Zgodba o enem najpomembnejših fotografskih odkritij pri nas se bere kot napet roman, ki se začne z otroško radovednostjo in skrivnostnimi vrati. Ko je bil Matjaž Šporar desetletni deček, je v domači hiši v Šmarci pri Kamniku, kjer so nekoč prebivali Nagličevi, teto pogosto spraševal o nenavadnih vratih na podstrehi. Vrata so imela okroglo odprtino za mačka, ki se je v hladnih dneh hodil gret k dimniku. Čeprav niso bila zaklenjena, ga je teta vselej hudomušno odpravila: »Fantek moj, zgoraj je pa šac,« kar po domače pomeni zaklad.
Otroška radovednost takrat še ni premagala spoštovanja do skrivnosti in življenje je teklo svojo pot. Šele po tetini smrti leta 1998 so se vrata podstrešja zares odprla in Šporar je vstopil v prostor, ki je skrival osupljivo dediščino njegovega deda Petra Nagliča (1883–1959). Med prašnimi predmeti ni našel zlata ali draguljev, temveč nekaj veliko bolj dragocenega: več kot 10.000 negativov, steklenih plošč in originalnih fotografij. V tistem trenutku se je rodila vez med vnukom in dedom, ki se v živo nikoli nista srečala. »Ob odkritju njegove fotografske zbirke nisem našel le arhiva na steklenih ploščah in filmih. Našel sem odnos,« se danes z ganjenostjo spominja Šporar. Ta »šac« s podstrešja je bil v resnici vizualni spomin slovenskega naroda, ki je čakal, da ponovno uzre luč sveta.
Matjaž Šporar in režiser Miha Čelar zdaj obsežno zapuščino Petra Nagliča predstavljata javnosti na razstavi in v prihajajočem dokumentarnem filmu.
Gospod s fotoaparatom prehitel svoj čas
Kdo je bil pravzaprav Peter Naglič? Po poklicu je bil ščetarski mojster in lastnik tovarne ščetk v Šmarci pri Kamniku, a njegova resnična strast, ki ji je posvetil vsak prosti trenutek, je bila fotografija. Kot samouk je usvojil prvine reportažne fotografije v času med obema vojnama in postal pravi pionir tega žanra pri nas. Ker je bil zaradi svoje obrti premožen in finančno preskrbljen, mu za preživetje ni bilo treba odpreti klasičnega fotografskega ateljeja, kjer bi portretiral ljudi. To mu je dalo neverjetno svobodo.
Fotografiral je vse, kar je pritegnilo njegovega radovednega duha: od intimnih družinskih trenutkov do verskega in družabnega življenja. Njegov vnuk Matjaž Šporar pripoveduje, kako je Naglič znal preprosto odložiti delo v svoji tovarni, če je zunaj opazil kaj zanimivega, in odhiteti ven s fotoaparatom. Ko je na primer na Mengeškem polju zasilno pristalo letalo, se je Naglič takoj usedel na kolo, se odpeljal na kraj dogodka in vse skupaj dokumentiral. Zanimali pa ga niso le veliki dogodki. Fasciniral ga je tudi vaški posebnež, puščavnik pri Moravčah, ki je živel v luknji. Naglič ga je šel večkrat obiskat in fotografirat, ko pa je izvedel, da je puščavnik umrl in so njegovo bivališče zažgali, se je vrnil in posnel še to zapuščeno stanje.
Režiser Miha Čelar, ki o Nagliču ustvarja celovečerni dokumentarni film, je prepričan, da je bil Naglič pravi začetnik fotoreporterstva pri nas. Tedaj sicer še ni bilo fotografije v časopisih, a to Nagliča ni ustavilo. Svoje fotografije, ki jih je razvijal kontaktno – brez povečevalnikov, tako da je bil papir velik natanko toliko kot stekleni negativ –, je skrbno lepil v albume v obliki harmonike. Na hrbtno stran je vselej natančno zapisal tisto, kar danes zahtevajo novinarska pravila: kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj.
Od Ljubljanskega gradu do Plečnika
Nagličeve fotografije ponujajo popolnoma edinstven vpogled v nekatere prelomne zgodovinske trenutke. Med prvo svetovno vojno so ga leta 1914 oziroma na začetku leta 1915 vpoklicali v vojsko. Po treh mesecih na Vrhniki so ga zaradi krhkega zdravja premestili v zaledje, na Ljubljanski grad. Tam je deloval v karantenski postaji, kjer je italijanske vojne ujetnike učil ščetarstva. Neverjetno pa je, da mu je bilo hkrati dovoljeno prosto fotografirati, za kar je vedel tudi komandant, major Kern. Tako so nastale izjemno kvalitetne slike na steklu, ki prikazujejo presenetljivo humano plat vojne: od vojakov, ki čakajo na hrano, do obiska pri zobozdravniku in tega, kako vojaki šivajo uniforme, pa do ujetnikov, ki igrajo v orkestru.
Prav ena izmed teh grajskih fotografij je do Nagličeve zapuščine pripeljala režiserja Miho Čelarja. Med raziskovanjem za svoj prejšnji film Konoplja osvobaja je iskal gradivo in naletel na podobo vojakov na Ljubljanskem gradu, ki stojijo ob veliki njivi konoplje in kadijo. Čeprav te fotografije v filmu nazadnje ni uporabil, je prek nje spoznal Nagliča in se ob nasvetu kustosa dr. Marka Freliha poglobil v njegov neverjeten opus.
