije o zvereh v gozdu malo glasneje govorili in krog zaključili ponovno na posestvu, kjer je popolnemu dnevu piko na i dodal pogled na čudovite konje, ki so se brezskrbno pasli na zelenih travnikih ogromnega posestva.
