Mimo najbolj znane slovenske pivovarne v Laškem, kjer začne cesta zvijati v hribe in preide v ozko strmino, v Padežu, odmaknjena od vsakodnevnega vrveža, stoji kmetija Slapšak. Tu se je pred stoletji še rudarilo, danes pa Jernej Slapšak v edinem zasebnem rudniku pri nas vodi oglede, v gobarni v sodelovanju z raziskovalnim laboratorijem goji ostrigarje in druge gobe ter jih vozi v restavracije, v delavnici pa iz lesa izdeluje unikate. Nekoč je bila lastnica kmetije, od koder je le streljal do Celjske koče, gospa Pouh, Slapšakovi so domače ime domačije, Polhova domačija, ohranili, nekdanji rudnik svinca in srebra pa je med domačini in tudi širše poznan pod imenom Polhova jama.
Po Perkmandeljcu v rudnik
Jernejeva starša sta kmetijo v Padežu, ki je danes velika sedem hektarov in se na strmem pobočju nad Reko spogleduje s krošnjami dreves, kupila leta 1987. Pred tem je družina živela v dolini. »Tu je kmetija stala, odkar je bil aktiven tudi rudnik,« je povedal Jernej, »stavbe okoli domačije so rudniške stavbe, in ko se je leta 1850 rudnik zaprl, so jih preuredili, da so bile primerne za bivanje.«
Toda samo od kmetijske dejavnosti se na Polhovi domačiji nikoli ni dalo preživeti. Njeni lastniki so vedno hodili še v službo. »Pet bratov in sester nas je. Oče je bil v službi, mama do tretjega otroka tudi, nato je ostala doma. Jaz pa sem tudi marsikaj delal. Po izobrazbi sem kuhar, nato sem šel v vojsko in bil na misiji v Afganistanu, pozneje sem delal v skladišču, vozil kombi, urejal okolico, kar počnem še zdaj, potem pa so se začele stvari počasi razpletati v smeri turizma na kmetiji,« je predstavil začetke Jernej.
Slapšakova kmetija je danes znana po rudniku svinca in srebra Padež. Samo nekaj metrov nad domačijo se po krožni gozdni učni poti Perkmandeljc, ki jo družina tudi skrbno vzdržuje, povzpnemo do vhoda v prezračevalni rov, ki je nekdaj vodil do razpredene mreže rudniških rovov, kjer so od 16. pa vse do 19. stoletja ročno kopali rudo. »Nihče ni pred tem namenjal pozornosti rudniku, dejansko je bil blatna luknja. Toda kot otroci smo se podili tu okoli in preiskali vse rove,« se je spomnil otroških dni Jernej.
Potem ga je začela družina leta 1997 urejati za lastne potrebe in zgodba se je začela odvijati, kot se razpleta klobčič. »Ljudje so vse bolj prihajali in kazali zanimanje za ogled rudnika. Mi pa smo sočasno vse bolj razmišljali o turizmu. Kajti moraš znati opaziti, kaj ti življenje ponuja,« je prepričan Jernej.
Ko smo vstopili v rudniški rov, smo hitro opazili, da je strop neverjetno nizek. »Ljudje so bili nekoč manjši kot danes,« je odvrnil Jernej in se hitro prelevil v zanimivega vodnika, ki obiskovalcem poda številne informacije o rudniku. »Te kamnine so stare 300 milijonov let in 50 metrov hriba je nad nami,« je dejal. Polhova jama, kot rudnik poznajo domačini, je posebna še po nečem. Tako kot v kraških jamah boste tudi tu videli kapniške tvorbe, kar je za rudnik izjemno redko, le da so v Polhovi jami kapniški izrastki precej krhki in spominjajo na majhne ledene sveče. Na tleh so se oblikovale ponvice, ob pogledu na katere brž pomislimo na toskanske naravne terme Cascate del Mulino, le da so tu v pomanjšani obliki. S stropov visijo netopirji in na zasiganih stenah se prav nič sramežljivo razkazujejo jamske kobilice. Zaradi vseh teh posebnosti je Polhova jama kot rudnik edinstvena. Po vodenju, kjer gostje izvedo še mnogo zanimivosti, Jernej poskrbi za manjše okrepčilo. Vsak, ki je kdaj stopil v jamo, tisto kraško ali rudniško, ve, kakšen je ta protokol.
