»Vzameš za en povšter mahu, ga nacufaš, odstraniš vso zemljo … biti mora čim bolj čist. Potem ga začneš čim bolj na trdo zvijati, takole,« je mladi član cerkljanske laufarske družine po stari leseni mizi valjal kepe mahu v nekakšne zbite rolade, ki jih bodo kasneje prišili na obleko pusta, osrednjega lika cerkljanskih laufarjev. V ozadju je bilo slišati harmoniko, dišalo je po mahu in po ocvirkovci, dobri volji in skorajšnjem pustu. Zmotili smo jih sredi vrhunca priprav na najbolj norčav čas v letu. Prišli smo s kopico vprašanj, izvedeli pa zgolj tisto, kar veleva tradicija precej skrivnostnega običaja.
Družina cerkljanskih laufarjev šteje 25 likov, trije med njimi – ta smrekov, ta bršljanov in pust – so »pokvarljivo blago« in jih morajo vsako leto na novo obleči. Mah za pusta naberejo že pred prvim snegom. Ali so bili letos nekoliko pozni ali je pust prezgodaj, je nehvaležno soditi, a dejstvo je, da se mah ni dovolj dobro posušil. »To pomeni, da bo obleka pusta, ki sicer tehta med 60 in 80 kilogrami, letos še nekoliko težja,« so pripovedovali fantje. Nihče ni deloval zaskrbljen ali pa je moral to skrbno skrivati. Kdo od njih se bo potil pod sto kilogrami mahu, namreč ostaja najbolj varovana skrivnost. »Tega ne ve niti moja mama,« nam je odgovoril Tine Venko, ko smo poskušali izvrtati, v kateri lik se najpogosteje obleče. Razložil nam je, da za to, da jih ljudje na ulici ne bi prepoznali, obstaja nekaj trikov. Vloge si nenehno menjujejo, nikoli ne obujejo svojih čevljev, nikoli jim izpod rokava ne kuka njihov pulover, skriti poskušajo sleherno zaplato kože. Edine, ki jih lahko izdajo, so oči.
Običaj, ki bi skoraj izumrl
Star poganski običaj je v Cerknem doma že dolgo, nihče ne ve natanko, od kdaj. Potekal je po nenapisanih starodavnih običajih in pravilih, dokler ga leta 1914 ni prekinila prva svetovna vojna. Po njej sta ga dodatno potlačili italijanska okupacija in druga svetovna vojna. Od starega pustnega običaja ni ostalo nič materialnega, med vojnimi ruševinami in na njihovem pogorišču so zgoreli maske, obleke in vsi pripomočki. Nista pa zbledela spomin in želja po njegovi obuditvi.
Po vojni se je za obnovo zavzel v Ljubljano izseljeni cerkljanski rojak Peter Brelih, ki je med domačini zbral še ohranjene spomine. Larfe oziroma naličja pa je po spominih starih Cerkljanov izdelal takratni absolvent šole za umetno obrt Rado Jelinčič, sicer tudi oče politika Zmaga Jelinčiča. Portreta obeh visita v prostorih društva. Letos so jima mlade generacije laufarjev še posebej hvaležne, saj mineva natanko 70 let od ponovnega rojstva zelo samosvojega pustnega običaja.
Sveta vrata laufarkomande
Zraven »šivalnice«, kjer so fantje šivali pusta, so bila vrata v laufarkomando. Sveta vrata z natančno določenimi pravili, kdo jih lahko prestopa. Za njimi je sef, kjer skrbno varujejo »sodne spise«, za njimi celo leto v največji tajnosti nastaja kalamon oziroma obtožnica za pusta – lik, ki simbolizira zimo in ga zato čaka gotova smrt. Brez smrti ni pomladi.
Vsi poskusi, da bi izvedeli, česa bo pust kriv letos, so se končali s politično korektnim odgovorom, ki ničesar ne pove: »Vsega, kar se je v Cerknem, okolici in svetu slabega zgodilo.« Kot vsako leto se bodo v obtožnici prepoznali posamezni domačini. So zato člani laufarkomande, ki pripravljajo obtožnico, deležni pritiskov? Si kdo ne želi biti omenjen? Bi bil kdo rad izpostavljen? Predsednik društva Laufarija Cerkno Tomaž Lahajnar se je namuznil. Slišal je, da pritiski obstajajo, a do njega, vsaj tako trdi, še niso prišli. »V Cerknem velja, da si še vedno živ, če si omenjen v kalamonu,« je razkril. Bolje biti v kalamonu kot biti mrtev.
Na vratih imajo nabite drobce iz obtožnic preteklih let in desetletij. Pust je bil kriv poplav, pretiranega veseljačenja, medsosedskih sporov, lovskih zablod, slabo očiščenih cest, preveč ali premalo snega … Obtožnice so ogledalo družbe in časovna kapsula, ki v dobi globalizacije še ohranja pristno cerkljansko govorico.
Ena pustna sezona terja 40 ocvirkovc
Medtem ko terenske ekipe že koledujejo po vaseh in v zameno za darove obljubljajo dobro letino, so bili v garderobi pripravljeni tudi kostumi. Kar je bilo treba od lani na novo pošiti, so pošili. Bolj obrabljeni kostumi so za obhode po vaseh, bolj ohranjeni za nedeljski sprevod. Koš z zvoncem je za na nedeljsko povorko, prazen koš je za obiske domačij. Čevljev je za bataljon vojske.
