Slovenski podjetniki, ki se spogledujejo z italijanskim trgom, gotovo poznajo Andreja Šika. Tržaški Slovenec je direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ), ki skrbi za to, da podjetniški vstop v Italijo ne povzroči prehudega glavobola. Resda smo v EU in na enotnem trgu, a zakonodaji obeh držav se občutno razlikujeta. Poleg podjetnikov se na združenje po nasvet in pomoč vse bolj pogosto obračajo tudi »novi slovenski Tržačani«, ki v zadnjih letih kupujejo stanovanja v mestu, ker jih privlačijo nižje cene nepremičnin.
Kdor se izkaže v društvih, je pravi kader
O pomembni vlogi SDGZ malce kasneje. Če namreč seštejemo dva podatka – da je tu mesec maj in da je Andrej Šik doma v Dolini – je jasno, da smo govorili tudi o eni najlepših prireditev v zamejstvu: Majenci. Praznovanje pomladi in ljubezni bo od 8. maja za šest dni napolnilo vas tik ob slovenski meji. Domala vsi domačini se poistovetijo s praznikom in tudi Šika boste gotovo srečali tam. Rojen je v Piranu, pri njegovih treh letih se je družina preselila v Trst, pri štirinajstih pa je postal Dolinčan. »Kmalu sem bil zraven pri organizaciji Majence, dvakrat sem bil tudi predsednik, kar mi je veliko pomenilo. Vsaka generacija ima pri prireditvi svojo vlogo in zdaj aktivno sodeluje tudi sin,« pove Šik.
Bogato društveno življenje v zamejstvu ustvarja tudi preverjen kadrovski bazen. »Mladi, ki so aktivni po naših društvih, so zavzeti in odgovorni ljudje, ki najprej razmišljajo o dolžnostih in potem o pravicah. Zelo težko zgrešiš, ko k sodelovanju povabiš nekoga, ki se je izkazal v društvih. Seveda so pomembne izobrazba in kompetence. A dejstvo, da lahko črpaš iz izkušenj, ker si se v društvu že srečal z različnimi izzivi, ti gotovo pomaga pri nadaljnji karieri,« je prepričan Šik. Tudi sam je v 90. letih na podoben način dobil službo na SDGZ. Pred tem je bil zaposlen na novinarski agenciji Alpe Adria pri Primorskem dnevniku v Trstu, v prostem času pa je v domačem klubu v Dolini treniral otroke košarko in pel v pevskem zboru. »Prav tam me je spoznal tudi takratni vodilni v SDGZ in me povabil k sodelovanju,« se spominja.
Slovenski vodič po zapleteni italijanski zakonodaji
Andreja Šika smo poiskali v Trstu na sedežu združenja v meščanski palači na ulici Cicerone. Gospodarska združenja si običajno predstavljamo predvsem kot svetovalno podporo gospodarstvenikom, SDGZ pa ponuja konkretne storitve. Italija je namreč poseben gospodarski trg.
»Ko se oglasi pri nas, marsikateri slovenski podjetnik ugotovi, da se v Sloveniji nima tako slabo. Pade namreč v kolesje administrativnih postopkov, ki so v Italiji bistveno zahtevnejši. V Italiji se nobeno podjetje, razen največjih družb, ne ukvarja z administracijo samostojno: vse obveznosti za javno upravo, davčno upravo, računovodstvo in drugo zanje opravljajo zunanji servisi,« pove Šik. SDGZ ima pod svojim okriljem storitveno podjetje Servis, ki se ukvarja s tem. »Podjetje se lahko ukvarja samo s svojo dejavnostjo, ves administrativni del prevzamemo mi,« pojasni. Za marsikoga je nenadomestljiva prednost, da se lahko o vsem pogovarja v slovenskem jeziku. SDGZ je danes celo največja struktura za opravljanje podjetniških storitev za italijanska in slovenska podjetja v Trstu. Ima več kot 40 zaposlenih in stalnih zunanjih strokovnih sodelavcev.
