S prisrčnim nasmehom in široko razprtimi rokami je Ina Sahrokova v svoji ordinaciji sprejela gostjo. Pozdravila jo je z občutnim ruskim naglasom, ki ga tudi po več kot tridesetih letih življenja v Sloveniji ni izgubila. Kar gospo Ino dela le še bolj zanimivo, eksotično in edinstveno. Česar ji glede na izvor, poslanstvo in posebno delo z ljudmi res ne primanjkuje.
Prababica Indijanka
Pomoč sočloveku je bila Ini Sahrokovi položena v zibko. Rodila se je v vasi na severnem Kavkazu, ki je bila nekoč del Kabardije, zgodovinske države Adigejcev. Gre za avtonomno pokrajino Kabardino-Balkarija, ki leži v južnem zveznem okrožju Rusije.
»Moja babica je bila glavna zdravilka v vasi. Tik pred smrtjo je dala desno roko na trebuh moje mame in dejala, da naj mi bo ime Ina in ne Inna, kot je bilo običajno. Takrat me je določila za naslednico. Rodila sem se v roku tedna dni, skoraj zletela sem ven, tako se mi je mudilo. In v nasprotju z drugimi otroki sem se smejala, ne pa jokala. Tako je vse od takrat – tudi ko mi je težko, najdem prostor za smeh in dobro voljo. Pa tudi za ljubezen. To je na prvem mestu,« je povedala o pozitivni energiji in čustvih, ki jo vodijo v življenju, z njimi pa lažje pomaga tudi drugim. Babica je očitno še pred njenim rojstvom vedela, kakšna ženska bo postala Ina. Ime namreč kaže na njeno čistost, ženske, ki ga nosijo, pa naj bi tudi imele izreden čut za odgovornost, ljubezen in ravnovesje v življenju. Njihovo poslanstvo v življenju je pomoč drugim.
Ina Sahrokova nosi veliko nazivov, vse od ekonomistke in zdravnice do psihologinje in parapsihologinje. Predvsem pa je zdravilka kavkaške medicine, s katero se je spoznavala že od mladih nog in se tako učila o odpravljanju vzrokov bolezni, ne le simptomov. »Babica je bila mogočna zdravilka, ki je pomagala veliko ljudem. Včasih samo že z dotikom. Določene stvari je imela prirojene, podedovala pa sem jih tudi sama,« je razložila Sahrokova. Po mamini strani je napol Ukrajinka, napol Rusinja, po očetovi pa napol Kabardinka, napol Indijanka. »Pradedek je bil arheolog. In ko je v Kanadi po rudnikih iskal zlato, je srečal šamanovo hčer in se z njo poročil,« je odgovorila na vprašanje, kako so se v njeni krvi znašle tudi indijanske sledi. Že ona, torej Inina prababica, je bila zelo močna zdravilka in duhovno odprta oseba. »Pravijo, da sem ji tudi fizično zelo podobna,« se je nasmehnila ob spominu na prednico.
Bila je živahen otrok, po navedbah nekaterih še celo preveč, saj se je rada igrala s fračami, puščicami in loki, igranje s punčkami je ni zanimalo. Vrtec je rada »špricala«, pretvarjala se je, da je bolna, da je lahko dopoldneve preživljala s stricem, danes akademikom kvantne fizike. »Takrat sem se ogromno naučila. Otrok, ki opazuje in posluša svojo okolico, lahko posrka res veliko znanja,« je prepričana še danes.
Najprej k zdravniku, potem k njej
Po očetovi strani družine se je zdravilstvo prenašalo iz roda v rod. Tudi sama je že od mladih nog kazala nagnjenost k temu in določeno pronicljivost. Vedela je, čutila, kje nekoga nekaj boli. In že takrat je znala ta organ tudi narisati, pa čeprav je bila premajhna, da bi sploh vedela, za kaj gre. A ji tako notranji občutek kot znanje in izkušnje, ki jih je pridobila z leti, pomagajo tudi danes v ordinaciji v Ljubljani. »Vse najprej pošljem k zdravniku, če slučajno niso bili že prej tam. Samo z alternativnim zdravljenjem ne gre. Veste, mi ne dajemo injekcij, ne izvajamo kemoterapij ali operacij. Mi ponujamo motivacijsko, psihološko podporo. Zdravniki nimajo časa za to, jaz pa si vzamem uro, dve ali še več za posameznika, mu prisluhnem in ga slišim. To je zelo pomembno,« je prepričana sogovornica.
