Za njima so desetletja avanturističnih potovanj po širnem svetu, kot pravi Zvone Šeruga, pol stoletja na motorju in v šotoru, po džunglah, deževju in puščavah, »matranja in jebe«. Zato je zdaj, ko sta z ženo Romano v pokoju, prišel čas za nekoliko bolj umirjeno in gosposko doživljanje Evrope.
Evropa bo počakala na stara leta, je imel vsa ta leta navado reči Zvone, toda kdaj bi ta leta res prišla, tudi sam ne ve, če ne bi v njuno življenje, tako kot je v življenja vseh, zarezal kovid. Dolgo potovanje z motorjem po Aziji je padlo v vodo, bivalni kombi in Evropa pa sta se v tistem času zdela povsem obvladljiva. Kombi je postal njuna hiška in pisarna za naslednja štiri leta, z njim sta prepotovala 90.000 kilometrov od najbolj severne točke Evrope, Nordkappa, do Turčije in Maroka, od Lizbone do Baltika. Nabralo se je 350 dni in noči pod svobodnim soncem, 38 držav, ki sta jih obredla po stranskih poteh, veliko nepozabnih razgledov, doživetij in malih trenutkov, ki jima vedno znova potrjujejo, da so ljudje, ki bogatijo samo z denarjem, res revni. O svoji poti bi lahko napisala več knjig, a jima je uspelo vse dni stlačiti na 456 strani, bogatih z Zvonetovimi fotografijami in Romaninimi zgodbami. Brez voznega reda je Zvonetova enajsta knjiga, Romanina druga, že naslov pa priča o tem, da ostajata enako popotniško strastna, kot sta bila preteklih 40 let.
Življenje v vasi
Tudi Evropo sta, kot vse druge države sveta, odkrivala na svoj značilen način, z vožnjo po stranpoteh, izogibanjem prenatrpanim turističnim mestom, raje sta si ogledovala vasi, podeželje, iskala avtentičnost in pristne stike z domačini. To je gotovo tudi posledica dolgoletnih potovanj z motorjem, zatrdita, z motorjem so pač stranske poti veliko lepše od voženj po dolgočasnih avtocestah.
»Na stranskih poteh, kjer so hribi in ovinkaste ceste, boš našel najlepšo pokrajino in naselja. Tam dobiš toliko več kot v turističnih krajih, boljše fotografije in lepše razglede. Ko pridejo turisti v Slovenijo, drvijo na Bled, v Ljubljano in Postojnsko jamo, ker so videli čudovite fotografije jezerca v meglicah ob sončnem vzhodu. Toda ko jih večina pride sredi poletne vročine tja, stopijo na prenatrpano parkirišče, hodijo kot kure naokoli in se sprašujejo, kje je ta lepi Bled. Podobno je v vseh turističnih središčih, ki so prenatrpana, v Benetkah, Dubrovniku … Jaz pa se raje usedem v vaško gostilno in gledam domačine. Tako doživim, na primer, tisto pravo Francijo,« pravi Zvone.
Oba z Romano od nekdaj zanimajo ljudje in tudi zato niso ne zadnja ne preostale Zvonetove knjige nikoli turistični vodniki, ampak zgodbe o ljudeh. Če so v Afriki in Aziji to ljudje iz savan in džungel, so v Evropi ljudje iz odmaknjenih vasic, s hribov in ravnic.
»Evropa je polna zgodovine, starih cerkva, stavb, vodnjakov, znamenitosti, lepih vasi, povsod je kaj videti. V vaseh sva se ustavljala in prenočila in to so bila najina najlepša doživetja in rdeča nit potovanja. Španske, francoske in tudi italijanske vasi so čudovite, poti in ovinki, ki vodijo tja, pa vredni več kot vsaka turistična atrakcija. V turistični gneči je nemogoče dobiti vtis, kako ljudje živijo, naju pa zanima prav to,« razlaga Romana.
