Lansko jesen upokojen ljubljanski fotograf Dejan Habicht, ki je dolga leta delal v Moderni galeriji, se je ob prehodu v novo življenjsko obdobje odločil za radikalno spremembo: iz Ljubljane se je pred nekaj meseci namreč preselil v Trst. »Ko sem lani v začetku avgusta dobil ključe od stanovanja v Trstu, sem se tja odpeljal že s polnim prtljažnikom knjig. Do konca septembra sem se nato v celoti preselil. Tako imam sedaj tu vse stvari, ki pa res še iščejo svoje mesto. To je zelo posebna faza, čeprav morda – kot je rekel režiser David Lynch, da je ves čas v tranziciji – niti ni nujno, da je zgolj začasna,« je dejal Ljubljančan, ki je pred kratkim postal Tržačan. Izpostavil je, da selitev v drugo mesto in v njegovem primeru tudi v drugo državo ter ob tem še prestop v tretje življenjsko obdobje pomenijo popolno spremembo načina življenja.
Kako se je zgodila odločitev za selitev? Pravi, da se je pred šestimi leti začel učiti italijanščino, ker si je želel italijanske filme gledati brez podnapisov. Sedaj že tekoče govori italijansko in ima nov dom v Trstu. Čeprav, zanimivo, enkrat na teden še vedno hodi na tečaj italijanščine v Ljubljano.
»Sliši se smešno, vendar sem v skupini, kjer smo si svetovnonazorsko zelo blizu, zato smo zelo kompatibilni. Pred nekaj časa smo denimo govorili o predsodkih in tema je bila tudi pregovorna italijanska gestikulacija,« je opisoval Habicht in izpostavil, da je pripisovanje ekspresivne gestikulacije Italijanom čisti stereotip. »Ne vem, ali v resnici kaj več gestikulirajo kot Slovenci. Imajo nekaj gest, ki jih vsi poznamo, vendar je njihov pomen v bistvu prišel s filmi. Prav tako je stereotip, da so Italijani glasni. Moji rimski prijatelji, ki jih imam trenutno več kot v Trstu, kjer sem nov prebivalec, niso prav nič glasni.« Kar se tiče vklapljanja v mesto, je povedal, da se po selitvi trenutno še vedno bolj ukvarja sam s sabo kot s Trstom. »Ko se preseliš, s seboj privlečeš veliko stvari, ki jih že leta nisi prijel v roke. Pospravljanje teh je nekaj takega, kot da bi prečesaval svojo avtobiografijo in delal selekcijo.«
Spomladi stanovanja dražja
Preden je kupil stanovanje v Trstu, je dve leti pregledoval tamkajšnji nepremičninski trg, kjer se cene prav tako dvigujejo, vendar »ne tako radikalno kot v slovenskih mestih«. Ima pa Trst v tem pogledu še eno posebnost. Ker je mesto »poleti bolj privlačno, spomladi cene nepremičnin zrastejo in pozimi padejo. Res pa cene z blago krivuljo neprestano rastejo.« Kot je še povedal, Trst sicer ni letoviško mesto, čeprav sam pozna nekaj posameznikov, ki v njem na ta način začasno bivajo. Tako omeni Nizozemko iz Amsterdama, ki ima v Trstu počitniško stanovanje, prav tako je med Avstrijci vse do Dunaja in še dlje zelo priljubljeno, da imajo v Trstu stanovanje za čez konec tedna.
Etnično je Trst še vedno zelo raznoliko mesto. Zgodovinsko gledano se Dejan Habicht pri tem obrne k 18. stoletju, ko je »avstrijski cesar Karel VI. leta 1719 Trst razglasil za svobodno luko in obenem tudi prosto plovbo po Jadranu. S tem je Trst že tedaj postal investicijsko mesto in v mesto so prihajali z vseh koncev Avstro-Ogrske. V Trstu je bilo zelo veliko različnih nacionalnosti, kar so s fašizmom želeli poenotiti, pri čemer je v zadnjih 15 letih demografska slika spet pestrejša. Če grem v soboto na ljubljansko tržnico, slišim veliko italijanščine, medtem ko na tržaški tržnici slišim ogromno različne srbohrvaščine, kot smo nekoč rekli jezikom z območja nekdanje Jugoslavije,« je utrip mesta opisal sogovornik. Ob prenosu lastništva električnega priključka je spoznal uslužbenki iz Zadra, ki v Trstu živita že več kot 20 let, papirje na upravni enoti pa je urejal pri tržaški Slovenki.
