Imel je deset let, ko so ga leta 1942 ločili od mame in odpeljali v nemška otroška taborišča. Bil je ukradeni otrok. Ime mu je Janez Žmavc in čeprav ga le še nekaj let loči do stotega rojstnega dne, še vedno rad obišče učence in dijake osnovnih in srednjih šol ter jim pripoveduje zgodbo, ki se ne bi smela zgoditi. Ne pripoveduje je zato, da bi s tem celil svoje rane, temveč da bi bile podobne rane prihranjene vsem naslednjim generacijam. Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta je svojo zgodbo povedal tudi nam.
Z mlajšo sestro, mamo in očetom je otroštvo, ujeto v primež druge svetovne vojne, preživljal v Gornjem Gradu. Oče je bil koroški borec in sokolaš, in čeprav sta bila oba z mamo nemški okupacijski vojski sumljiva, so jih nekako pustili pri miru. Vse dokler ni nekdo izdal očetovega tajnega bunkerja, v katerem je skrival orožje za partizane. Bil je avgust 1942, ko so Nemci na spodnjem Štajerskem izvedli dva množična vala aretacij družin partizanov in ustreljenih talcev. V prvem valu na začetku avgusta je bilo aretiranih približno 1250 prebivalcev, med njimi približno 450 otrok. V drugem valu sredi avgusta pa je bilo v družinah aretiranih še približno 650 otrok. Potrkali so tudi na vrata Žmavčeve družine. »Obut sem bil v sandale. Do zob oboroženi nemški vojak me je pospremil domov, da se preobujem v škornje. Vedel je, kaj me čaka,« se zamisli. V tistem trenutku so on, njegova sestra in mama postali žrtve Hitlerjevih besed, ki je ob obisku Maribora ukazal: »Naredite mi to deželo spet nemško!«
Jutro, v katerem je otopel
»Nekaj dni smo bili zaprti v gradu v Celju. Bil sem otrok, nimam v spominu, da bi se kaj veliko spraševal, kaj se dogaja, mama pa je najbrž slutila. V rob hlač mi je všila svoj poročni prstan. Nato sva se nekega jutra s sestro zbudila sama. Ko smo otroci spali, so naše mame odpeljali v Auschwitz. Ne vem, ali je to res ali je vse skupaj le plod mojih fantazij, a zdi se mi, da me je mama pred odhodom potrepljala po ramenih … s tem prepričanjem lažje živim,« danes s tresočim glasom opisuje jutro, ko je vse v njem otopelo. Jutro, v katerega se ni več zbudil kot otrok, ampak kot bandit. »Morda je bilo bolje tako, morda zaradi tega nisem zblaznel in sem potem lažje prestal vse, kar me je v naslednjih letih doletelo,« skomigne. S sestro so ju najprej odpeljali v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, nato je zimo in naslednja leta preživel v taborišču Kastl na Bavarskem. Zgodbe otrok so bile različne, cilj pa en sam: prevzgojiti jih v delavce tretjega rajha ter z njimi nadomestiti padle može na fronti, če bi vojna trajala dlje časa.
Najmlajšim, celo dojenčkom, ki so izpolnjevali kriterij germanskega videza in dobrega zdravja, so našli dom pri nemških družinah. Starejše so oficirji SS s predvojaško vzgojo, strogo disciplino, tudi tepežem, prepovedjo slovenščine, učenjem nemških koračnic in obvezno zahvalo Hitlerju za vsak obrok hrane prevzgajali v Nemce. Ko govori o vodji taborišča, ga zmrazi. Pravili so mu konjska smrt. V nekoliko boljšem spominu ima njegovo partnerico, ki je sem ter tja v njih vseeno zmogla videti otroke. Družbo sta si delala s Šarhovim Srečkom, več kot iznajdljivim prijateljem. Reševalo ga je, da so ga poslali na delo v bližnjo bolnišnico. Skoraj dve leti je šest dni v tednu v posebnem kovčku v bolnišnico prinašal zdravila, ki so prispela z vlakom. To je pomenilo, da je lahko vsako popoldne za nekaj ur zapustil taborišče. Občutek svobode, čeravno z zavedanjem, da možnosti pobega ni, mu je vračal nekaj zadoščenja.
