Marsikdo se še spomni izjemnega potovanja slovenskega volka Slavca, ki je leta 2011 izpod Slavnika na Primorskem v štirih mesecih prehodil 1600 kilometrov dolgo pot do Avstrije in nato čez Alpe in Dolomite vse do planote Lessinia nad Verono, kjer je srečal volkuljo Julijo. In to na območju, kjer ni bilo volka že sto let. Srečanje, ki ga tudi vedno objektivni in racionalni znanstveniki dovolijo imenovati ljubezenska zgodba, je pomenilo vnovično naselitev volka v severni Italiji, kjer zdaj biva že večje število krdel.
O Slavcu je bilo že veliko napisanega. Nazadnje se je v zgodbo o najslavnejšem slovenskem volku poglobil Adam Weymouth, britanski pisec in popotnik. V časniku Guardian je naletel na pogovor s slovenskim raziskovalcem dr. Hubertom Potočnikom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer imajo največ zaslug za to, da se je toliko ljudi navdušilo nad srečanjem Slavca in Julije. Ekipa raziskovalcev s fakultete je volčjemu mladiču Slavcu namestila telemetrično ovratnico, da so lahko spremljali, kod se je gibal, ko je za vedno zapustil slovenski trop. Weymouth se je povezal z njimi in sam prepešačil Slavčevo pot od brloga v Čičariji do njegovega novega teritorija v Italiji. Vse je popisal v knjigi Volk samotar.
»Dobro je, da širša javnost tudi na poljuden način izve več o našem raziskovanju, predvsem ko gre za vrste, ki so po eni strani konfliktne, po drugi pa karizmatične, kot je volk,« ocenjuje Hubert Potočnik s katedre za ekologijo in varstvo okolja. Zadovoljen je, da je pisatelj vključil širše ozadje problematike volkov. »To je pomembna dodana vrednost. V takem primeru raziskovalci dopustimo, da je našega volka nekoliko personificiral,« pravi. Raziskovalci se sicer pri svojem delu poskušajo čim bolj distancirati. V nekaterih okoljih niti ne dovolijo poimenovanja divjih živali, ki jih spremljajo, ampak jih označijo samo s šifro. »V naši skupini dopuščamo imena divjih živali, se pa strogo izogibamo obnašanja, kot da bi šlo za domačo žival,« poudarja biolog. V 16 letih so z ovratnicami opremili blizu 30 volkov in še veliko več drugih divjih živali. O tem smo se pogovarjali s Hubertom Potočnikom.
Past za volka je sterilna kot iz kirurške dvorane
Ujeti živega volka za namestitev ovratnice je zelo težko. »Volk je izjemno previdna žival, ki se zelo hitro uči. Že po prvi izkušnji ne potrebuje več dodatnega učenja. Vsak vonj po človekovi prisotnosti, ki ga zazna, preverja, ali gre za star ali svež vonj, ali predstavlja nevarnost ali ne,« pravi Potočnik. Odpadejo vse vidne naprave, s katerimi lahko lovijo druge divje živali, denimo rise ali medvede. Volkovi zelo dobro predvidevajo, kaj se lahko zgodi, če se približajo neznanemu objektu. Kletki ali mreži bi se izognili na več deset metrov. »Uporabljamo posebne gumirane pasti, zakopane v tla. Pripravljene pa morajo biti na način, da ne oddajajo nobenega vonja, ne po železu ne po drugih materialih, še posebej pa ne po človeku. Postopke bi lahko primerjali s pripravo kirurške operacijske dvorane, kjer mora biti vse povsem sterilno,« poudarja.
Pri pripravi pasti uporabljajo različne recepte. »Volkovi zelo dobro reagirajo na vonj drugih volkov na svojem teritoriju, tako da na pasti uporabimo drug volčji iztrebek. Past je zakopana plitko v tla. Volk se približa, ker preverja vonj drugega volka, in ne zaznava pasti. Volka, ki živi na 400 ali 500 kvadratnih kilometrih prostora, moramo privabiti, da stopi na stopalno ploščico pasti s premerom vsega 18 centimetrov, kar je le malo večje od njegove šape,« izziv opisuje Potočnik. Gumirana past volka močno zgrabi, a ga ne poškoduje. Povezana je z alarmom, ki obvesti raziskovalce, da se čim prej odzovejo, žival uspavajo, ji na lokaciji namestijo ovratnico in jo prebudijo, tako da je stresno obdobje čim krajše. Spremljanje volkov je bilo del obsežnega projekta Life SloWolf s ciljem zmanjšati konfliktnost volka, vključno z ukrepi za preprečevanje napadov na domače živali.
