Ritem življenja na Menorki je podčrtano mediteranski, brez sodobne naglice in nenehnega pomanjkanja časa za vse, kar ni delo. »Vsakdan tu je Španija na potenco. Ljudje so popolnoma sproščeni in odprti. Življenje je povezano z ritmi narave, letnih časov. Poleti veliko delamo, pozimi pa se življenje upočasni. Čeprav vse ves čas poteka umirjeno in brez hitenja. Življenje je tako prijetno, da se marsikateri otočan, ki gre študirat recimo v Barcelono, vrne,« je vzdušje na španskem otoku, kjer z družino živi že osem let, strnila arhitektka Alja Košir.
Med porodniškim dopustom so na Menorko s partnerjem Špancem in otrokoma prišli za eno leto, a ravno kakovosten način življenja na otoku, vzdušje in podnebje so jih prepričali, da so ostali. Kot je še dejala Ljubljančanka, je v menorškem življenju velik poudarek na prostem času in ne na delu. V povprečju delajo pet ur na dan, preostali čas je namenjen uživanju. Ena od svetih stvari je popoldanski počitek, znamenita siesta, ki tako kot v drugih mediteranskih okoljih, z izjemno turistične panoge, narekuje celotno družbeno delovanje. Poleg tega se v koledarskem letu zvrsti veliko prostih dni. »Vsak praznik izkoristijo za podaljšani konec tedna. Če je praznik v torek, bo tako prost še ponedeljek.«
Pomen druženja in povezovanja pa je še ena od potez, ki opredeljujejo menorško okolje. Anonimnosti na malem otoku, kjer je okoli 100.000 prebivalcev (od tega v glavnem mestu Mahon okoli 30.000), ni. A niti ne gre za to, saj je skupnost izredno pomembna. »Na ulici se težko izogneš drug drugemu. Ko se srečaš, se ustaviš in poklepetaš, zelo težko le pozdraviš in greš mimo. Ljudje se nasploh zelo veliko družijo, na plaže recimo hodijo v velikih skupinah in tudi rojstne dneve obširno praznujejo.« Skupnost se gradi na različnih ravneh, tudi v šole denimo redno vabijo starše, da sodelujejo pri dejavnostih ali pri čem pomagajo. Otoška skupnost, kjer se praktično vsi poznajo od otroštva, je zelo prepletena.
Turistična sezona do novembra
Med turistično sezono, ki traja od velikonočnih praznikov do novembra, Menorka drugače diha. Ko se odprejo hoteli, restavracije in lokali v letoviščih, ti prej izpraznjeni prostori oživijo in ulice prekrijejo najave za izposojo čolnov, izlete in druga raziskovanja. Po besedah sogovornice na otok prihajata dve skupini turistov: večinoma družine, ki teden preživijo v hotelskih resortih, in petičneži, ki jih zanima luksuz. V menorškem turizmu, kot je še pojasnila Alja Košir, je velik poudarek na velneškem turizmu. Veliko je oddihov z jogo, restavracij z nič kilometri in butičnih hotelov ter programov, usmerjenih k dobremu počutju, ki stavijo na mir in tišino. Na ta trend pa se odzivajo tudi projekti v prostoru. »Neprestano prenavljajo in predvsem stare kmetije vsenaokoli spreminjajo v agrohotele ter podobno,« je otoško sliko predstavila Alja Košir. Za zmanjšanje vpliva množičnega turizma, ker se poleti soočajo z izjemno prometno gnečo, lokalne oblasti za obiskovalce napovedujejo omejitev števila avtomobilov. Da to ne bi preseglo zmogljivosti otoka, je v načrtu uvedba predhodnih spletnih prijav in rezervacij obiska, kar v primeru preseženega dnevnega števila obiskovalcev z avtomobilom ne bo mogoče. Pri čemer javni promet na otoku, kot pravi Slovenka, sicer ni reprezentativni primer delovanja, vendar pa je letos, potem ko je to veljalo nekaj let le za domačine, brezplačen za vse potnike. V čemer je mogoče prepoznati lokalne težnje spodbujanja uporabe trajnostne mobilnosti.