Trst je danes živahno turistično mesto, zanimivo tudi za goste iz Slovenije. Pred 20 leti nismo videvali Slovencev, ki bi se v Trst odpravili samo na aperitiv, kot se danes. Spremenil se je tudi odnos italijanske večine do Slovencev. SDGZ goji zelo dobre odnose z italijanskimi stanovskimi organizacijami iz Furlanije - Julijske krajine, z dvema glavnima imajo skupna podjetja, ki upravljajo podporna sredstva dežele Furlanije - Julijske krajine za turizem, trgovino in obrtništvo. »To je bilo pred 30 leti nepredstavljivo, zdaj je nekaj normalnega. Verjamem in upam, da se bo tako lepo nadaljevalo. Se pa pri nas Slovencih iz zamejstva zaradi preteklih slabih izkušenj tu in tam porodi kakšen dvom,« prizna Andrej Šik.
Prav v zadnjem času ima Šik občutek, da Trumpova pristop in besednjak brez spoštovanja do drugega dobivata posnemovalce. »Sin igra košarko in ko smo nedavno premagali dobro ekipo, so mamice s tribun zmerjale: 'ščavo'. Po 30 letih sem to besedo spet slišal s tribun in me je malo zaskrbelo,« ne skriva.
»Še vedno imamo naše male borbe«
Priimek Šik ima danes strešico na vseh dvojezičnih dokumentih, razen na vozniškem dovoljenju, tam je Andrej Sik. Pristojno ministrstvo za promet in njegove lokalne izpostave glede ureditve te malenkosti precej komplicirajo. Možnost vnosa strešic so uvedli leta 2016 in se zavedajo napake pri izpisu, vendar pričakujejo, da bo človek za popravek plačal kot za izdajo novega dokumenta, kar pa za krovne slovenske organizacije v Italiji pomeni kršitev zakona o zaščiti slovenske narodne skupnosti. »Še vedno imamo naše majhne borbe,« reče sogovornik.
Moti ga policijski nadzor na meji, ki ga Italija podaljšuje z argumenti zaščite pred migrantskim valom. »Učinka od tega pa ni. Migranti gotovo ne potujejo prek mejnega prehoda, ampak po gozdu čez Socerb. Vsak dan jih vidimo hoditi prav mimo Doline. A desni vladi v Italiji pač takšni ukrepi ustrezajo,« pravi in se strinja, da to ni ravno najboljši zgled za Evropsko prestolnico kulture (EPK), skupen projekt Nove Gorice in Gorice. V SDGZ se trudijo, da bi EPK izkoristili za odskočno desko za oblikovanje skupnega čezmejnega gospodarskega prostora. Podjetniki z obeh strani meje se sicer že zdaj radi srečujejo na okroglih mizah, to je zametek, zdaj potrebujejo skupne projekte. »Če dobita slovenska in italijanska institucija skupen evropski projekt ter morata nekaj let redno komunicirati in delati skupaj, bo jutri postalo normalno razmišljati o sodelovanju,« poudarja Šik.
Ni treba več vsakič znova razlagati, kdo sploh so
S slovenskimi ministrstvi je sodelovanje odlično, ocenjuje. Leta 2022 se je Slovenija z zamejskimi gospodarskimi organizacijami v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem povezala v Zamejsko gospodarsko koordinacijo, kar je velik napredek. »Zdaj imamo ključnega sogovornika na slovenski strani, tako da ni treba ob telefonskem klicu vsakemu uradniku od začetka razlagati, kdo sploh smo,« pravi. Tako so, denimo, prav iz SDGZ lahko na gospodarsko ministrstvo hitro posredovali nedavno prošnjo svetovno znane ladjedelnice Fincantieri v italijanskem Tržiču, ki išče slovenska podjetja za sodelovanje pri opremljanju velikih potniških ladij.
Tudi Andreju Šiku so ladje v veliko veselje, saj je navdušen ladijski modelar. »Pri modelarstvu me najbolj pritegne zgodovina, povezana z vsako ladjo. Med delom podrobno spoznaš njeno usodo,« pojasnjuje. Le prostega časa za ta konjiček ima premalo, priznava. Tudi v prihodnjih dneh najbrž ne bo sedel ob kakšnem ladijskem trupu, ampak na glavnem trgu v Dolini, ki mu pravijo na Gorici. Vabilo na Majenco velja za vse.