Srce je v lesu
Poleg ogledov rudnika in vodenja po gozdni učni poti Perkmandeljc se Jernej ukvarja tudi z izdelovanje unikatnih lesenih izdelkov. Delavnica, kjer nastajajo, je Jernejevo svetišče. Tu pozabi na vse, uživa in preživi ure in ure, tu dobesedno pusti svoje srce, se nasmeje. »Les me tako zaposluje, da sploh ne pomislim, da bi delal kar koli drugega. Lepo se dopolnjuje z drugimi dejavnostmi na kmetiji.«
Začel je s svečniki za čajne svečke, nato manjšimi deskami, potem so začela prihajati vedno bolj zahtevna naročila. V to dejavnost je vložil ogromno truda, dela, učenja in preizkušanja, v izdelke pa, če je le mogoče, vtisne svojo kreativnost. Z njegovimi posodami, postrežnimi deskami, priborom, krožniki, mizami in drugimi izdelki so opremljeni hoteli in najbolj prestižne slovenske restavracije. Veliko jih proda tudi v tujino. Toda to se ni zgodilo čez noč, je iskreno spregovoril. »Pri dve leti sta bili tako težki, da bi lahko kar nehal delati, če ne bi žena hodila v službo, saj nisem imel niti za material.«
Toda vztrajnost se je obrestovala, in ko ga je prepoznalo nekaj dobrih strank, je dobil zagon za naprej. »Pri meni se veliko stvari povezuje z rudnikom. Ko so prihajali gostje na oglede, so videli tudi moje izdelke. Vse, kar danes počnem, je med seboj povezano in prepleteno,« je dejal Jernej. Ukvarja se tudi s tako velikimi naročili, kot je izdelava cerkvenih klopi, celo visečo posteljo iz starega hrasta je že naredil, toda še vedno najbolj uživa, ko se usede v svoj kotiček v delavnici in izdeluje lesene posode.
Sočasno z lesnimi izdelki je začel gojiti tudi gobe, predvsem bukove ostrigarje. Tudi to je prišlo povsem po naključju, ko ga je nekega dne obiskal prijatelj, ki je iskal kmetijo za gojenje gob.
Čim bolj okusna goba
»V spodnji vasi na Reki je v nekdanji podružnični šoli laboratorij in tam je zdaj inštitut, kjer potekajo raziskave, jaz pa sem postavil gobarno. Preraščene substrate, ki nastajajo v laboratoriju, postavim v gobarno, laboratoriju pa sproti pošiljam povratne informacije o tem, kaj se v gobarni dogaja,« je razložil. Gobarna je za Jerneja predvsem raziskovalni prostor, cilj pa je dobiti čim bolj okusne gobe za gostince, ki zdržijo čim dlje v hladilniku. »Na začetku so gobe zdržale le nekaj dni, danes pa tudi 12 dni ali več. Kajti gostinci želijo imeti čim manj odpada,« je pojasnil. Gobe od njega odkupujejo večinoma gostinci, in ko pride teden restavracij, takrat ni mogoče dobiti pri njemu ene same gobe več, se lahko pohvali.
Da je po vseh merilih Slapšakova kmetija nekoliko netipična, Jernej z nasmehom potrdi. Namesto živinoreje, značilne za hribovita območja, jim preživetje ponujajo vodeni ogledi rudnika, gobarna, ki služi tudi v raziskovalne namene, in lesna delavnica z unikatnimi izdelki. Prav tako Jernej bolj kot velikim investicijam sledi temu, kar kmetija že ima in kar mu življenje sproti prinaša, dodano vrednost pa ustvarja z lastnim znanjem. »Nisem privrženec investicij, ki sežejo v nebo, temveč postopnosti in počasnega nadgrajevanja. Delamo toliko, kot lahko, veliko še želimo narediti, toda veliko smo že. Ko pa tudi naši predniki niso vse v enem letu naredili.«
Odmaknjenost, ki je za marsikatero kmetijo ovira, sam vidi kot prednost. »Kajti ravno to, nekakšna skrivnostnost, ki jo ohranjamo, privablja goste. Sploh tujci izjemno cenijo mir in nekaterim se čisto odpelje, ko pridejo sem,« se nasmeje Jernej Slapšak.
