Če kaj, je Matej Vranič zadnja leta sinonim za naravoslovnega fotografa in snemalca. Pred gledalce prinaša posnetke živali, ki so dih jemajoči in sprožajo celo paleto čustev, ki jih divji naravni svet sploh lahko sproža v človeku. Vse od navdušenja, začudenja do razneženosti na eni strani ter strahu in bojazni, da lahko ta svet tudi hitro izgine. Njegov prvi film iz leta 2018, Ptice jezer, njihova vrnitev, ki ga je posnel v domači Šaleški dolini, je prejel številne mednarodne nagrade in je živ dokaz, kako hitro lahko naravni svet tudi izgine. Odkupile so ga številne tuje televizijske hiše, videlo ga je na milijone ljudi. Na Arte so ga predvajali v najbolj zaželenem terminu, na božič ob 20.00. Tri leta kasneje je navduševal z Divjo Slovenijo, ki je številne pustila odprtih ust. Več kot 214.000 gledalcev jo je videlo na naši nacionalni televiziji. Ko je RTV prav na novega leta dan predvajala njegov zadnji dokumentarec Bojevita kraljica noči, v katerem predstavlja sovo kozačo, je požel same pozitivne kritike, pred ekrane pa pritegnil več kot 100.000 ljudi. Njegovi filmi stopajo ob boku najboljših BBC-jevih produkcij, čeprav jih ustvarja v pogojih in s sredstvi, ki največjim ne sežejo niti do kolen. »Če ne bi vsi, ki ustvarjamo te filme, tako radi delali, kar delamo, nam vse to gotovo ne bi uspelo. Toda še vedno me najbolj žalosti, da svojih sodelavcev nikoli ne morem dovolj dostojno plačati,« pripomni Matej Vranič.
Sramota …
Na vprašanje, ali je po vseh teh letih kaj lažje priti do sredstev za snemanje, pomenljivo odvrne, da se včasih še vedno počuti kot berač, ki prosjači za denar, ko išče sponzorje ali donatorje za filme. Sredstva RTV Slovenija in Slovenskega filmskega centra so namreč omejena, čeprav pomagata po najboljših močeh in kot jima letni proračun za razpise dopušča.
»Mikroproračun je v tujini za neki tak film milijon evrov, mi ne dobimo niti četrtine tega. Proračun Divje Slovenije je bil malo več kot 200.000 evrov, Bojevite kraljice noči okoli 250.000 evrov. Polovico denarja sem moral dati sam, za polovico naprositi. Zato je moj cilj, da film prodam v tujino, ker samo od tega lahko preživim. Ne bom pozabil dneva, ko sem pripravljal film Ptice jezer in HSE prosil za denar. Del HSE sta tudi premogovnik Velenje in TEŠ, ki sta v preteklosti uničevala okolje in Družmirsko jezero. Toda lokalna skupnost in oblasti so se odločile, da bodo sanirale jezero, in to je posledično postalo privlačno za raznorazne ptice, meni pa je bilo zanimivo pokazati, kaj vse lahko naredimo z nekaj posluha. Ko sem HSE predstavil zgodbo, so mi dali 1000 evrov za film, ki sem ga ocenil na 300.000 evrov. Še zdaj mi je žal, da sem vzel tisti denar, danes ga gotovo ne bi, ker je bilo sramotno. Toda vse to kaže, da o pomembnih stvareh odločajo ljudje, ki nimajo stika z realnostjo. Kajti če se kaj izplača ohranjati, je to narava. Iz nje izhajamo in narava lahko brez nas preživi, mi pa brez nje ne moremo.«
Od poroke do gozda
Njegova pot do naziva enega najbolj priznanih fotografov in snemalcev naravoslovnih filmov je bila zelo trnova, priznava. Tudi za preživetje je moral delati marsikaj, svojčas je fotografiral tudi poroke. »S kako muko sem to počel … Toda če sem naredil dve poroki na mesec, sem lahko potem 25 dni hodil po gozdu,« se nasmeje.
Ljubiteljsko se je začel ukvarjati s fotografijo šele pri 24 letih, leta 2000 je prodal svojo prvo fotografijo, in sicer lokalni tiskarni za koledar, tematika pa so bile lepote Slovenije. Takrat je dobil veliko zanosa in elana. »Bil sem prepričan, da mi bo uspelo,« navdušeno pripoveduje. »Za nekatere stvari v življenju slutiš, da se bodo pozitivno odvile, če boš le vztrajen. Jaz pa sem trmast po naravi in pri določenih stvareh tako dolgo vztrajam, dokler ne uspem. Seveda pa se ni enostavno spustiti v nekaj, ko ne veš, ali boš jutri še imel službo. Tega ne zmore vsak. Jaz sem pustil varno službo v Gorenju, kjer sem delal 13 let.«
Fotografiral je že njegov dedek, toda ta mu je le redko pustil priti blizu fotoaparatu, saj je bila oprema nekoč zelo draga. »Dedek je pravil, da je pomembno fotografirati čim več ljudi, da lahko to fotografijo prodaš čim več ljudem,« se nasmeje. Toda njegov vnuk je naredil ravno obratno od dedkovega nasveta. Začel je fotografirati naravo in živali, ki jim fotografij ne samo ne moreš prodati, temveč se tudi vedno znova izkazujejo kot svojeglavi igralci, ki jim je prav figo mar, koliko ur potrpežljivo kdo čaka v gozdu, da ujame le kratek kader. Živali živijo svoje življenje, medtem ko Matej kot muha na listu, kakor pravi, čaka, da ujame njihovo pristno, naravno obnašanje.
