Na centralni mariborski avtobusni postaji je sredi tedna precej živahno, avtobusi prihajajo in odhajajo s perona, medtem ko nasproti enega od njih stoji beli Nomagov avtobus. Ko se njegova vrata odprejo, pomaha z voznikovega sedeža nasmejana črnolasa gospa.
»Dober dan, kar vstopite,« nas prijazno povabi v svoj drugi dom, lepo urejen in prijetno dišeč. Andreja Peruš je danes ena od 25 voznic avtobusa pri Nomagu, toda pred 18 leti, ko je vstopila v vrste profesionalnih voznikov, sta bili v podjetju le še dve voznici. »Bile smo prve ženske v tem poklicu,« si lahko šteje v ponos, da je bila med tistimi, ki so tlakovale pot za naslednje posameznice in generacije deklet, ki so se podale v ta poklic.
Podpora okolice
Preden je Andreja Peruš poprijela za šoferski volan, je bila zaposlena kot šivilja v Tekstilni industriji Otiški Vrh. Toda podjetje je šlo v stečaj in primorana je bila poiskati delo drugje. Zaposlitve, ki so sledile, so bile bolj kot ne negotove, dokler ni nekega dne zasledila, da prevozniško podjetje Koratur, ki je kasneje postalo del Nomaga, potrebuje voznike avtobusa.
»Od nekdaj sem rada vozila. Povprašala sem tudi starejšega brata, ki je avtomehanik, kaj si misli o tem, pa mi je rekel, naj se kar prijavim. Tudi mož me je popolnoma podprl. Ko sem se nato odpravila na Koratur, so mi rekli, naj opravim izpit za avtobus, ki so mi ga tudi plačali, in me bodo zaposlili,« se spominja začetkov Andreja Peruš.
Da bi kdaj prej, ko je bila še šivilja, razmišljala o tem poklicu? Iskreno odvrne, da ni. Zgodila se je pač kombinacija obojega, potrebovala je službo in rada je vozila. »Toda zakaj ne bi mogla ženska voziti avtobusa?« retorično vpraša. Imela je vso podporo okolice, da poskusi, pa tudi podjetje je verjelo vanjo. »Malo so me že pogledali na način: uh, ženska, ko pa sem bila takrat še bolj drobna,« se nasmeje, toda potem je z zanesljivim in dobrim delom dokazala, da zmore vse in še več kot njeni moški kolegi, da ni koroškega klanca, ki ga ne bi premagala s svojim avtobusom, in zimskih razmer, ki jim ne bi bila kos.
Andreja Peruš je najprej opravila izpit za mali avtobus, nato za velikega. Ko je pred leti še vozila šolske otroke, tudi iz koroških hribov, je doživela in se naučila marsikaj. Toda strah je ni bilo nikoli. »Poleti je že bilo luštno, toda pozimi so bile kdaj zaradi snega res hude razmere. Ko pomislim, kje vse sem vozila, kolikokrat sem bila vsa umazana, mokra in z ledenimi prsti. Tako sem se izurila v nameščanju verig, da jih imam zdaj v petih minutah na obeh kolesih,« pove.
Ponosne nase
Prevozila je Slovenijo, tujino, bila na številnih izletih, danes pa ima svojo linijo med Slovenj Gradcem in Mariborom. Potniki jo že dobro poznajo in ona pozna njih, zato tudi počaka, če koga ni na postaji, da le ne zamudi avtobusa. Se pa še vedno najde kakšen, ki nekoliko začudeno pogleda, ko vidi za volanom avtobusa žensko, toda tega skepticizma je bilo nekoč precej več.
»Voznice smo bile pač redkost. Ko sem pripeljala na avtobusno postajo in odprla vrata, so me potniki kdaj samo začudeno vprašali: 'A ti nas boš peljala?' Moj odgovor je bil: 'Da, je kaj narobe?' Včasih se je res zgodilo, da kakšen ni želel na avtobus, v takih primerih sem pač zaprla vrata in odpeljala. Kaj pa naj, linija mora iti dalje. Toda v vseh teh letih smo voznice avtobusa dokazale, da nismo prav nič slabše od moških voznikov, da zmoremo enake vožnje kot moški, da smo enako sposobne in med nami ni razlik, razen v fizični moči. Če le dobimo možnost, potem zmoremo vraga in pol, ponosne moramo biti nase,« je prepričana Andreja Peruš.
Sama je to možnost dobila, marsikatera ženska je še vedno ne in mnoge poročajo, da morajo v delo veliko več vložiti kot moški kolegi, da dokažejo ali potrdijo svojo sposobnost. »Nekoč ženske niso imele toliko možnosti kot danes. Danes jih imamo veliko. Toda ne glede na vse pravice in zakonsko enakost se moramo še vedno boriti proti nasilju nad ženskami, za enake plače, poudarjati svoj pravice … To je žalostno,« pravi.
Pozitivni učinki mešane energije
Da se na delovnih mestih mešata moška in ženska energija, prinaša samo pozitivne učinke, in to povsod. Vsak spol namreč nekaj dobrega doprinese. Kot opaža Andreja, so voznice avtobusov bolj potrpežljive in natančne od moških kolegov, manj vzkipljive in bolj nežne, tudi pri vožnji. »Kot voznik in voznica se moraš kulturno obnašati in biti prijazen. Ženske znamo prav dobro umiriti kakšno napeto situacijo in spraviti svoje moške kolege v dobro voljo. Včasih se nam kakšna potnica ali potnik celo zahvali za prijetno vožnjo in to res prija,« priznava.
Tudi ob osmem marcu se ji Nomago in posamezni potniki zahvalijo za njeno delo. Že nekaj let vse ženske, zaposlene v podjetju, okoli 150 jih je, Nomago za osmi marec odpelje na celodnevni izlet, z moškim za volanom, kajpada. Letos bodo gospe preživele dan v Beli krajini. Potniki pa ji prinesejo kakšno rožico, čokolado ali ji preprosto izrečejo spoštovanje ob ženskem prazniku. Da naj verjamejo vase in svoje sposobnosti, pa Andreja Peruš želi tudi drugim ženskam.