Hkrati se Trst med italijanskimi mesti najbolj stara. »Tudi sam sem se v Trst preselil kot upokojenec. Pri tem so seveda med zelo pomembnimi stvarmi, ki jih tukajšnji mediji, denimo Il Piccolo ali Primorski dnevnik, prav tako poudarjajo, cene nepremičnin, ki si jih mladi ne morejo privoščiti, temveč so te dosegljive predvsem starejšim Slovencem in Avstrijcem. Veliko se v zadnjih letih sem priseljuje izobražene delovne populacije bosanskih Srbov, med njimi zobozdravniki, zdravniki in profesorji, ki v svojem okolju ne bi dobili zaposlitve.«
V ceno stanovanja všteti zunanji zidovi
Na vprašanje, kakšne so povprečne cene kvadratnega metra stanovanja v Trstu, Dejan Habicht jedrnato odgovori: »Odvisno od sreče. V oglasih namreč navajajo komercialno površino kvadratnih metrov, v katero štejejo tudi debelino zunanjih zidov, kar pomeni, da je v stanovanjih v starejših hišah z debelimi zidovi večja razlika v primerjavi z dejansko površino nepremičnine, ki jo dobiš. Sam sem za pravo kvadraturo stanovanja izvedel šele na podlagi energetskega certifikata, kjer je navedena površina ogrevanja.« Komercialna površina stanovanja je bila v njegovem primeru 93 in dejanska 72 kvadratnih metrov. Cena tako velikega stanovanja v središču Trsta, le 350 metrov vstran od železniške postaje in malenkost več do Trga Oberdan, je znašala 180.000 evrov.
Se je pa po Habichtovih besedah nakupa stanovanja v Trstu preudarno lotiti prek agencije. Previdnost tudi pri tem ni odveč. »Lansko pomlad so v Trstu mediji poročali o aferi, ko so po inšpekcijskem pregledu odkrili 70 agencij, ki so bile zgolj navidezne in so poslovale brez uradnih papirjev. Sam sem nakup opravil preko multinacionalke Tecnocasa, ki ima praktično v vsakem tržaškem predelu svojo pisarno. Izpostava, s katero sem sam sodeloval, ves čas dela tudi s slovenskim notarjem, tako da so bili vsi papirji, ki so spremljali moj nakup, dvojezični.«
Slovenska knjigarna
Čeprav je ljubljanski fotograf še svež Tržačan, ima v mestu že svoje točke in navade. Čez cesto od novega doma ima na vogalu prodajalca zelenjave, s katerim govori slovensko. Od sosedov za zdaj pozna le tiste, ki živijo nasproti njega, in gospoda v 5. nadstropju. Kot pravi, so prebivalci »zelo diskretni in ne rinejo v nove ljudi«. Sicer je zelo blizu na Trgu Oberdan slovenska knjigarna, imenovana Tržaško knjižno središče, kjer po poletnem zatišju sedaj prirejajo veliko dogodkov. »Predstavitve knjig so zelo dobre in ta knjigarna je ena od točk, za katero lahko rečem, da res živi. Sicer je bolj za slovensko skupnost v Trstu, ampak zame je to prostor, kamor grem tudi zaradi srečevanja ljudi,« je dejal Habicht.
Pogosto hodi tudi v bližnjo kavarno, kjer imajo po njegovih besedah »izvrstno kavo in kar je zelo pomembno, imajo tudi časopise, med njimi Primorski dnevnik, ki ga tam preberem v papirnati obliki«. Ob tem je naštel še nekaj kavarn v mestu, ki jih spremljajo knjigarne, v katerih je prijetno posedeti, popiti dobro kavo in prebrati časopis. »Znana je kavarna San Marco, ki ima zraven prav tako precej dobro knjigarno,« je dodal sogovornik in ob tem spomnil na italijansko značilnost: kava, če jo popiješ ob šanku, stane 1,2 evra, kava za mizo pa okoli 3 evre.
Med stvarmi, ki dobro delujejo v Trstu, je izpostavil javni promet. »Poznam rimski in neapeljski javni promet in moram reči, da je tu odličen. Avtobusi so izjemno točni, nikoli ne čakaš na njih več kot kakšno minuto,« je o svojih izkušnjah še povedal Dejan Habicht.