Matej Vranič se je sprva uveljavil kot naravoslovni fotograf, devet reportaž je objavil v reviji National Geographic, leta 2017 je prejel naziv najboljšega slovenskega naravoslovnega fotografa, toda pred desetimi leti je dal fotoaparat povsem na stran. »Marsikateri fotograf je propadel zaradi digitalizacije,« začne razlago in nadaljuje: »Sam sem prodal veliko fotografij za raznorazne koledarje in ko so direktorji in menedžerji, s katerimi sem se dogovarjal za ceno, začeli postavljati poniževalno nizke cene, njihovi komentarji pa so bili v stilu 'ti greš tako ali tako enkrat v gozd in narediš 12 fotografij' ali pa 'tudi moja fotografija, čeprav petkrat slabša, je še vedno dovolj dobra', sem se odločil, da neham fotografirati. To so pač ljudje, ki jim je pomemben le dobiček.«
Perfekcionist
O tem, kako so nastale njegove fotografije, ki jih je dolga leta objavljal v reviji National Geographic, kako nastajajo filmi, kako se obnašajo živali in kako jim pride blizu, je mogoče z Matejem govoriti po dolgem in počez. Vse namreč natančno naštudira, prouči, se poglobi, predvsem pa potrpežljivo čaka na prave trenutke, ki jih ujame v kamero. Ob tem se spomni na fotografijo kragulja, ki je bila nato objavljena v National Geographicu in za katero je od ideje do izvedbe porabil tri leta. Posnel ga je na razdalji pol metra, s širokokotnim objektivom, in to omogoča povsem drug pogled na žival kot posnetek iz daljave s teleobjektivom.
Ujede in sove so mu posebej ljube in ptiče je nekoliko lažje fotografirati kot kosmate živali, pove. Če se moraš za prve samo dobro skriti, da te ne opazijo, moraš za posnetke sesalcev prekriti tudi svoj vonj. »Predvsem medved zelo dobro vonja. Med snemanjem Divje Slovenije je nenehno pogledoval proti hiški, kjer smo bili skriti,« se spominja.
Matej rad snema iz neposredne bližine, ko se žival približa kameri tudi na pol metra. Mojstri tega so na BBC-ju in National Geographicu, doda. »Tega ne zna vsak, zelo težko je snemati na tak način, ker moraš imeti posebno opremo, obenem pa je potrebne tudi veliko sreče, da ti uspe narediti tak posnetek. Razen če imaš na voljo veliko veliko časa. Zdaj snemamo nov film, prav tako o pticah, a v njem bomo prikazali tudi ozadje našega dela. Ko sem potreboval en zelo bližnji posnetek, in sicer glavo kragulja, sem ga moral zvabiti na štiri metre. Če bi bil skrit v šotoru, ga ne bi mogel posneti. Imeti moraš posebno hiško, ki mora stati določen čas v gozdu, da se je ptič navadi. Snemalec pa je skrit za reflektivnim steklom, to je steklom, ki je ponavadi v vitrinah, ko ti ne vidiš noter, tisti na drugi strani pa vidi vse. Ujede imajo namreč tako dober vid, da lahko objekte približajo tudi do osemkrat,« razloži.
Toda Mateju Vraniču uspeva vse to, kar uspeva največjim televizijskim hišam. Ker je neizmerno vztrajen in ker je perfekcionist, ki se ne zadovolji s povprečjem, ker v delo in učenje vlaga čas in se vedno uči od najboljših. Vsako stvar želi narediti boljše kot oni, nekoliko drugače od drugih in ustvariti nekaj novega. Potem to pili do konca. Nujno potreben čas, ki zahteva dobre posnetke, pa si vzame. »Moram si ga vzeti. Take posnetke najraje delam zato, ker izstopajo iz sivega povprečja, dajo drugačno dimenzijo končnemu izdelku, reportaži, zgodbi, filmu. Tega je na trgu malo, ker moraš imeti dobre živce za kaj takega.« Sam jih ima.
Narava, ki izginja
Morda je k temu pripomoglo tudi to, da je imel od nekdaj veliko stika z naravo, kot otrok je po cele dneve preživel v gozdu. »Prijatelji so osvajali punce, hodili v gostilne, jaz pa v gozd, kjer sem opazoval svet, ki nas obdaja in počasi izginja,« spregovori. In od njegovega otroštva do danes se je spremenilo ogromno – že to, da se ne kosi več na roke, za živali pomeni veliko spremembo. Potem zapluje z mislimi nazaj v Šaleško dolino, kjer je odraščal in posnel svoj prvi naravoslovni dokumentarec Ptice jezer, njihova vrnitev.
»Rasel sem z nastajanjem Družmirskega jezera. Včasih so bila tam velika polja in ogromno živali, potem so se začela tla pogrezati in tisti svet je začel izginjati. Ko sem o tem snemal film, sem v bistvu posnel zadnje kadre, ko je bilo še vsaj malo nekdanjega polja in gozda. Kajti ko sem film posnel, so posekali in zorali še zadnje koščke narave. Stvari se v naravi hitro spreminjajo. Morda bo neki prostor, ki sem ga posnel, čez nekaj desetletij izginil in ga bomo lahko občudovali le še v filmu. Toda v resnici za to ni treba čakati tako dolgo, zgodi se lahko v enem samem letu. Skoraj vse življenje, ki je prikazano v filmu Ptice jezer, njihova vrnitev, je izginilo v enem samem letu,« še opomni Matej Vranič.
