»Med potovanjem sva vedno bolj spoznavala, kako veliko nama pomenijo narava, mir in odmaknjenost. V švedski divjini je tak način življenja mogoč,« je svojo pripoved o življenju v tujini začela Nastja Rajar. Po slabih petih letih življenja v avtodomu, s katerim sta prepotovala več kot 40 držav od Evrope, Bližnjega vzhoda do Afrike, sta se s partnerjem Rokom Tomšičem lani ustalila na švedskem podeželju. »Po izkušnji bivanja v avtodomu, ko sva vedno bolj iskala samoto, si nisva več predstavljala vrnitve v Ljubljano in v življenje, ki sva ga prej poznala,« je dejala sogovornica, čeprav je bil njun načrt sprva drugačen. Po zaključenem magisteriju sta se, preden »začneta resno življenje«, na pot odpravila za eno leto. A načrti so nekaj, očarljivost in svoboda nomadskega življenja, ki sta ga spoznala, pa drugo.
Na poti sta si našla delo prek spleta, ki ga še zdaj opravljata. Nastja Rajar dela v digitalnem marketingu, Rok Tomšič pa inštruira naravoslovne predmete. »Ker se mora Rok prilagajati urniku učencev, dijakov in študentov, sva dopoldne potovala in popoldne delala,« je opisala Ljubljančanka. Vsakdan v avtodomu ju je naučil predvsem »počasnejšega življenja, uživanja v majhnih trenutkih in tega, da je svet veliko prijaznejši, kot se marsikdaj zdi in kot ga predstavljajo mediji. Nikjer nisva imela slabih izkušenj, poleg tega sva spoznavala, da v državah, kjer imajo manj, kot denimo v Armeniji, Gruziji in drugod, ljudje živijo bolj preprosto. Niti ne slabše, morda celo bolje, ker se ne ženejo za službo in uspehom. Tam spoznaš, kaj je pomembno v življenju.«
A po skoraj petih letih neprestanih potovanj sta se odločila, da se ustalita na severu. Najprej sta domovanje najemala, dokler nista lani spomladi kupila 120 let stare hiše in se njene prenove lotila kar sama. Izbrala sta jo na samem v osrednji regiji Dalarna.
»Naša vas je zelo razkropljena, hiše so vsaka na svojem koncu, tako da se ne vidimo,« je pojasnila Nastja Rajar. Do prvega manjšega mesta, kjer je trgovina, je ena ura vožnje. A tega sta navajena še iz časa, ko sta živela v avtodomu in se tako kot takrat tudi zdaj po hrano odpravita enkrat na mesec. »Napiševa si jedilnik in si narediva veliko zalogo.«
Sušenje perila
Za švedsko zimo – dolge temne dneve, severni sij, temperaturo minus 17 stopinj Celzija in »celodnevni snežni metež, ki svet spremeni v snežno kroglo«, kot je par zapisal na družbenem omrežju pod podobami zasnežene pokrajine – je naša rojakinja dejala, da ju ne moti, saj imata oba rada mraz. To dodatno potrjujejo njune na facebooku objavljene fotografije kopanja v zmrznjenem jezeru, zunanjega sušenja perila globoko pod ničlo in pripravljanja toplega napitka na zunanjem ognjišču, obdanem s snegom.
»Ljudje tu na podeželju živijo zelo umirjeno, veliko manj se ženejo za stvarmi in si vzamejo čas za uživanje v naravi. Radi se vozijo s kanuji in povsod ob jezerih imajo bivake z ognjiščem ter s pripravljenimi drvi, da si lahko pripravijo piknik,« je opremo, ki je v skupni uporabi za zunanja doživetja tudi v še tako ekstremnih temperaturah, opisala Nastja Rajar.
Sicer pa je pomemben del švedskega življenja tudi fika. Poznani družbeni fenomen, ki ga ljudje jemljejo resno in je tako neizbrisljiv del vsakdanjika. To je odmor v dnevu, ko odložijo delo, se ustavijo in uživajo ob kavi, nečem sladkem in v druženju. Zato ni čudno, da ima še tako majhno mesto na Švedskem kavarne založene s tortami, ki so vedno polne.
Dobrodošla med ljudmi
Po besedah sogovornice imajo Švedi radi svoj mir, a se obenem zelo radi družijo. »V naši vasi je zelo veliko dogodkov. Enkrat na mesec se prebivalci redno dobivajo na druženju v skupnih prostorih. Lokalna skupnost je zelo povezana in si med seboj pomaga. Ker imajo radi mir, pa nimajo v navadi, da bi se prav veliko obiskovali na domovih. Veliko je druženj, ki jih priredijo v vasi, kjer je tudi prostor z ognjiščem za piknike. So naju pa domačini zelo lepo sprejeli. Po nekaj dneh, ko sva se vselila, je bilo to mesečno druženje, kjer je k nama pristopilo zelo veliko ljudi in nama izrazilo dobrodošlico.«
Med prenovo so jima sosedje posodili tudi tovorno prikolico, drugi sosed pa jima je pomagal z nasveti. »Počutiva se zelo sprejeto, kljub temu da še ne govoriva švedsko.« Se pa švedščine, ki je veliko tudi s pomočjo gledanja lokalnih serij in televizije ter poslušanja radia razumeta, tudi učita. Vpisala sta se na jezikovni tečaj, ki je za priseljence zastonj.
Praznovanje poletnega solsticija
Praznovanje poletnega solsticija, ki ima dolgo zgodovino in mu na Švedskem pravijo midsommar, ima v tej severni deželi posebno mesto. Je med najbolj priljubljenimi prazniki, saj po dolgi temni in mrzli zimi zaznamuje svetlobo in prehod v poletje. Praznovanje vedno poteka v petek med 19. in 25. junijem, ko se že dan prej prebivalci mest odpravijo na deželo, še najraje ob jezera, kjer potekajo različni dogodki. Materialno obeležje tega prehoda je mlaj, okrašen z venci iz svežega cvetja in zelenja, okoli katerega plešejo in pojejo. Zvečer pa zakurijo krese in se družijo.
Cene hrane na Švedskem so v supermarketih po besedah Nastje Rajar v primerjavi s Slovenijo skoraj enake. »V večjih trgovinah prodajajo različna balkanska živila, ker je veliko priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Dobiš čevapčiče, čokolino, Kraševe napolitanke, Podravkine stvari in vegeto, vse pa je cenejše kot v Sloveniji. Kar je res drago na Švedskem, je alkohol. V običajni trgovini lahko kupiš le lahko pivo s 3,5 odstotka alkohola in ta ima zmerno ceno. Preostali alkohol pa po visokih cenah prodajajo v posebnih trgovinah.«
