Zaspano, kar malce turobno in nenavadno mirno jutro v okolici ljubljanske fakultete za elektrotehniko, katerega tišino je rezalo le tuljenje močnega vetra, ni dalo slutiti, kako živahno je dogajanje v avli stavbe, v kateri je ob vstopu nenadoma vse oživelo. Prizor pa zanimiv: pet skupin študentov, ki so stikali glave in iskali rešitve na zadnjem, tretjem dnevu letošnjih dnevov industrijske robotike, pet robotskih rok, mentorji, ki so vse skupaj pridno nadzorovali, profesorji in naključni mimoidoči. Skratka vrvež, ki je ob tem nastajal, je bil popolno nasprotje mirnosti, opisani na začetku.
Nasmejan in dobre volje je vse skupaj z manjše oddaljenosti opazoval glavni organizator dogodka doc. dr. Sebastjan Šlajpah, ki ima z vsem skupaj že bogate izkušnje. Ne nazadnje so bili letošnji dnevi industrijske robotke že 22. po vrsti, petič pa so potekali v obliki hekatona; če vas ta beseda slučajno bega, naj razložimo, da jo Slovar slovenskega knjižnega jezika opiše kot »organizirano tekmovanje v reševanju poslovnih, tehnoloških, znanstvenih izzivov«. Da, tekmovanje, kar vse skupaj seveda naredi precej bolj zanimivo in obenem pojasni zgoraj omenjeno stikanje glav in iskanje rešitev. Študentom se je čas namreč iztekal in ob našem obisku jim je ostalo le še nekaj ur za rešitev letošnjega izziva.
Sliši se enostavno, a ni
Do tega še pridemo, najprej nas je Sebastjan Šlajpah popeljal po časovni premici dnevov robotike in pojasnil, kako je sploh prišlo do tega, da so se ti razvili v hekaton.
»Dnevi robotike so nastali pod sloganom Študenti za študente, kar pomeni, da je skupina študentov robotike na fakulteti za elektrotehniko organizirala dneve industrijske robotike v smislu enotedenskega dogodka. Nato pa je prišlo obdobje koronavirusa, ko gruče ljudi nismo smeli imeti na kupu, in takrat smo prišli na idejo hekatona – pri njem namreč lahko študente razdeliš v skupine, s čimer smo zadostili varnostnim zahtevam tistega časa. A sledila je nova težava: kaj študentom postaviti za izziv? Sami se sicer že lahko česa spomnimo, a želeli smo kaj bolj uporabnega. Zato smo se obrnili na naše partnerje v industriji, jih povprašali, ali imajo sami kakšen izziv, katerega rešitev bi jim pomagala in ki bi ga morda lahko študentje rešili v nekaj dneh. Prvi je pristopil Novartis, ki je potreboval robota, ki bi prelagal in shranjeval vzorce. Po petih letih je ideja, ki je bila razvita na našem hekatonu, napredovala celo do končnega produkta, ki se dejansko uporablja,« je bil izčrpen Šlajpah in razčistil še eno dilemo: ko govorimo o robotih, so pri tem mišljeni klasični industrijski s šestosnimi rokami, ki jih imajo sami v laboratoriju približno 20, in kajpada ne humanoidni, ki so v zadnjem času kot vroče žemljice in na katere ob omembi robotov bržčas nemudoma pomisli večina.
Kakor koli, novi način organizacije dnevov robotike se je nemudoma dobro prijel, zanimanje podjetij je raslo, letos pa je torej vse skupaj prevzel Revoz, ki je za izziv postavil »avtomatizirano manipulacijo električnih motorjev za novega twinga«. »Težava pri tem je naslednja: viličar pripelje na paleti štiri električne motorje, ki so precej veliki in tehtajo po 30 kilogramov, kar pomeni, da ga delavec sam ne more prijeti in prestaviti na pozicionirno mizo za nadaljnjo vgradnjo v avtomobil. Zato mora uporabiti industrijsko dvigalo, s katerim motor dvigne in postavi na ustrezno mesto. Čeprav se sliši enostavno, pa tu pridemo do več težav. Paleta denimo ni vedno postavljena na isto mesto, tudi motorji so postavljeni vsakič malo drugače, zato je potrebna kamera, senzor, nato ustrezno prijemalo, ki mora zagotoviti, da motor ne bo padel ali se obračal … Pomemben je tudi vidik varnosti, saj so zraven vključeni ljudje, lahko se denimo mimo sprehodi čistilka, obiskovalec, ki ga mora varnostni sistem prepoznati …« je opisal Šlajpah in dodal, da pri Revozu trenutno rešitve še nimajo povsem dodelane in da hekaton pri tem služi kot nekakšen bazenček idej, ki bi jim lahko pomagal na poti do končne rešitve.
Kamera je bila največji izziv
Študentov, ki so mrzlično iskali rešitve in želeli izkoristiti vsako minuto, seveda nismo želeli motiti, smo pa zato pristopili do mentorjev, ki so dobro razpoloženi spremljali in nadzorovali dogajanje.
Ena od njih, Anamarija Hauptman, nam je pojasnila, da gre študentom kar dobro. »Mentorji smo večinoma študentje višjih letnikov, vsak pa je zadolžen za enega robota, ki ga bolje pozna, da tako pomaga svoji ekipi. Kolikor sem na tekočem, imajo vse ekipe še največ težav s kamerami, da bi te pravilno zaznavale motorje,« je še dodala, njene besede pa nam je po koncu dogodka potrdil tudi Aleksander Velkavrh, član zmagovalne ekipe z zanimivim imenom Slabo plačani strokovnjaki; mimogrede, tudi druge skupine so bile pri imenih precej izvirne, saj so poleg omenjenih tekmovali še Piškotki robotki, Drifterji, Lobo rab in Izgubljeni robotiki.
»Pa saj zdaj niti ne bomo več slabo plačani,« se je pošalil po razglasitvi rezultatov, zmagovalna ekipa je namreč prejela 2000 evrov nagrade, in dodal: »Največji podizziv pri celotnem izzivu je bilo sprogramirati, da je kamera prepoznala predmet, in to nam je vzelo tudi največ časa. Sicer pa je robot delal zelo natančno in smo precej zadovoljni. Če bi imeli še dve uri časa, bi verjetno prišli povsem do konca izziva in bi imeli popolno delujoč končni produkt, tako pa smo rešili nekje 80 odstotkov vse naloge. Je pa bil izziv težek in smo zadovoljni s tem, kar nam je uspelo.«
Zadovoljni pa so bili tudi pri Revozu, saj nam je njegov tehnični direktor in član uprave Tomaž Blatnik povedal, da je izredno pozitivno presenečen nad tem, kakšne rešitve so študentje našli. »Pokazalo se je ne le, da znajo, ampak tudi, da so prizadevni in želijo poiskati rešitev. Še več, upam celo, da bomo imeli to, kar so pokazali, čez kakšno leto v praksi že pri nas. Ne čisto enako, saj imamo tudi sami že nekatere koncepte, a za določene rešitve mislim, da jih bomo dejansko uporabili. In se bo lahko reklo, da je vse skupaj vsaj delno tudi njihova zasluga,« je za lep zaključek letošnjih dnevov robotike poskrbel Tomaž Blatnik.
