Mesta se danes dušijo pod plastmi asfalta in betona. Večje ko je mesto, bolj ko je bil urbanizem divji, bolj ljudje, ki v njih živijo, čutijo posledice. Toda med nami so tudi ljudje, ki poskušajo to spremeniti. Emma Cutting je med njimi in je gonilna sila avstralske organizacije Heartscapes. Ona ne uporablja transparentov ali megafonov. Njeno orožje so avtohtone rastline, umazane roke in neomajna vera v to, da lahko majhne zaplate rastlinja pomagajo rešiti našo prihodnost. Ob njenem nedavnem gostovanju v Ljubljani, kjer se je udeležila konference Urban Future (Urbana prihodnost), smo se pogovarjali o uličnih vrtovih in o tem, zakaj perfektno pokošena trata predstavlja ekološko težavo, kako poučevanje klavirja pomaga pri organizaciji skupnosti in zakaj so avtohtone čebele pomembnejše od našega estetskega udobja.
Bil je sončen dan v Ljubljani, ko se je Emma Cutting, Avstralka, ki deluje neverjetno energično, prvič v življenju srečala s slovenskim čmrljem. Za nas je to povsem vsakdanji spomladanski prizor, zanjo, ki je prvič pripotovala k nam, pa je bil to trenutek fascinacije. »V Avstraliji, natančneje v Tasmaniji, so čmrlji invazivna vrsta, ki uničuje lokalni ekosistem. Videti ga tukaj, v njegovem naravnem okolju, kako brenči naokoli …, to je bilo nekaj neverjetnega,« pripoveduje z iskrico v očeh, medtem ko pijeva kavo v preddverju Gospodarskega razstavišča. Njene roke, vajene premetavanja zemlje in iskanja pravih akordov na klavirskih tipkah, ob tem nemirno gestikulirajo.
Emma Cutting ni običajna ekološka aktivistka. Je pianistka, učiteljica glasbe, mati samohranilka osemletne deklice in ženska, ki je napovedala vojno proti sterilnosti urbanega okolja. Njena organizacija Heartscapes (to bi poslovenili kot Pokrajine srca) stoji za enim najbolj ambicioznih in hkrati najbolj prizemljenih urbanih ekoloških projektov, The Melbourne Pollinator Corridor (Melbournski koridor za opraševalce).
Njen obisk v Ljubljani ni bil zgolj turističen. Na konferenco je prišla predstavit svoje delo, delit svoje znanje in predvsem opazovat. In kar je videla v Sloveniji, jo je hkrati navdušilo in navdalo z občutkom nujnosti, da nas opozori.
Izguba raja
Da bi razumeli Emmino strast, moramo razumeti njeno izgubo. Odraščala je v stiku z naravo, na čudoviti kmetiji, ki ji je predstavljala ves svet. Imela je prostor, svobodo in neposreden stik s cikli življenja, ki se odvijajo mimo človeškega nadzora. Toda življenjske okoliščine, ki jih v pogovoru le bežno omeni, so jo prisilile, da je ta raj zapustila. Preselila se je v Melbourne, kjer je bilo njeno novo kraljestvo omejeno na 20 kvadratnih metrov dvorišča.
»Počutila sem se, kot bi mi odrezali del duše,« se spominja prehoda iz prostranstva v utesnjenost betona. Ko se je ozrla okoli sebe, ni videla življenja. Videla je neskončne asfaltne površine, betonske pločnike, sterilne ulice in tisto, kar jo še danes najbolj jezi, tako imenovano »naravo«, ki to sploh ni. Zelenice, pokošene na milimeter natančno in poškropljene s kemikalijami, da bi ustrezale izkrivljeni estetski normi popolnosti.
Tako se je rodil Heartscapes. Ne iz želje po ustanovitvi nevladne organizacije, temveč iz globoke, osebne nuje po preživetju, po ponovni vzpostavitvi stika z zemljo. Projekt se osredotoča na urbano vrtnarjenje – na tiste ozke, pogosto zanemarjene pasove zemlje med pločniki, cestami, ki so v občinski lasti, vendar prepuščeni na milost in nemilost plevelu, pasjim iztrebkom in smetem. Emma je v teh pasovih videla platno za novo ekološko mojstrovino.
V središču njenih prizadevanj je projekt, ki po svoji viziji presega običajno sajenje rožic za lepši videz ulice. Melbournski koridor za opraševalce je načrtovan osemkilometrski zeleni pas, ki naj bi združil mesto z naravo. Cilj? Ustvariti 200 mikrovrtov, polnih avtohtonih rastlin, ki bodo dajale zavetje in hrano žuželkam, predvsem čebelam. Do danes jim je uspelo vzpostaviti 56 vrtov, pri čemer vsak nov vrt predstavlja novo bitko.