V laufarski kuhinji je z nabranimi dobrotami gospodaril Ciril, ki nam je namesto priimka raje izdal svoje partizansko ime. Pravijo mu Julijano. Član laufarije je od leta 1983. Ker je mlajših, kondicijsko bolj utrjenih članov za terenske obhode in prelete dovolj, danes skrbi za to, da laufarji med pripravami na pusta niso lačni. Malce je prešteval in zaokrožil: vsako leto v predpustnem času zanje speče okoli 40 ocvirkovc. Tudi pri receptu očitno veljajo skrivnosti, strnil ga je v vsega nekaj besed: »Nadev naj bo tako obilen, da mora človek zraven jesti kruh.« Vanjo zavije, kar so laufarji nabrali pri dobrih ljudeh po Cerkljanskem: ocvirke, suhe klobase, panceto, špeh in druge domače suhomesnate izdelke. »Edini problem ocvirkovce je, da je vedno zmanjka,« se je nasmejal. Nad njim so na lestencu viseli svinjski parklji.
Sin ta perjevega
Ivan Černilogar je najstarejši laufar. Družini se je priključil leta 1973, bil je v osmem razredu osnovne šole, ko je pobegnil iz podaljšanega bivanja, ker mu je oče obljubil, da se bo lahko oblekel v enega od pustnih likov. »Oblekel sem se v tisto, kar so mi rekli, nisem imel možnosti izbire. Ampak to sploh ni bilo pomembno, meni je bilo takrat pomembno samo to, da sem lahko zraven,« je pripovedoval. V času priprav vsak večer pride v društvo in po vseh letih in stažu že lahko pove, da se je največkrat našemil v ta terjastega, ki po ulicah podi otroke in utira pot sprevodu. Čeravno: najvišje mesto v njegovem srcu ima ta perjev, lik, narejen iz perja belih kokoši. V larfi oziroma naličju je rezbar upodobil obraz njegovega očeta. »Drži, jaz sem sin od ta perjevega,« se je ponosno nasmejal. Je eden tistih, ki z vsakim dihom potrjuje, da je laufarija eden od stebrov cerkljanske identitete. Vodi nas po prostorih in pove, da pravi laufar za deset let vnaprej ve, kdaj bo pust. »Leta 2030 bo petega marca,« je poznavalsko naznanil ob pogledu na pustni koledar, ki visi na steni.
Cerkno diha z laufarji, med sokrajani je veliko ugibanja, kdo je pod katero masko, nestrpno čakajo na obsodbo, v kateri se znajdejo lokalne falauze, kot Cerkljani pravijo čenčam. Bližje ko je pust, več ljudi se ob nedeljah po maši zbere na trgu. »To je stvar, o kateri se v Cerknem ne prepira, in stvar, ki ima vso podporo ljudstva,« je prikimala zgodovinarka in sociologinja Milojka Magajne, ki v Cerkljanskem muzeju pustne obrede spremlja po službeni dolžnosti. Pa po srčni seveda tudi, saj je vendar cerkljanskih korenin. Spomnila je, da neodvisno od uradne laufarske družine v Cerknem obstaja tudi mala laufarija, nekakšne predpriprave na vstop v uradno laufarijo. Otroci doma skupaj s starši šivajo svoje ta terjaste, ta stare, ta kožuhave … In cerkljanski otroci so neverjetni poznavalci domače pustne šege. Vedo, da ni pomembno znati samo hitro teči, ampak da je to v resnici ulična gledališka igra. Znanje, kako koketirati, kako hoditi, kdaj teči in kdaj trdo stopati. »V vloge se je treba vživeti, to pa lahko narediš le, če jih razumeš in če veš, kaj predstavlja določen lik, katero človeško lastnost naslavlja,« razloži Tomaž Lahajnar. Kateri lik zahteva največ igralskih sposobnosti? »Lik ta starega. Ne zaradi igre, ampak zato, ker mora govoriti v pristni cerkljanščini s starimi izrazi. Novodobne govorice niso del tega filma.«
Ne marajo komercializacije
Tine Venko je bil član ene take male laufarije. Z brati in bratranci so imeli svojo malo laufarkomando, bratranec je izdeloval maske iz kartona, mame, strici, bratje in tete so šivali kostume. Mejnik je bil konec osnovne šole, takrat so se lahko pridružili pravi laufariji. »Sedli smo na prvi možni vlak,« so se mu usta razlezla v nasmeh. Sedaj laufarijo že tretje leto spremlja tudi skozi fotoaparat, za svoje diplomsko delo je o njej posnel dokumentarec. V Cerknem ga bodo prvič predvajali 6. februarja, fotografije pa so že na ogled v Cerkljanskem muzeju. »Lovil sem trenutke, s katerimi pokažem, kako visoko lahko skoči ta terjast, kako se ta star veseli, ko najde bot (orožje za pokončanje pusta, op. p.), kako se ženski liki razumejo med sabo. V filmu pa sem želel pokazati, kaj vse se mora zgoditi, da ta običaj živi. V ozadju je veliko truda in prostovoljnih ur,« nam je zaupal umetnik s privilegijem, da običaj lahko spremlja tako izpred kot izza maske.
Cerkljanski laufarji ostajajo ena najbolj neskomercializiranih pustih šeg v Sloveniji. Ne rajajo po karnevalih, ne iščejo pozornosti zunaj domačega okolja. V laufarski družini še vedno govori samo ta star in v njihovem košu se še vedno tako kot nekoč znajdejo suhe mesnine, klobase, domače žganje, jajca, špeh in cvirn. No ja, včasih tudi vložene kumarice in bučke.
Za laufarijo in njeno ohranitev trenutno diha in živi okoli 110 članov. Ko jih vprašamo, zakaj ves ta trud, odgovora ne iščejo v filozofiji, ampak v shrambi. »De be bla ripa bel debjela,« poslanstvo pusta spravijo v šest cerkljanskih besed. V dobesednem prevodu to pomeni, da bi bila repa bolj debela, v skritem pomenu pa zagotovo tudi to, da ljudje ne bi bili lačni in da bi bil svet boljši.
