V prejšnjih časih, v zadnjih pa malo manj, se je pogosto zgodilo, da se je vrhunski športnik po koncu kariere začel ukvarjati z gostinstvom. Seveda ne na način, da bi v lokalu stregel kavo in gosti sok s smetano ali pekel palačinke in kuhal špagete, temveč tako, da je svoj težko zasluženi denar vložil v »kafič«, ki naj bi mu predstavljal vir dohodka v času, ko so se druge finančne pipe zaprle. In naključje je hotelo, da se je po športni upokojitvi v zelo podobno smer zasukala tudi življenjska pot enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov Matjaža Smodiša. Naključje zato, ker, kot sam pravi, tega niti slučajno ni načrtoval, kar dokazuje že to, da se je pred tem loteval drugih stvari, od lokalne politike in vloge športnega direktorja pri košarkarski zvezi do prve »ljubezni«, ukvarjanja z nepremičninami. Preko katerih je naposled tudi prišel do gostinstva...
»Lahko bi rekel, da sem po duši gradbinec. Že od malega sem pomagal dedku, ki je imel manjše gradbeno podjetje, in verjetno je od tod ostala zaljubljenost v objekte, v zgradbe. Po koncu športne kariere sem zato vsaj del svojih naložb videl v gradbeništvu, v nepremičninah. In tudi zgodba Kralja Matjaža, picerije v središču Novega mesta, se je razvila iz tega. Ko sem namreč leta 2016 prišel do dogovora o odkupu kavarne v mestnem jedru, sem spoznal tudi poslovnega partnerja Matevža Slokarja. In šele ko sem videl, kakšno znanje ima na področju gostinstva, se mi je vse skupaj zazdelo logično. Zgodbo s kavarno sva peljala štiri leta, ko se je pojavila ideja, da bi se prijavila na razpis za sredstva za predelavo kmetijskih produktov, za moko iz pšenice. Bila sva uspešna in vse skupaj je, če malo skrajšam, pripeljalo do tega, da smo danes tu v Straži pri Novem mestu in delamo zamrznjene pice,« je zgodbo o picah, ki so ga po bogati košarkarski karieri najbolj zaznamovale, začel Matjaž Smodiš.
Na tisoče pic na dan
No, luknjo v zgodbi od prijave na razpis do zamrznjenih pic je vendarle treba pokrpati. Pri tem so ključni Matjaževa ljubezen do italijanske hrane (»vedno rad kaj dobrega pojem, Italija in Bologna, kjer sem igral, ko sem se prvič podal v tujino, pa sta me glede tega še dodatno zastrupili«), Matevževo široko znanje o picah ter še tretji človek v zgodbi, Žiga Kelih. »Mi mu pravimo kar doktor Kelih, tako velik strokovnjak za testo je,« pravi Smodiš in dodaja, da so s skupnimi močmi bar preuredili v restavracijo Kralj Matjaž. V njej strežejo tudi sladice in burgerje iz govedine angus, ki jo sicer vzgaja in se z njo za hobi ukvarja tudi sam, najbolj pa vendarle slovijo po picah. In še eno naključje – picerija je v istem lokalu, v katerem je bila konec 70. let sploh prva picerija v Novem mestu.
Ker se je glas o odličnih picah kmalu začel širiti po vsej Sloveniji, je bil naslednji korak logičen – nove lokacije. A poskusa v Kranjski Gori in Kostanjevici na Krki se (tudi zaradi epidemije) nista obnesla, zato so se v prid ohranjanja kakovosti ustalili pri dveh lokacijah v Novem mestu, repertoar pa pred kratkim razširili na ponudbo zamrznjenih pic. Matjaž Smodiš je v to zgodbo vpet maksimalno. »Tu, v našem obratu v Straži, od februarja, ko smo ga odprli, preživim vse dneve. Kar koli je treba narediti, je Matjaž tu. Od tega, če je treba kaj 'zašraufati', naročiti delavce ali opremo, podaljšati pult, kaj prepeljati … Rad bi namreč razumel ves proces, videl, koliko energije in znanja je potrebnega, da se vse skupaj izpelje, zanima me vsaka podrobnost,« je razložil 46-letni Novomeščan, ki se zaveda, da gre pri tem projektu za tek na dolge proge. Končni cilj pa je jasno določen: »To je, da se bo iz tega obrata pice odvažalo s tovornjaki, kar bi pomenilo, da bi prodali kapaciteto celotne linije, kar je 4500 pic na izmeno oziroma 9000 pic na dan.«
Še danes čuti mravljince
