»Vzroki, da se Avstrijci odločijo za učenje slovenščine, so predvsem zasebni. Tu je velika razlika med Avstrijci in Slovenci. Avstrijci se zavedajo pomembnosti svojega znanja in so pripravljeni vložiti vanj svoj čas in denar. Ta semester me je en sam tečajnik prosil, da račun za tečajnino izstavim njegovemu delodajalcu. Slovenščino se učijo zaradi najrazličnejših motivov. Nekateri imajo slovenske prednike in/ali sorodnike, drugi so si kupili ali podedovali kakšno nepremičnino na Slovenskem, tretji živijo blizu meje in imajo čezmejne stike, nekateri radi hodijo v slovenske gore ali spoznavajo slovenske pokrajine, vse več je tudi partnerstev med Avstrijci in Slovenkami ter Slovenci in Avstrijkami,« razloge, da se naši sosedje odločijo za učenje slovenščine, strne Kasilda Bedenk, predsednica Društva avstrijsko-slovenskega prijateljstva in ustanoviteljica šole slovenščine Sprachinstitut Slowenisch in Graz, ki je minulo jesen praznovala desetletnico uspešnega dela.
Kasilda Bedenk je na graško univerzo v Gradec prišla leta 2002 kot lektorica za slovenščino. Od vsega začetka so jo iz tajništva slavistike obveščali o prošnjah za tečaje slovenščine, bodisi individualne bodisi skupinske za javno upravo. Potem sta s kolegico Tatjano Koren tečaje v Gradcu vrsto let izvajali prek Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, dokler niso tega ukinili. Dve leti pred upokojitvijo, poleti 2015, pa se je odločila za ustanovitev šole oziroma jezikovnega inštituta za slovenščino. Začeli so s tremi skupinami in 17 tečajniki, zdaj imajo na teden 13 skupin (v živo in na daljavo) in 73 tečajnikov. Čeprav ni primerljivo z večjimi jeziki, je to za slovenščino zelo lep uspeh. Vsa leta so imeli iz semestra v semester vsaj eno začetno skupino in nekaj tečajnikov več, le v koronskem letu 2021 je bil majhen upad. Žal pa je situacija na univerzi, kar zadeva slavistiko in prevajalstvo, povsem drugačna. Tam je število študentov zelo padlo in komaj kdo se še odloči za študij slovenščine. To je seveda povezano z možnostmi za delo in razvojem jezikovne elektronske programske opreme. Če bi bila slovenščina na avstrijskem Štajerskem med tujimi jeziki, ki jih učenci in dijaki lahko izbirajo v šolah, bi bila situacija drugačna.
Učijo se mlajši in starejši
Njihovi tečajniki in tečajnice se delijo v dve skupini: ena so starejši, upokojenci ali blizu upokojitve, ko imajo več časa zase, druga pa so mlajši udeleženci, ki so po koncu študija na začetku svoje poklicne poti in še nimajo družine ali otrok. Najmanj jih je v srednjih letih. Imajo celo tečajnike iz Nemčije in celo iz Švice, ki se učijo na daljavo. Večinoma imajo univerzitetno izobrazbo. Po besedah Kasilde Bedenk je slovenščina jezik, ki se ga načeloma ne začne učiti nekdo, ki ima težave s tujimi jeziki, ali nekdo, ki še ne zna dobro angleščine in še kakšnega tujega jezika. Po navadi je slovenščina pri tečajnikih vsaj tretji ali celo četrti, tudi peti tuji jezik. Kar je dobro, ker so to ljudje, ki se znajo učiti tuje jezike in so zelo motivirani, željni novega znanja.
»Najbolj se razveselim pravnikov in zdravnikov z dobrim znanjem latinščine, saj veliko lažje razumejo slovenske jezikovne strukture,« pripoveduje profesorica in nadaljuje s tem, kar njihovim tečajnikom povzroča največ težav: »Največ preglavic jim delata izgovarjava in pravilno poudarjanje. To je dolgo dolgo huda cokla. Znajo besede, naučijo se slovnico, a jih ne razumeš, ker popolnoma narobe naglasijo besede. Slovenščine nimajo v ušesih, premalokrat jo slišijo in zato traja dlje, da osvojijo ritem izgovarjave. Enkrat na teden po dve šolski uri je pač zelo malo. Druga huda ovira je glagolski vid. Naučijo se pravila in vedo, da morajo biti pozorni nanj, a po navadi izberejo napačno obliko. Podobno težavo imajo Slovenci s členi pri učenju nemščine. Znajo slovnico, imajo besedišče, ne vedo pa, kateri člen je pravi. Za glagolski vid je res treba razviti občutek, saj še Slovenci delamo napake – na primer v sedanjiku vse prevečkrat uporabljamo dovršni namesto nedovršni glagol.«
V desetih letih je tečaje res obiskovalo več kot tisoč tečajnic in tečajnikov, natančno 1229, pogosto so to več semestrov eni in isti ljudje. Največji osip je po prvem in drugem semestru. Ko pa se skupina dobro spozna in spoprijatelji, nadaljujejo učenje slovenščine tudi zaradi druženja. Od tistih začetnih 17 tečajnikov v letu 2015, jih tako še vedno osem obiskuje tečaj slovenščine – da utrjujejo osvojeno znanje in ga ohranjajo, predvsem pa da lahko enkrat na teden govorijo slovensko.