Tudi zato sta ju že na samem začetku njunih potovanj tako pritegnili Afrika in Azija. »Tam gomazi življenje, ljudje so po vaseh zunaj, se pogovarjajo, smejijo, kregajo, otroci se igrajo. Tega bogastva je v Afriki neprimerno več kot v Evropi, kjer so sicer lepo zložene opeke in fasade, manjka pa življenja. Ljudi ni, skriti so za zidovi, kakšne vasi so kot mesta duhov, mrtve ali urejene le za turiste,« izpostavi razliko Zvone.
Romana se strinja: »Čudovito špansko in francosko podeželje je prazno, in to je problem Evrope. Službe in priložnosti so v mestih, zato je na podeželju težko obdržati ljudi. Prav zanimiva je bila izkušnja iz Švice, kjer je želel Zvone fotografirati kakega možaka s pipo, ki pase krave. Potem pa sva prišla v retoromansko vasico z lepo ohranjenimi starimi hišami in zagledala nekoga, kako dela na polju. Bil je delavec, verjetno iz Nepala ali Šrilanke, ki je obračal travo s puhalnikom. Takšna je moderna Evropa.«
Toda Evropa je tudi celina brez meja, enotne valute, kar dela potovanje enostavno, in številnih različnih lokalnih tradicij. »Če kdo misli, da bo lahko po Evropi potoval samo z angleščino, do neke mere res lahko in se ne bo izgubil, ker mu ne bo treba spregovoriti besedice s človekom, saj imamo vse na telefonu, toda po španskih in tudi italijanskih vaseh ljudje ne govorijo angleško, v baltskih državah starejši govorijo rusko, v Turčiji in Grčiji tudi mladi na pošti, banki, bencinski črpalki ne znajo angleško,« izpostavi nekaj izkušenj Romana. Toda to je čar potovanj.
Norveška lepota
Zvone je bil na njuni evropski poti fotograf in šofer, Romana načrtovalka ter zbiralka idej in informacij. Dopolnjevanje je pač njuna vrlina. Kmalu sta tudi ugotovila, da jima kombi omogoča ogromno improvizacije, saj imata prevoz in prenočišče ves čas sabo, zaradi česar ni potrebno veliko načrtovanja. »Ugotovila sva, da lahko greva kam po navdihu in si takoj premisliva, če nama nekje ni všeč,« je dejala Romana.
Največji vtis je nanju naredila Norveška. »Zaradi pokrajine,« se strinjata. To je lepota na steroidih in tako sta tudi poimenovala poglavje, namenjeno tej skandinavski deželi. Tam sta tudi ugotovila, da imajo turisti svoj delovnik, ki se ne začne prezgodaj, saj je treba zjutraj nekaj pojesti, ob štirih popoldan pa se že konča. Potem kar naenkrat ni več gneče. Zgodaj zjutraj in zvečer si lahko tudi sam in na tak način sta doživela vzpon na priljubljen razglednik na sicer obljudenih Lofotih.
Na Norveškem sta obiskala tudi najbolj severni del Evrope. »Zvone se je pustil pregovoriti,« se nasmeje Romana. In pojasni: »Res je, da je Nordkapp parkirišče z ogromnimi zabojniki za smeti, toda pot do tja je fascinantna. Ena sama širjava, ki je pri nas ni, jaz pa obožujem širjave. Zame so bili med najbolj fascinantnimi tisti dnevi, ko sva se pred leti vozila z motorjem na Aljasko; bila je ravna cesta, sami gozdovi in toliko smrek, da sem jih videla za celo življenje. Take občutke ti pusti tudi puščava ali pot na Nordkapp.«
Svobodnjaka
Daljave in širjave pa so nujno povezane s svobodo, ki je na vrhu Zvonetovih in Romaninih vrednot. »Občutek svobode je rdeča nit vseh mojih poti z motorjem in sedaj s kombijem,« odgovarja Zvone. »Sva v najboljšem obdobju življenja. Imava otroka, ki sta preskrbljena in izšolana, žal nimava več staršev, imava pa drug drugega in svobodo. Seveda imava tudi midva finančne omejitve, več kot to pa ne, in to velja izkoristiti. Veliko ljudi se je začudilo, ko sem pred sedmimi leti pustila redno in dobro plačano službo, toda čutila sem, da ne morem čakati na pokoj, da začnem početi stvari, ki me res veselijo. Seveda me je služba veselila vrsto let, toda potem ni bilo več kaj čakati,« odvrne Romana, ki je večino svoje delovne dobe preživela pri časopisni hiši Delo, tudi kot odgovorna urednica.