Jasno, ko sedite na kavi z velikanom slovenske in evropske košarke, mimo slednje seveda ne gre. Prvo vprašanje se je ponujalo kar samo – kako to, da človek s toliko izkušnjami ni bolj vpet v slovensko košarko, če seveda zanemarimo delo na lokalni ravni v vlogi predsednika tretjeligaša Troti iz Novega mesta? »Lokalno sem precej aktiven in verjetno vedno bom. Kar se ostalega tiče, pa … Sam denimo na fakulteto nisem hodil, sem pa na neki način diplomiral iz košarke. S toliko znanja in razumevanja, kolikor ju imam iz košarke, bi bilo verjetno škoda, da tega ne bi delil oziroma izkoristil. V preteklosti so sicer bili pogovori z določenimi klubi po Evropi, a očitno ni bilo usojeno. Tudi v reprezentanci, pri kateri sem bil zraven tisto leto, preden je prišel uspeh na evropskem prvenstvu, smo videli, da nismo za skupaj, oziroma očitno sam nisem bil pravi. Moram pa priznati, da sem vseeno malo presenečen, da ni večjega zanimanja. Morda pa je to bolj vprašanje za koga drugega,« je namignil Smodiš, ki se trenutno niti ne vidi v kakšni resni košarkarski zgodbi, čeprav tudi glede tega velja »nikoli ne reci nikoli«. »Najlepši dokaz za to so moje trenutne aktivnosti. Če bi mi kdo pred petimi leti rekel, da bom imel čredo govedi in tovarno zamrznjenih pic, bi mislil, da se mu je zmešalo.«
Ko uporabljamo besedno zvezo košarkarski velikan, pri tem ne pretiravamo v nobenem pogledu. To je namreč v času Smodiševe kariere veljalo tako v dobesednem pomenu, za kar je poskrbelo 205 centimetrov višine in močna telesna konstitucija, kot v prenesenem, saj prvo desetletje tega stoletja skoraj ni minila sezona brez njegovega nastopa na turnirju zaključne četverice evrolige, na katerih je igral v sedmih finalih in osvojil tri naslove. »Od nekdaj sem bil težkokategornik,« glede prvega pove Smodiš in prizna, da je tudi zaradi tega njegovo telo verjetno trpelo bolj, kot bi, če bi bil »lahka konjenica«, zato je kariero končal razmeroma zgodaj, pri 33 letih. »Ne obžalujem pa ničesar in sem ponosen na svojo športno pot,« pa kar malce skromno doda glede drugega.
Osvojil je vse
Na klubski ravni je osvojil dobesedno vse, v ligi NBA pa se ni nikdar preizkusil, čeprav tudi tam ne bi imel težav, a so bili pogoji v Moskvi, kjer je pri CSKA preživel najboljša košarkarska leta, enostavno predobri. Tudi zato v klubski karieri nima kakšnega grenkega priokusa. Žal mu je le, da ni dosegel večjega uspeha z reprezentanco. Sploh ker toliko kakovosti kot v njegovem času, ko so vsi reprezentanti igrali bodisi v ligi NBA bodisi evroligi, ni imela nikdar. Tudi kasneje ne, ko so prišli večji uspehi. Kje se je torej zatikalo? »Rekel bi, da je manjkalo pravo vodstvo oziroma je bila košarkarska zveza prekratka v razmišljanju in organizaciji. Ker igralsko smo zagotovo bili na ravni, da bi vzeli vsaj eno kolajno. Nikoli ne bom pozabil začetkov zgodbe, ki se je končala z naslovom evropskih prvakov, ko je prišla ekipa s selektorjem Kokoškovom in sem bil še zraven kot športni direktor. Na enem prvih sestankov je po dolgi debati kondicijski trener Miljan Grbović povsem mirno pripomnil: 'Fantje, za vas ne vem, ampak jaz grem do Tokia. Ostalo bomo že rešili.' Glejte, še danes mi gredo mravljinci po koži! Sam pomislil nisem na olimpijske igre v Tokiu, ki so bile oddaljene še nekaj let, on, gospod z izjemnimi izkušnjami, pa je na najbolj nevsiljiv način povedal, zakaj smo pravzaprav tam. No, to so stvari, ki so manjkale pri nas, na tak način sploh nihče ni razmišljal.«
Omenili smo že Moskvo in Bologno, evropske naslove. A svoj mir je Matjaž Smodiš vedno našel doma, na Dolenjskem, kjer se odlično počutijo tudi njegovi trije, danes že polnoletni sinovi. Najstarejši Kristjan je močno vpet v zgodbo Kralja Matjaža, je picopek, sicer pa tudi trener pri Trotih, po letih srednji, Luka, je imel veliko željo postati košarkar in je bil zelo nadarjen, a si je dvakrat težje poškodoval koleno, najmlajši Maks pa hodi v četrti letnik srednje računalniške šole in trenira pri Krki ter ima prav tako veliko željo postati uspešen košarkar.