Zakaj ravno dvesto vrtov na osmih kilometrih? Tukaj matematika sreča biologijo. »Avtohtone avstralske čebele niso takšne kot medonosne čebele, ki jih poznate vi,« razlaga Emma, naslonjena naprej, kot bi bila znanstvenica, ki razkriva skrivnosti vesolja. »Nekatere naše čebele so precej manjše in imajo zelo omejen radij letenja. Nekatere lahko preletijo 50 metrov od svojega gnezda. Če razdalja med viri hrane to presega, zanje to predstavlja nepremostljivo puščavo. Zato je ključno, da naši ulični vrtovi niso oddaljeni več kot toliko drug od drugega. Ustvariti moramo mrežo, neizpodbiten arhipelag življenja, po katerem lahko te žuželke potujejo.«
To znanje ni nekaj, o čemer bi se na veliko razpravljalo v šolah. Emma priznava, da se je morala ogromno naučiti sama. Spoznala je dejstvo, ki je presenetilo tudi njo: številne avtohtone avstralske čebele ne gnezdijo v panjih na drevesih, temveč v tleh. So talne gnezdilke. »Potrebujejo odprto, golo zemljo, ki ni prekrita z mulčem ali gostim betonom. Ko ljudje v mestih zabetonirajo vsak kotiček ali pa vse prekrijejo z debelo plastjo okrasnega lubja, dobesedno uničujejo domove teh ključnih opraševalcev. Uničujemo njihov habitat v imenu nekakšne 'čistosti'.«
Vojna proti kemikalijam
Ena izmed najbolj radikalnih osnovnih zavez organizacije Heartscapes in melbournskega koridorja je absolutna prepoved uporabe kakršnih koli kemikalij. Nobenih pesticidov, nobenih herbicidov. »Vse delamo ročno,« pravi Emma. »Pripravljamo zemljo brez hitrih kemičnih rešitev. Je počasneje? Da. Zahteva več dela? Seveda. Ali je to edina prava pot? Absolutno.«
Emma se ob tem sklicuje na Dava Goulsona, uglednega britanskega biologa in strokovnjaka za čebele. »Kot pravi on, preprosto ne bi smeli uporabljati kemikalij v urbanih okoljih. Ni opravičila za to. S kemikalijami ustvarjamo lažni sistem, ki na dolgi rok ubija prav tisto, kar poskušamo gojiti.«
Toda zakaj so mesta sploh postala tako odvisna od teh strupov? Zakaj ljudje ob pogledu na regrat ali neurejen šop trave posežejo po herbicidu? Tu pogovor z Emmo zaide na področje psihologije in antropologije. Ulično vrtnarjenje se dogaja v javnem prostoru, kar prinaša specifične izzive.
»Zdi se, da imamo ljudje neizmerno, skorajda patološko potrebo po nadzoru,« razmišlja sogovornica ob pogledu na strogo začrtane linije ljubljanskih stavb. Ko ljudje izgubljajo nadzor nad svojim življenjem, nad politiko, nad ekonomijo, se ta potreba pogosto prenese na neposredno okolico. Trava mora biti popolnoma ravna. Robovi morajo biti ostri. Narava mora biti ukročena. Strah pred neurejenostjo je v resnici strah pred izgubo nadzora. In ko skupnost vzame stvari v svoje roke, ko na javnih površinah ustvari vrt, ki je videti nekoliko divje, nekatere ljudi to prestraši.
Ta strah se ne kaže samo v pritožbah sosedov, temveč v sistemskih blokadah mestnih oblasti. Emma je na svoji koži občutila moč birokracije. Čeprav mestni sveti pogosto podprejo projekte na papirju, se v praksi zatakne pri pravilih. »Imeli smo primere, ko je mestni svet potrdil načrt vrta, nato pa so ga uničili, ker ni ustrezal neki arbitrarni estetski normi. Zgodilo se je, da sem bila zaradi svojih prizadevanj celo klicana na sodišče oziroma sem prejela grožnje. Zakaj? Ker smo posadili preveč grmičkov? Ne, ker smo zmotili njihov občutek avtoritete in nadzora nad tem, kakšen naj bo videz javnega prostora.«
To je osrednji konflikt. Boj med sterilno, nadzorovano mestno infrastrukturo in kaotično, življenjsko nujno biodiverziteto. V mestih imajo ponekod raje mrtve, čiste površine kot pa žive, brenčeče, nekoliko neurejene ekosisteme.