Neodpisana pisma
O mami v taborišču ni prejel nobenih novic. A neodpisana pisma in njeno šibko zdravje sta ga navdajala s slutnjo, da je bil tisti »trepet« po rami njun zadnji stik. Otroci v taborišču so včasih dobili kakšen paket od domačih ali sorodnikov. Sam – čeravno je imel veliko sorodstvo in med njim celo nemško teto – paketa ni dočakal nikoli. Danes ve, da zaradi previdnosti družine. Vsak paket in pošiljatelj sta bila zabeležena, vsaka zabeležka pa je lahko bila smrtna obsodba. »Ščitili so sebe,« ne goji zamer.
Aprila 1945 je ukradene otroke, razseljene po šestih taboriščih, osvobodila ameriška vojska. Vabila za odhod v Ameriko niso nikogar prepričala, domov so se vrnili septembra. A ne vsi, nekateri najmlajši so za vedno ostali v Nemčiji in šele po dolgih desetletjih spoznavali, da jim morda ni ime Ingrid, temveč Erika. Da se morda ne pišejo von Oelhafen, ampak Matko. Tisti, ki so se vrnili, so prihajali v različno porušene domove in družine. »Spomnim se Vladimirja in njegove sestrice, ponju v šolo v Celje, kamor so nas pripeljali, ni prišel nihče,« se Janezu Žmavcu orosi oko. »Bila sta ena izmed tistih, ki so jih doma pričakali prazni domovi brez staršev. Preostanek otroštva in mladosti so preživljali po internatih in zavodih. S sestro naju je doma pričakal oče. Slutnja o mami se je potrdila, umrla je že po dveh mesecih taborišča.«
Mudilo se mu je živeti
O ukradenem otroštvu in očetovi medvojni strategiji preživetja z očetom nista nikoli spregovorila. Drug drugemu nista hotela odpirati ran. »Imel sem občutek, da se oče čuti krivega za mamino smrt in za to, kar sva s sestro doživela. Zato nisem drezal vanj, nisem mu hotel povzročati dodatnih bolečin,« pripoveduje. Tako tudi ne ve, kakšna je bila usoda maminega prstana, ki mu ga je všila v pas hlač. Enkrat samkrat ga je v taborišču obiskala njegova »nemška« teta in njej je takrat v varstvo zaupal mamin prstan. Teta naj bi ga izročila babici, babica pa kasneje očetu. Poguma, da bi o tem povprašal očeta, ni zbral nikoli. »Pa tudi časa ni bilo,« išče opravičilo, saj se je po vrnitvi doma ustavil vsega tri dni. Mudilo se mu je v življenje in nadoknadit zamujeno. V enem letu je opravil tri razrede nižje moške gimnazije in sanjal, da bi postal pilot. Kot študent se je začel ukvarjati s športom, se pridružil folklorni skupini in mladinskim delovnim brigadam, se tam zaljubil v ceste in jim posvetil vse svoje poklicno življenje.
Leta 1972 so se ukradeni otroci, ki so se vrnili domov, prvič zbrali na srečanju. Na enem od rednih srečanj leta 1992 so ustanovili Društvo taboriščnikov ukradenih otrok. Na vseh taboriščih, kjer so zadrževali ukradene otroke, so po prizadevanjih Žmavca in drugih članov društva danes postavljena spominska obeležja. »Večkrat sem se službeno vozil po tistih krajih, kjer sem bil tri leta zaprt, se pogosto ustavil in tudi po pol dneva tam obsedel in se spominjal. Nekoč pa sem se le ojunačil in stopil do tamkajšnjega župana,« se spomni pobude za prvo obeležje. »Če malo preskočim, zdajšnji Nemci niso več tako naduti, kot so bili v Hitlerjevih časih,« pripoveduje, da so mu nemški župani v vseh mestih prisluhnili, pomagali in tudi večinoma plačali stroške obeležij. Vse od prvih srečanj so si ukradeni otroci prizadevali, da bi dobili odškodnino za premoženjsko škodo, ki so jo v času nacistične okupacije okupatorji prizadejali njihovim domovom. Dočakali so jo lani.
Ko Janez Žmavc danes brska po svoji življenjski poti, je kljub vsemu srečen. Rad živi. In čeprav se mu večkrat zatrese glas, ve, da je takšne zgodbe treba pripovedovati.