Zvone je bil vse življenje svobodnjak, kajpada, osem mesecev ima zapisanih v delovni knjižnici, pa še to kot mornar na Splošni plovbi, ostala leta je bil sam svoj delodajalec. »Ne vem, kako mi je uspelo, toda pol stoletja sem preživel na poteh, z reportažami, fotografijami in knjigami, kasneje pa sem tudi z avanturističnim turističnim vodenjem prispeval svojo finančno polovico v družinski proračun. Romana je sprejela, da je to moje delo in guncanje afen,« pravi.
»To, da potuješ, je notranja svoboda, in če potujeva midva, ne smeva drugim odrekati te pravice in se spraševati, zakaj nisva sama v Benetkah. Danes se res veliko potuje, in to na različne načine, vsak način pa je okej. Svobodo tako ali tako najdeš v sebi in dovolj je stranskih poti. Jaz grem vsako leto peš iz Ljubljane v Škofjo Loko čez Polhograjske Dolomite. Tam ni ne tujcev ne domačinov. Svoboda se najde povsod,« poda preprost odgovor Romana.
»Veste, jaz še sedaj ne vem, koliko držav sem prepotoval, in še manj, koliko mi jih manjka, da jih vse odkljukam. To me ne zanima, vem pa, kaj si še želim videti. Delam za dušo in iz tega vedno nastanejo zanimive zgodbe, ki jih lahko delim z drugimi,« pravi Zvone.
Tokrat sta jih delila za 27 poglavij, za vsak večer eno. »Pisanje je bilo kot zlatokop; ko sipaš in sipaš vsa doživetja in vtise, lepe večere in zanimiva srečanja, na koncu ostanejo le zrna zlata,« je ponazorila svoje delo Romana.
Naslednja petletka
Potovanje po Evropi sta zaključila na Britanskem otočju, na Land's Endu na jugu Cornwalla, na še enem koncu sveta, nato pa začela obračati proti domu. Začelo jima je zmanjkovati energije in popotniška strast je minila.
»Ko čutiš, da je potovanja konec, je konec. Takrat si zrel za domov,« odgovarja Romana, »toda iti domov je vendarle najlepši del potovanja. Dom je tam, kjer so najdražji, in s teh potovanj sva pogosto hodila na Dunaj, kjer se je najina pot tudi začela. Imava dva otroka, ki sta bila najina sopotnika v mladosti in ki sva jima posvetila to knjigo. Sedaj živita svoje življenje, sin je zdravnik v Ljubljani, hči pa živi na Dunaju. Imava vnukinjo, zato naju je na koncu potovanja vleklo k njej.«
»Zelo pomembno je, da greš z največjim veseljem na vsakem potovanju domov. Če nimaš tega v sebi, to pomeni, da si izgubljena duša, ki malo tava po svetu in išče smisel,« dodaja Zvone. Sam ni tega nikoli počel, je pogosto poudaril v svojih preteklih intervjujih, iskal smisla, namreč. Potovanja ima preprosto rad, to ga veseli, tako kot tudi rad fotografira, piše in svoje izkušnje deli z drugimi. Če tega ne bi mogel početi, potem bi del potovanja izgubilo pomen, je prepričan.
Ko sta se z ženo, kot že ničkolikokrat prej, vozila kilometre in kilometre po širjavah sveta, tokrat so bile to dolge ure po ravnicah severne Francije, je Zvone začel delati načrte že za naslednjo petletko, in knjigo, kajpada.
»Svet se mi oži in to je lepo, ne pomeni pa, da mi zmanjkuje energije in življenja. Slovenijo kot najlepšo varčujem za konec, tudi nekdanjo Jugoslavijo, brate, sorodne duše. Sem le dete socializma. To bo najlepše, s čimer lahko zaključim svoj opus,« izda svoje naslednje potovalne načrte.