Kaj nas lahko nauči klavir
Kako prepričati ljudi, da spremenijo odnos do narave? Kako prebivalce ulice, ki se med seboj morda sploh ne poznajo, prepričati, da primejo za lopato in si umažejo roke? Emma odgovore išče v svojem primarnem poklicu. Je učiteljica klavirja. In filozofija poučevanja glasbe se osupljivo lepo preslika v filozofijo uličnega vrtnarjenja.
»Ko k meni pride nov učenec, naj bo to otrok ali odrasel, od njega ne pričakujem, da bo takoj igral Chopina s popolno tehniko, za čisto petico. To ubije veselje do glasbe. Kot učiteljica ga moram srečati tam, kjer je,« pojasnjuje z mehkobo v glasu, ki razkriva njeno globoko empatijo. »Nekateri pridejo prestrašeni, nekateri polni entuziazma, toda brez znanja. Moj cilj ni ustvariti perfekcionista, temveč nekoga, ki glasbo razume in jo ljubi.«
Povsem enak pristop ubira pri projektu Heartscapes. »Ne morem priti na ulico in ljudem reči: Tukaj je načrt za popoln avtohtoni vrt, zdaj pa ga vzdržujte. To ne deluje. Ljudi moramo srečati tam, kjer so. Nekateri ne vedo niti, kako prijeti sadiko. Nekateri bi radi na vrtu posadili vrtnico, pa čeprav ni avtohtona, ker jih spominja na babico. Če se postavim v vlogo diktatorja, jih bom izgubila. Pomembna je povezava. Če nekdo zasadi nekaj rastlin in začne skrbeti zanje, je to že ogromen uspeh. Pomemben je proces, opazovanje žuželk, ki pridejo, spoznavanje soseda ob zalivanju.«
Slovenska lekcija
Slovenija se pogosto ponaša s svojo zelenostjo. Ljubljana nosi naziv zelena prestolnica Evrope. Emma ima kot zunanja opazovalka z ostrim očesom poseben pogled.
Njen obisk parka Tivoli in okolice ljubljanskega gradu jo je navdal z mešanico občudovanja in strahu. »Kar sem tukaj najbolj vzljubila, je tisto, česar morda vi niti ne opazite več. Obožujem vaše travnike v mestu. To, da so polni regrata, detelje, drobnih divjih rožic. Da trata ni popolnoma ravna, da ima izbokline in udrtine, šope visoke trave. Da je malce divja.«
Kljub vsem oviram, s katerimi se srečuje, Emma Cutting ostaja optimistična in, kot pravi sama, entuziastična.
Njeni projekti uličnega vrtnarjenja namreč niso zgolj ekološki posegi, so socialni eksperimenti. Emma pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so desetletja živeli v isti ulici in nikoli niso spregovorili, dokler niso skupaj posadili rož na pločniku. »Ulični vrt postane nevtralen teritorij. Postane točka srečanja. Ljudje se ustavijo, vprašajo, kaj raste, spregovorijo o vremenu, o življenju. Naenkrat se v betonski puščavi ne pojavi le oaza za žuželke, temveč oaza človečnosti.«
V tem kontekstu njeno delo presega ekologijo. Je odgovor na izolacijo modernega urbanega življenja, vrnitev k osnovam, k prepoznavanju, da nismo ločeni od narave, ampak smo njen del. »Ljudje si želijo povezave, toda pogosto ne vedo, kako jo vzpostaviti, ne da bi se pri tem počutili ranljive. Ko se osredotočimo na skrb za rastlino, nekaj zunaj nas samih, padejo maske.«
V viziji Emme Cutting mesta prihodnosti ne bodo definirana po višini svojih nebotičnikov ali hitrosti svojih cest. Definirana bodo po svoji biodiverziteti, po tem, koliko življenja lahko podpirajo na vsakem kvadratnem metru.
Medtem ko Emma končuje svoje gostovanje in se pripravlja na vrnitev k hčerki in svojim 56 (kmalu, upajmo, dvesto) majhnim vrtovom v Melbournu, njeno sporočilo ostaja glasno tudi za nas. Vsak košček zemlje je pomemben. Vsaka avtohtona rastlina je dejanje upora proti sistemu, ki ceni sterilnost bolj kot življenje. Naslednjič, ko boste na sprehodu po mestu videli razpoko v asfaltu, iz katere poganja regrat, ne razmišljajte o tem, kako bi ga izruvali. Pomislite na melbournski koridor, na drobne avtohtone čebele in na dejstvo, da je ta mali plevel morda del obrambe našega planeta.