Volkovi spet na Pohorju in v Alpah
Volk je specializiran plenilec. Povsod, kjer se pase veliko nezaščitenih rejnih živali, so napadi skoraj neizogibni. »Preprečevanje napadov je naša odgovornost. Če smo se kot družba odločili, da bomo velike zveri ohranjali in jih trajnostno upravljali, moramo v to tudi vlagati. Za rejce to pomeni dodatno breme, zato je naloga države, da jim pomaga, finančno in strokovno. S tem zmanjšujemo škodo in hkrati krepimo sprejemanje teh živali v okoljih, kjer je največ konfliktov,« pravi Hubert Potočnik.
Opozarja, da je treba ob vsakem napadu volka na čredo hitro ukrepati, saj se po uspešnem napadu vrača. Električne ograje, zapiranje živali ponoči, stalna prisotnost pastirja in pastirski psi so lahko učinkoviti ukrepi. Iščejo pa tudi nove rešitve, povezane z biologijo volkov, denimo označevanje s tujimi vonji, ki ustvarijo vtis zasedenega teritorija in volka odvrnejo. »Konfliktov verjetno nikoli ne bomo povsem izključili, lahko pa jih bistveno zmanjšamo,« strne biolog.
V Sloveniji živi od 130 do 160 volkov. V vsej Evropi se je populacija v 30 letih zelo okrepila in jih je več kot 20.000. Ponovno se naseljujejo na območjih, kjer jih prej dolga leta ni bilo, denimo pri nas na Pohorju ali v Alpah. »Volk je bil po bernski konvenciji in habitatni direktivi strogo zavarovana vrsta, pri katerih se varuje vsak posamezni osebek in njegov življenjski prostor. Zdaj so zaščito nekoliko omilili, a zanj še vedno velja trajnostno upravljanje. Ukrepi so prepuščeni posamezni državi,« pove Potočnik.
Slovenija dobro upravlja populacije velikih zveri, ocenjuje. Tudi toleranca do velikih zveri je pri nas na visoki ravni, tudi med rejci. »Če bo zaradi konfliktov z volkovi posegala politika in povozila vse strokovne smernice, ki vključujejo varovanje vrste in populacije, pa tvegamo, da bomo katero od vrst v prihodnosti izgubili,« meni. Prav pri odnosu do volka zlahka pride do polarizacije v družbi. »Ljudje v mestih imajo velikokrat zelo romantičen pogled na divje živali, medtem ko rejci pašnih živali v skrbeh za svojo čredo takšen pogled težko razumejo. Talec tega konflikta pa je volk,« meni Potočnik.
V današnji družbi, ko se v stroko vpletajo različne interesne skupine, goreči zagovorniki živali, influenserji na družbenih omrežjih in podobno, je težko ohranjati strokovnost. Stroko in znanost se veliko pogosteje in lažje diskreditira in relativizira kot v preteklosti, pritrjuje biolog. »Resnica ni več vrednota. Celo svetovni voditelji to s pridom izkoriščajo in relativizirajo resnico: morda je res, morda ni res, pravijo. V znanosti pa ne delujemo tako. Znanost temelji na trdnih dokazih. In tudi ko morda pride do novih odkritij, ki povozijo prejšnja spoznanja in omogočajo drugačne zaključke, bomo to priznali in pojasnili. V znanosti to vidimo kot prednost, v javnosti pa lahko slišimo očitek, da govorimo drugače, kot smo v preteklosti,« opiše.
Po drugi strani pa naši raziskovalci lahko računajo na nepogrešljivo pomoč ljudi na terenu. »Brez državljanske znanosti, torej pomoči članov lovskih družin, gozdarjev, naravovarstvenikov in drugih entuziastov, vseh raziskav na terenu ne bi mogli izpeljati,« poudarja.