Pri tem pa omejevanje števila avtomobilov na otoku ni edina regulacija turističnega navala. »Balearska pobuda je, da se na otoku ne izda več dovoljenj za kratkoročno oddajanje oziroma da se zameji zgornja številka namestitev. A ne glede na to ob že obstoječih ogromnih hotelih vsako leto nastajajo novi.« Vendar gradnja po vsej Menorki ni dovoljenja, saj je del otoka varovano območje naravnega parka, ena od njegovih naravnih vrednosti pa je tudi, da je biosferni rezervat pod Unescovo zaščito. Okolje z bogato tradicijo podeželskih krajin in dediščino naseljujejo zelo raznoliki sredozemski habitati z rastlinskimi in živalskimi vrstami, značilnimi le za otok, med katerimi so nekatere v nevarnosti pred izumrtjem. Vloga biosfernih območij je zaščita okolja, spodbujanje trajnostnega razvoja in ozaveščanje prebivalstva.
Je pa pitna voda le na zahodnem delu. »V nasprotju z Majorko in Ibizo, ki sta že dolgo turistično orientirani, je bila Menorka dolgo posvečena kmetijstvu, tako da se turizem razvija šele zadnjih dvajset let. A kmetijski nitrati so onesnažili podtalnico.« Pri tem poleti pri uporabi vode velja več omejitev, kar se nanaša na vse, od polnjena bazenov do prhanja. »Zelo se spodbuja varčevanje z vodo, na kar opozarjajo vse poletje, ko denimo zaradi tega zaprejo avtopralnice. Prav tako prebivalce spodbujajo, da ob hišah ne oblikujejo zelenic, temveč zasajajo lokalne rastline, ki so odporne proti visokim temperaturam in suši.«
Rast cen nepremičnin
Menorka, kjer je kvadratni meter stanovanja v slabem stanju okoli 3000 evrov, ni izvzeta iz evropske nepremičninske draginje. Cene stanovanj so drastično poskočile, ko se je med pandemijo »priselilo veliko Francozov, Angležev, Nemcev, Belgijcev in Američanov, ki s svojo kupno močjo izrivajo domačine. Mladi težko pridejo do stanovanj. Družine, katerih več generacij že živi tu, pa imajo tudi po več hiš ob morju, kjer so pred razvojem turizma lahko še poceni gradili. Zdaj na ta račun bogatijo in imajo monopol nad otokom, pri čemer je prednost, da te nepremičnine ostajajo v rokah prebivalcev, ki jih ne prodajajo tujim poslovnežem in podjetjem.«
Arhitektura iz lokalnih materialov
Za podobo Mahona, ki je glavno in drugo največje menorško mesto, Alja Košir pravi, da ima pravo mediteransko identiteto. Slikovito mesto na klifu oblikujejo »zelo ozke in podolgovate vrstne hiše. Stavbni fond, ki je iz lokalnega peščenjaka in je zelo star, je sicer v precej slabem stanju. V mestu z največjim sredozemskim naravnim pristaniščem pa je stik z morjem praktično na vsakem koraku,« je urbani prostor opisala arhitektka, ki se na otoku podpisuje pod različne projekte in vodi prenove.
Ob vsej silno bogati naravni in kulturni dediščini ter festivalih in praznovanjih v sodobnosti pa je del mahonskega izročila tudi to, da je mesto zgodovinsko povezano z majonezo. Ena od različic zgodbe sega v čas francoske zasedbe otoka sredi 18. stoletja, ko se je maršal Richelieu s svojimi vojaki ustavil v Mahonu, kjer so ob ribi pokusili omako iz olivnega olja in rumenjakov. Maršalu je bila omaka tako všeč, da jo je začel pripravljati tudi njegov kuhar in jo ponesel v Francijo, kjer je iz španskega poimenovanja »salsa mahonesa« (v prevodu mahonska omaka) postala »sauce mayonnaise«; čeprav se s to razlago poimenovanja in zgodbo ne strinja marsikateri Francoz. A kakor koli, majoneza se v sodobni Menorki pogosto znajde na krožniku, pogosto v obliki aliolija, tradicionalne mediteranske omake, ki je nekakšna majoneza z dodatkom česna.