Poleg vojnega časa je Peter Naglič eden najpomembnejših kronistov gradnje moderne, Plečnikove Ljubljane. Zaradi nabave surovin za ščetarsko tovarno in fotografskih potrebščin je iz Šmarce v Ljubljano potoval z vlakom vsaj enkrat do dvakrat na štirinajst dni. S fotoaparatom je neprestano spremljal spreminjanje mesta. »Ta zbirka je po moji oceni ena največjih zbirk Plečnikovih del že v sami gradnji,« ugotavlja Šporar. Naglič je imel izjemno oko in potrpljenje; stavbe, kot je denimo cerkev sv. Mihaela na Barju, je fotografiral iz istega zornega kota od temeljnih kamnov pa vse do strehe. Zabeležil je tudi gradnjo NUK in urejanje strug Ljubljanice. Znano je, da je Plečnik v tistem času celo izjavil, da pogreša fotografa, ki bi redno spremljal njegovo delo – očitno ni vedel, da to tiho, a neverjetno natančno počne gospod iz Šmarce.
Po dedovih stopinjah s filmsko kamero
Izjemno življenje in delo Petra Nagliča sta kar klicala po filmski upodobitvi. Pobudo za celovečerni dokumentarni film Fotograf je dal Miha Čelar, ki je zgodbo prepoznal kot pravi slovenski fenomen. Snemanje se je začelo lani. Ekipa se je odločila za inovativen pristop: niso želeli posneti zgolj klasičnega dokumentarca o fotografu, temveč so se dobesedno podali po njegovih stopinjah.
Ker je Naglič za seboj pustil svoj originalni stativ, so ustvarjalci filma izdelali poseben okvir, ki so ga pritrdili na ta stativ, in se z njim odpravili iskat natančne točke, kjer je Naglič nekoč stal in pritisnil na sprožilec. »Ko smo šli na ta greben Golice, smo dejansko stali na istih kamnih, podobno kot dedek pred skoraj sto leti,« navdušeno pripoveduje vnuk Matjaž, ko nam kaže eno od fotografij Golice na razstavi. Sledili so mu vsepovsod – od Moravč in Planice, kjer so ugotavljali, ali je slikal skakalca Seppa Bradla ali Birgerja Ruuda, pa vse do Pelikanovega studia v Celju, kjer so na klasičen način poskušali poustvariti njegove metode razvijanja fotografij.
Kot pravi režiser Čelar, se je zadnji snemalni dan filma simbolično končal prav na odprtju aktualne razstave v Ljubljani. Film, ki nastaja v sodelovanju z Astral filmom in Društvom Peter Naglič, bo premiero doživel konec letošnjega julija v letnem gledališču v Arboretumu Volčji Potok v sodelovanju s Kulturnim domom Franca Bernika Domžale. Ljubljanska premiera pa se bo zgodila v drugi polovici avgusta pred Slovenskim etnografskim muzejem v sklopu dni Slovenske kinoteke.
Most med preteklostjo in prihodnostjo
Da bi Nagličeva dediščina dobila mesto, ki si ga zasluži, so v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) odprli novo občasno razstavo Fotograf: fotografska dediščina Petra Nagliča. Razstava ni le prikaz fotografij, temveč zaokroža dolgoletno plodno sodelovanje med muzejem in Matjažem Šporarjem. Zgodovinski trenutek se bo zgodil marca letos, ko bo Nagličeva zbirka v obsegu več kot 10.000 negativov prešla v trajno hrambo SEM.
Na razstavi, katere avtorji so direktorica Galerije Fotografija Barbara Čeferin, režiser Miha Čelar, fotograf Jože Suhadolnik in kustos SEM Miha Špiček, je predstavljen skrbno premišljen izbor iz ogromnega opusa. Barbara Čeferin je izbrala vrhunske reportažne fotografije, Jože Suhadolnik pa je v tehniki klasične analogne fotografije poustvaril pet avtorjevih motivov v sodobni interpretaciji. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi Nagličeve predmete: fotoaparate, znameniti stativ in temnično opremo.
Za vnuka Matjaža Šporarja, ki je ob odkritju zbirke ugotovil, da je delo njegovega deda ostalo skrito in na pol poti, je ta razstava izpolnitev življenjskega poslanstva. Ko gleda dedove fotografije, pravi, da ga osebne, na katerih so otroška leta njegove mame, še posebej čustveno ganejo. V svojem ganljivem govoru ob odprtju je dejal: »Stojim na tem mostu kot dedič zgodbe, časa, ki ga nisem živel, a ga skozi njegove fotografije lahko čutim.«. Njegov ded je v času, ko fotografija ni bila samoumevna, razumel, da minevanje zahteva pričevalce.
Z odklenjenimi vrati podstrešja in več kot dvajsetletnim prizadevanjem je vnuk poskrbel za to, da te stoletje stare podobe znova govorijo in nam kažejo, kdo smo bili in kdo smo danes. To je zgodba, ki se plete skozi nevidne rodbinske niti treh generacij oziroma kot pravi Šporar: »Moj ded jih je začel, moja mama jih je ohranila, jaz pa jih danes delim z vami.« To je zapuščina, ki nas bo obogatila za vedno.