Obravnava različne paciente – eni imajo hude glavobole, drugi se soočajo z rakom. Najprej skuša najti korenino izvora zdravstvenih težav, nato pa paciente naučiti, kako si lahko pomagajo tudi sami. Med drugim s prehrano ali s psihološkimi tehnikami, s pomočjo katerih lahko z vztrajnostjo dosežejo želeni cilj. »Vse zahteva svoj čas. Tudi v telovadnico sprva ne hodimo radi, pa nas potem zasvoji. In tudi ko posadimo solato, moramo počakati, da zraste, šele takrat jo lahko jemo,« je z življenjskima primeroma opisala pomembnost odločnosti.
Pomagali tudi njej
Po lastnih navedbah ljudem dviguje samozavest in jim »umika« strah oziroma jih nauči, kako ga obvladati in se mu zoperstaviti. Nauči jih, da na težave pogledajo kot na izziv, kako sprejemati spremembe in jih uveljaviti. »Ljudje pridejo k meni, ko so v krizi in ko ne vidijo več izhoda iz slepe ulice,« je še pojasnila. V zdravstvu ni mogla delati, saj tablete ne zdravijo duše. »Vsakdo potrebuje topel objem in človeški pristop. Res je, da Slovenci na prvi pogled morda nismo najbolj topli, a je to odraz strahu. Gre namreč za nežen narod,« je opisala svojo novo domovino. Sem se je preselila leta 1992, kmalu zatem, ko je doma spoznala svojega bivšega moža. Kot gradbenik je delal v Rusiji, spoznala sta se v lokalu hotela, ki ga je takrat vodil njen brat. »Ko me je zagledal, me ni več izpustil iz rok,« je opisala njuno srečanje. Stara je bila 22 let. Nekaj časa so živeli v Slovenj Gradcu, ne tako zelo dolgo zatem pa sta se z možem ločila. S sinčkom je ostala brez strehe nad glavo, sprva se je celo zatekla v varno hišo, zelo hitro pa so jima ljudje priskočili na pomoč, jima našli stanovanje, ga opremili in jima prinesli oblačila.
Borka za pravico
Ina zase pravi, da je borka, kar dokazuje že vse življenje. Od malega se bori za pravico, za otroke, naravo, živali. Oče jo je večkrat opozarjal, da jo bo »njen jezik pokopal«. Ker je sama napol Ukrajinka in napol Rusinja, se je vprašanje o aktualni vojni na tistem območju ponudilo kar samo. »Hudo mi je za vse ljudi. Nihče nima pravice vzeti življenja nikomur. Ali ni absurdno, koliko odraslih, koliko otrok pobijemo?« se je vprašala. »V politiko običajno ne gredo pošteni ljudje. Po večini so sociopati, psihopati, ki na tak način in s položaja izživljajo svoje frustracije in se znašajo nad drugimi. Ni ves narod kriv za vojne, to je treba vedeti,« je še dodala.
Ina Sahrokova v svoji ordinaciji pomaga tudi podjetjem, ki jih obravnava tako, kot bi posameznika. Najprej poišče vzrok težave, potem pa ga skuša odpraviti. Posebna kategorija njenega dela so tudi profesionalni športniki, ki jim z vlivanjem samozavesti in umikov blokad (in s tem strahu) pomaga pri dodatni sproščenosti pred tekmami in umiku treme. Prepričana je, da je v življenju ključna pozitivna naravnanost in osredotočenost na cilj. »Le tako se pride do njega,« pravi.
Pomoč drugim pri težavah pa kdaj slabo vpliva nanjo. Postavi se namreč v kožo drugega in nase prevzame vsaj del tistega, kar muči njih. »Brez čustev ne morem delati. Z ljudmi pa delam tako, kot bi si želela, da kdo drug obravnava mene. Nikomur ne želim nič slabega. Niti tistim, ki so me hudo prizadeli. Pravzaprav so s tem le pokazali na mojo lastno šibkost in mi dali vedeti, kje se moram okrepiti,« je še bila jasna sogovornica Ina Sahrokova.