Šakal ni edini plenilec srnjadi
V raziskovalni skupini Huberta Potočnika so trenutno vpeti v raziskovanje vzrokov smrtnosti mladičev srnjadi. Populacija srnjadi v Sloveniji se namreč izrazito zmanjšuje. Najbolj enostavno je s prstom pokazati na šakala, a Potočnik poudarja, da ni povsem tako. Vzrokov je namreč več.
Šakal se je zaradi klimatskih sprememb res razširil že do Skandinavije in verjetno vpliva na ranljive vrste, med drugim srnjad. »Mladiči srnjadi se namreč skotijo gibalno zelo nerazviti, ne morejo bežati, zato jih srne prva dva meseca odložijo v gozdni vegetaciji, pogosto na travnikih. To skrivanje je njihova protiplenilska strategija. Če se v okolju razširi dodaten plenilec, ki ga prej ni bilo, je to vzrok za dodatno smrtnost in lahko privede do zmanjšanja populacije,« pritrjuje. To se je pri nas zgodilo predvsem na Krasu. »A že samo zaraščanje krajine na Primorskem v zadnjih 30 letih je manj ugodno za srnjad. Več pa je jelenjadi, ki je močnejša in izriva srnjad,« dodaja. Prav tako so lahko pomemben dejavnik smrtnosti divji prašiči, ki so se nadvse razmnožili. Odstrel divjega prašiča v zadnjih 25 letih se je povečal za sedemkrat, pove Potočnik. »Za divjega prašiča marsikdo misli, da le rije po zemlji in išče koreninice ali želod, vendar je vsejed. Zlahka upleni tudi mladiča srnjadi v travi,« opozarja.
Pri spremljanju srnjačkov pa se je pokazalo, da je daleč najpomembnejši dejavnik njihove smrtnosti kosilnica. Raziskovalci so z droni poiskali mladiče srnjadi v naravi in jih opremili z ušesnimi značkami s senzorji. »Vzorec je za zdaj še majhen, spremljali smo 40 srnjačkov. Na Ljubljanskem barju je bilo kar osem od desetih primerov pogina mladiča posledica košnje travnikov, dva pa sta bila posledica plenjenja. Tudi zato težko sprejmem trditve, da populacija srnjadi upada zaradi šakala,« poudarja Hubert Potočnik.
Napada medvedke ne pozabiš nikoli
Lani so s telemetričnimi ovratnicami na Primorskem opremili tudi divje prašiče in že v prvih mesecih prišli do zanimivih podatkov. »Divji prašiči prihajajo ponoči redno v naselja. V Sežani na železniški postaji se počutijo povsem varno in pobirajo po tirih ostanke žit, ki se usipajo z vagonov, medtem ko ljudje hodijo povsem blizu,« pove. S to študijo želijo ugotoviti, kolikšen je vpliv človekovih dejavnosti, denimo lova in pohodništva, na gibanje divjih prašičev. »Tako bomo dobili znanje za primer, če bi se tudi k nam razširila afriška prašičja kuga,« pojasni.
Hubert Potočnik vso poklicno pot preučuje divje živali. V naših gozdovih je med drugim doživel že več kot sto srečanj z medvedom, kot pravi, sta bili kritični samo dve srečanji. V največji nevarnosti se je znašel, ko je skupaj z nizozemskima študentoma na gozdni poti stopil naravnost pred medvedja mladiča. Študenta je še utegnil opozoriti, naj se hitro umakneta nazaj po poti, ko je zagledal medvedko, ki s polno hitrostjo teče proti njemu. »Od takrat vem, kaj pomeni, da od strahu zmrzneš. Pridivjala je meter do mene, tako blizu, da sem čutil njen zadah. K sreči je uprizorila lažni napad, s prednjimi tacami močno udarila ob tla in rjovela. Mladiča sta stekla stran, pogledovala je, kje sta, in odšla za njima. Uspelo mi je narediti nekaj korakov ritensko, ko se je obrnila in ponovno pritekla, s tacami udarila ob tla in rjovela, pihala vame, vidno prestrašena. Nato se je vendarle umaknila skupaj z mladičema. Ko sem prišel malo k sebi, sem se vrnil do avta in še dolgo iskal študenta, ki sta bežala, prepričana, da me je medvedka napadla. Mogoče bi me, če ne bi obstal na mestu. A prav ta izkušnja mi je vlila še večje zaupanje v velike zveri. Medved ne napade kar tako,« se spominja Potočnik.
