Življenje Blejke Maje Novak je že dolgo zaradi dela, v zadnjih letih pa tudi zaradi ljubezni, povezano s tujino. Ko je končala študij na fakulteti za turizem, se je začela njena desetletna kariera v jahtni industriji, kjer je kot glavna stevardesa stregla najpremožnejšim, izobraževala osebje, skrbela za logistiko, nabavo, pripravo dokumentacije in drugo. Z morja se je nato vrnila na kopno, vendar ostala v luksuznem turizmu, kjer je zdaj v različnih projektih vodja interjerja zasebnih prestižnih rezidenc. Kot je dejala, je vse skupaj zelo podobno delu na jahti, kar v prvi vrsti pomeni to, da so za petičneže potrebni »najvišji standardi in zasebnost«. Po njenih besedah imajo zelo visoke zahteve, »živijo v svetu, kjer je vse mogoče, in česar ne morejo sami narediti za mogoče, mora zanje opraviti osebje. Čeprav seveda to ne drži za vse, velikokrat smo namreč delali za družine ali skupino ljudi, ki si želijo zgolj preživeti počitnice in se imeti dobro.«
Drugače je, ko gre za kraljeve družine. Slovenka je namreč delala tudi za arabsko kraljevo družino. »Pri tem nikoli nismo vedeli, za koliko časa bodo prišli na jahto, lahko je bil le en dan ali trije meseci. Nismo vedeli, za koliko časa kupujemo stvari, poleg tega si na jahti omejen s prostorom. Zato je bila pri tem zelo pomembna povezava v marinah in z lokalnimi dobavitelji, ki so lahko sproti pripeljali naročeno. Ne glede na njihovo življenje z danes na jutri si moral imeti vse pripravljeno. Odgovor, da nečesa ni ali da tega ne moreš dobiti, ne obstaja. To je bilo najtežje,« je svoje izkušnje opisala Maja Novak. Pri čemer logistika živil ni bila edina zahtevna naloga. Kraljeva družina namreč potujte z veliko osebja in tako so morali poleg hrane poskrbeti za njihovo nastanitev v hotelih ali na dodatnih jahtah. »To je okoli 150 ljudi, za katere moraš dodatno najeti jahto za zdravniško osebje, jahto za varnostnike in drugo.«
Sedem zabojnikov zaloge hrane
A ne glede na to, da so morali biti za nenapovedane prihode v vsakem hipu pripravljeni, je sogovornica dejala, da hrane praviloma niso metali stran. »Sem zelo trajnostno naravnana – no, že res, da jahte sicer niso trajnostne, smo pa pri zalogah hrane poskrbeli, da je nismo metali v smeti. Če ne drugega, je ekipa delavcev tako velika, da je vse mogoče porabiti. Ko je pri neki rezidenci ostalo šest ali sedem zabojnikov hrane, smo jo razdelili med lokalno osebje na tisti lokaciji in tako so dobili hrane za nekaj mesecev. V nekaterih primerih smo hrano tudi podarili v dobrodelne namene.«
Glede nemogočih zahtev, ki morajo biti v takšnem delu uresničljive, je Maja Novak dejala, da gre v bistvu večinoma za kopico majhnih želja, ki nanizane v vsem dnevu skupaj postanejo ena velika zahteva. »Kot že to, da ne veš, kje se boš naslednji dan zbudil, in moraš potem z lokalnimi agenti reševati stvari; denimo, da pripeljejo banane, saj gostje jedo samo takšne z rjavimi pikicami. Kakšna posebnost je tako za vseh 100 surovin, ki jih naročaš.«
Po besedah Slovenke je pri delu z gosti iz različnih kulturnih okolij v turizmu pogrešala organizirana izobraževanja o tem. Zato je sama preučevala posamezne kulture in zgodovino dežel ter to v praksi povezovala z izkušnjami in znanje posredovala sodelavcem. »Pomembno je, da si radoveden in se rad učiš,« je še dejala za svoj poklic. Poleg tega je še povedala, da jih o protokolu za arabsko kraljevo družino nikoli niso obveščali pisno, vedno ustno. »Nič ne sme biti zapisano, ker gre za osebne informacije, denimo kdaj gre kdo spat in podobno.«
Vožnja z vlakom
Zadnja leta, ko Slovenka dela projektno pri vzpostavljanju in urejanju luksuznih rezidenc, krajše obdobje živi in dela v različnih evropskih krajih. To zimo je mesec dni preživela v Davosu, kjer se je posvečala gorski luksuzni rezidenci. »V Švici mi je bilo zelo všeč. Ljudje so mirni in narava je zelo podobna slovenski. Obožujem vožnjo z vlakom, kar je bila odlična izkušnja. Švicarski vlaki so točni, razgledi med vožnjo pa čarobni. Slaba plat dežele je, da je izjemno draga.« Sogovornica navede nekaj cen: kava okoli 5 do 7 evrov, pica med 25 in več kot 30 evrov. »Prav tako so drage vozovnice za vlak. Za vožnjo, ki bi pri nas stala okoli 10 evrov, tam plačaš skoraj 70 evrov. Vendar je res, da je zato vožnja udobna in s pogledi na slikovito pokrajino.«
Dalmatinska radodarnost, odprtost in ležernost
Kadar Maja Novak ne dela, živi v Dalmaciji. S partnerjem, ki je iz Hrvaške, sta se pred kratkim iz Makarske preselila v Trogir. »Makarska je bila moja prva dalmatinska ljubezen. Zelo lep je tudi Trogir s starim mestnim jedrom, ki je pod Unescovo zaščito. Zelo mi je všeč dalmatinski način življenja. Stvari jemljejo manj resno in ljudje so odprti, družabni, veselijo se življenja in so radodarni. Ves čas nekaj podarjajo, od domače zelenjave do piškotov in drugega.« Je pa Slovenka kritična do odnosa do okolja, ki ga spremlja v Dalmaciji. »Najbolj me moti, ker ne ločujejo smeti. Sama sem pri tem zelo striktna. Prav tako ne razumem kupov smeti ob cesti, kako jih nekateri kar odvržejo v naravo.«
Dalmatinski ritem vsakdana je skladen s turistično sezono, ki traja od sredine aprila do sredine oktobra. »Takrat delajo, preostali del leta pa počivajo, se družijo in potujejo. Zunaj sezone je življenje ležerno. Če si vzameš ves dan za počivanje in ležiš na kavču pred televizorjem, čeprav je sonce, te nihče ne obsoja. Počitku, ki so mu poleg poležavanja in lenarjenja sploh namenjene nedelje, pravijo fjaka in temu dajo prostor. Medtem ko sem iz Slovenije navajena, da je vedno kaj, kar lahko postoriš – očistiš hišo ali greš na izlet.« Pri čemer sogovornica, medtem ko pripoveduje o svojih izkušnjah življenja na Hrvaškem, poudari problem draginje, ki je prav tako zajela njihov vsakdan.