Lepi spomini na poletne tečaje
V tem času se je nabralo kar precej dogodivščin, ki se je Kasilda Bedenk z veseljem spominja. »Največ lepih in veselih spominov imamo na poletne tečaje, ki smo jih pred dvema letoma prestavili na binkoštni konec tedna. Začeli smo jih že leta 2007. Enkrat na leto gremo v Slovenijo za štiri ali pet dni, vsakokrat na drug konec Slovenije. Ob dopoldnevih imamo po pet ur pouka na dveh težavnostnih ravneh, ob popoldnevih pa si ogledujemo bližnjo okolico, spoznavamo ljudi in običaje, se sproščamo v naravi in vadimo slovenščino. Ti tečaji so seveda najbolj sproščeni in zabavni, jezikovno znanje pa se hitro obnavlja. Ko se poslavljamo, po navadi pravijo, da bi zdaj lahko šele dobro začeli. Zelo radi potem pripovedujejo, kaj vse so doživeli – od raftanja po Soči do hoje po visečih mostovih, iskanja zakladov v naravi ali določenih hiš v nekem kraju, deklamiranja slovenskih pesmi ob spomeniku pesnika, kuhanja ob navodilih slovenskih kuharic ali kuharjev do okušanja najrazličnejših domačih dobrot v trdni ali tekoči obliki, denimo drnulovca v Pilštajnu ali ocvirkovke v Cerknem. Najbolj mi je ostala v spominu kuharska delavnica na Ljubnem ob Savinji, ko so naši tečajniki in tečajnice pod vodstvom direktorice zavoda Savinja Ivanke Orešnik in njene sodelavke pripravili značilne zgornjesavinjske jedi – žlinkrofe, krompirjevo solato in ajdnek. S kolegico sva samo fotografirali, niti ene besede nama ni bilo treba prevesti ali pojasniti.«
Prvih deset let je hitro minilo in raznih izzivov ni manjkalo. Tečaje so izpustili le dva meseca in pol v prvem letu pandemije, potem se pa hitro preusmerili na pouk na daljavo. Kaj pa prihodnost? »Čeprav je zanimanja dovolj, je prihodnost zelo vprašljiva. Prej ali slej bom sama nehala poučevati, saj se leta nabirajo in ne vem, kako dolgo bom še zmogla. Naslednice nimam, čeprav na šoli poučuje pet učiteljic. S to dejavnostjo namreč ne moreš preživeti, dela pa je veliko. Sama imam pokojnino, kolegice so zaposlene še drugje in poučujejo večinoma samo po eno ali dve skupini. Največji strošek je najemnina za prostor – nekaj več kot 800 evrov na mesec, ki jo je treba plačevati seveda tudi med počitnicami in prazniki. Brez lastnega prostora pa ne bi mogli ustvarjati primernega vzdušja, ki je del učnega procesa. Naša učilnica je opremljena s slikami iz Slovenije, slovničnimi preglednicami, slovarji in knjigami, ki si jih tečajniki lahko izposodijo, na mizi so slovenski piškoti in po tečaju tudi slovensko pivo ali kozarček dobrega slovenskega vina. Prostor financiramo le s tečaji, a za najemnino in honorarje učiteljic ne zadostuje. Sama poučujem brezplačno, tudi vsa organizacija je na mojih ramenih. To je pač moja oblika dobrodelnosti. V Gradcu bi nujno potrebovali neki slovenski kulturni center ali slovensko hišo, kjer bi lahko imeli sedež vsa društva in vse dejavnosti. Potem bi morda dobili tudi nekaj podmladka, saj se njihovo članstvo hitro stara. Pred dvema letoma so že začeli prve pogovore o tem, a so se ti zaradi menjave deželne vlade na avstrijskem Štajerskem ustavili,« razloži Kasilda Bedenk.
Upajmo, da se jim bo uresničila želja, da bi tudi v Gradcu kmalu dobili svoje, slovenske prostore za društveno delovanje in tečaje slovenščine – dokler še imajo nekaj publike in zanimanja ter posameznikov, ki se kot prostovoljci trudijo z organizacijo dogodkov in tečajev.
