Petdeset odtenkov sive je najlepši opis arhitekture vasice Žlijebi na nadmorski višini 700 metrov, ki obiskovalcu ponudi čudovit pogled na hercegnovski zaliv. Pravzaprav vas z le šestimi prebivalci in nekaj kravami sama po sebi ne bi bila tako romantična, kot je njena zgodba in tradicija ljudi, ki med kamnom vztrajajo že več generacij. Obnovljene kamnite hiše in tiste, ki na obnovo še čakajo, so ročno zgrajene iz lokalnega kamna. Vas spada med maloštevilne v Črni gori, za katere si nekaj dedičev prizadeva, da bi jih zaščitili pred modernizacijo in množičnim turizmom.
Kamen za obnovo hiš pridobivajo ročno
Žlijebi ležijo približno 13 kilometrov od krožišča v Meljinah, tisti, ki imajo radi avanture, pa lahko do vasi pridejo s kolesom ali po označenih pohodniških poteh. Takoj ko vstopite v vas in naletite na vrsto kamnitih hiš, se boste počutili, kot da ste se vrnili stoletja v preteklost. Tudi zaradi Nikole Simikića, lahko bi rekli edinega dediča, ki se je odločil, da vasi, v kateri se je rodil, vrne življenje. Po tem, ko smo ga prekinili med delom, pove, da so v Žlijebe leta 1628 prišli njegovi predniki in tu zgradili hišo iz tistega, kar jim je dala narava – kamna. Podobno kot sam ob pomoči soseda iz vasi nižje ob cesti so tudi njegovi predniki kamnite plošče pridobivali ročno. »Pri tradicionalni gradnji niso uporabljali vezivnega materiala, iz kamna pa so izdelane tudi streha in obrobe,« razloži sogovornik in prizna, da sam pri suhogradnji vseeno uporablja vezivno maso, saj nima časa, da bi ograjo in hiše obnavljal vsakih nekaj let.
Iz pripovedovanja izvemo, da se je vas intenzivneje razvijala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je veliko moških, okuženih z »zlato mrzlico«, odšlo po kruh v Ameriko in Kanado. Niso se vsi odpravili iskat zlata, nekateri so delali tudi v rudnikih premoga, a poznavanje veščine ročnega pridobivanja kamna jim je pomagalo, da so hitro napredovali v poslu, pridobili zaupanje delodajalcev, ki so jim z veseljem prepuščali vodstvene položaje v rudnikih. Z denarjem, ki so ga prejeli za delo, je okoli dvajset ljudi financiralo gradnjo vodovoda v vasi že davnega leta 1933.
Pristna konoba z lokalno kulinariko
Nikola je trenutno edini v vasi, ki še vedno ročno pridobiva kamen in tako gradi in obnavlja hiše. »Kamen vzamem v roko, se usedem in mu prisluhnem. Vedno mi kaj pove, včasih tudi zapoje. In jaz njemu,« pove romantična duša, kot se predstavi, in doda, da se je znanje preneslo s pradeda na deda, nato na očeta, zdaj tradicijo nadaljuje sam. Tako kot njegovi predniki je za obnovo naselja v gozdu posekal hrast, ki daje konstrukcijo za hiše. »Soseda Nada ima krave in prideluje sir ter druge mlečne izdelke za nas. Vsako leto na terasah vzgojimo veliko vrtne zelenjave,« je povedal in dodal, da so pred leti odprli tudi konobo, kjer gostijo predvsem zaključene skupine. »Vedno postrežemo tudi naključnega gosta, ki pride do nas. Vsak je dobrodošel,« pove in nas pospremi v hišo, ki jo je preuredil v družinski muzej. Pokaže na kovček svojega dedka iz Amerike, ki ga hrani ob družinskih fotografijah. V družinskem muzeju je tudi soba s posteljo in zibelko, v kateri so se rodili Nikola in njegovi predniki, tu so še soba z originalnim pohištvom, kuhinja in soba s kaminom. Pokaže na stopnice, ki vodijo v hlev pod hišo. Čez cesto je prostor, kjer se sušijo meso, sir in domači izdelki, ki jih pripravljata Nikola in njegova družina. »Vidite past, ki je na steni? Babica je z njo lovila kune. Potem ko je prodala njihovo krzno, potrebno za en plašč, je lahko kupila živega vola,« oriše dogajanje med obema vojnama sogovornik. Prav tako pove, da v Žlijebih raste vse, od zelenjave do sadja, iz katerega skuha žganje in naredi liker, s katerim pozdravi gosta. »V poletnih mesecih gostom pripravimo jedi izpod sača, praktično vse, kar ponudimo, pa pridelamo sami,« še pove in povabi, da preverimo vsaj del njegove ponudbe mesa, ob kateri se pustimo razvajati med tem, ko od zadaj doni kamen, ki se lomi pod udarcem macole v človeški roki.
