Ko je zdaj že pokojni dr. Milan Ciglar iz nemškega kulturnega okolja prinesel v Slovenijo zamisel o gozdnih učnih poteh, si najbrž ni mogel misliti, da bo več kot pol stoletja kasneje pri nas kar 700 različnih tematskih poti, od tega 140 gozdnih učnih, ki bodo skupno merile 5600 kilometrov. Prve tri so nastale leta 1974, v Bistri pri Vrhniki, Gozdna pot na šmarnogorsko Grmado pri Ljubljani in pot Svečina pri Mariboru. Za gozdarje, prve snovalce teh poti, je bil namen njihove vzpostavitve jasen: med ljudi širiti znanje o gozdu in gozdarstvu, na zanimiv način in v gozdu samem.
Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo. Naše razumevanje in dojemanje gozda, njegovih funkcij, turizem postaja vse pomembnejša gospodarska panoga, na drugi strani pa je ravno večja odtujenost človeka od narave povzročila njegovo vračanje h koreninam, tudi gozdu, njegovim blagodejnim učinkom na telo in duha. Gozdne učne poti niso več le prostor učenja in spoznavanja gozda, kjer otroci prepoznavajo drevesne vrste in štejejo letnice, temveč vse bolj prostor povezovanja. Gozdarjev, lastnikov gozdov, različnih organizacij in institucij, domačinov in obiskovalcev. Prostor sprostitve in umiritve duha, rekreacije in druženja, ki plemenitijo neki kraj in ga delajo turistično privlačnega.
Bum tematskih poti
»Ko je bil leta 1986 večji kongres na temo gozdnih učnih poti v Radovljici, je bila sklenjena tudi usmeritev, da je treba poleg gozdarske stroke vplesti v gozdne učne poti še turizem. Nenadoma se je zgodil bum novih poti. Leta 2011 je bil ob mednarodnem letu gozdov v Turistični zvezi Slovenije ustanovljen tudi sektor za tematske poti in takrat se je začelo njihovo ocenjevanje. Svojo svojevrstnost in enkratnost znotraj tega pa imajo prav gozdne učne poti, zato smo na Zavodu za gozdove Slovenije pred leti uvedli dan odprtih vrat gozdno učnih poti, ki je na dan Zemlje. Takrat na 14 najboljših gozdnih učnih poteh gozdarji in gozdarke brezplačno vodimo obiskovalce,« je strnil Jože Prah iz ZGS, alfa in omega tematskih poti pri nas, predsednik komisije za gozdno učne poti, gozdar z dušo, z uradno diplomo in še nekaj neuradnimi, ki jih podeljuje življenje, turistični in planinski vodnik, član mnogoterih društev, a vseskozi tudi revirni gozdar na območju Radeč.
»Vse funkcije sem sprejel pod pogojem, da ostanem tudi revirni gozdar,« se spominja svoje dolgoletne poti gozdarskega strokovnjaka, ki se je začela prav v Radečah, kjer poteka danes ena najbolj izpopolnjenih učnih poti pri nas, nagrajena z bronastim priznanjem. To je učna pot Savus, dolga pet kilometrov, ki se vije vzdolž Save. Tu je Jože Prah postavil svojo prvo informativno tablo po sodobnih standardih, in sicer tisto o radeški lipi, v nekdaj enem najlepših parkov v tem delu Slovenije, to je parku Dvor, pa našel mir in svoje drevo. Najlepše, japonsko soforo, ki spomladi odene svoje viseče veje v živo zelene liste. Bila je ljubezen na prvi pogled, se pošali.
Učna pot Savus danes šteje 13 let, njen skrbnik in upravljalec je Kulturno-turistični rekreacijski center Radeče, ki skrbi za urejenost poti, trženje in promocijo, zavod za gozdove pa za njeno strokovno plat. Sodelovanje na različnih ravneh in vključevanje različnih akterjev je tako po besedah direktorice KTRC Radeče Mariji Šuler kot Jožeta Praha ključno.
»Večina obiskovalcev na poti je osnovnošolcev in srednješolcev, toda prihajajo tudi društva in skupine starejših od vsepovsod iz Slovenije. Velikokrat se pripeljejo z vlakom. Pot namreč ni zahtevna, je ravninska in primerna tudi za gibalno ovirane in srčne bolnike. Uporabljajo pa jo tudi domačini, postala je njihov poligon za gibanje, sprostitev in druženje, z vsemi svojimi pritiklinami, rekreacijskim parkom Savus, parkom Dvom in didaktičnimi pripomočki. Ljudje se na njej marsikaj naučijo tudi brez vodnika, a je popolnoma druga dimenzija, če je poleg vodnik iz zavoda za gozdove ali kdo od nas. Gotovo sta ta pot in celoten obrečni prostor Save z vsemi turističnimi produkti najbolj prepoznavna v Radečah,« je razložila Marija Šuler.
Skrbniki in vodniki poti
Učna pot Savus je vseskozi živahna. Ob njej se vzdolž Save vije najdaljša ribolovna trasa v Evropi, dolga 2,5 kilometra, kjer radeški ribiči gostijo največja evropska in svetovna tekmovanja. Ob mostu čez reko se v višino dvigajo trije ogromni, stoletni bori, ki so postali simbol kraja.
»Te bore je upodobil Božidar Jakac v svoji monografiji, in ko so jih nameravali zaradi gradnje hidroelektrarne podreti, so se jim domačini postavili v bran. Tako ga danes ni Radečana, ki jih ne bi poznal,« je dejal Jože Prah in opomnil na še eno zanimivost Save, na splavarstvo, pomembno gospodarsko dejavnost pred prihodom železnice.
»Učne poti naj bi imele osrednjo temo, tu je osnova Sava, in bile dolge do šest kilometrov. Če je le mogoče, so krožne in imajo največ 12 točk. Toda najpomembnejše je, da imamo za te poti dobre vodnike, kajti zgodbe so tiste, ki dajejo dodano vrednost tematskim potem, in lastnike, ki čutijo, da je to 'njihova' pot. Želimo, da so lastniki ob poti obenem vodniki in skrbniki poti, zato smo uvedli nacionalno poklicno kvalifikacijo, kjer lahko vsak pridobi naziv vodnik v naravnem prostoru. Ko ljudje začutijo, da je to njihova pot, bodo zanjo tudi skrbeli.«
Na drugi strani mostu stopimo do didaktičnega lesenega kozolčka ob robu parka Dvor, ki so ga zgradili lastniki gozdov. »To je še eden od načinov, kako se lahko ljudje čutijo povezani s potjo. Ali pa sami gojenci prevzgojnega doma, ki je skrbnik tega čudovitega parka. Naredili so velik lesen stol, ki je postal taka zanimivost, da se marsikdo ustavi in slika z njim. Tako se tudi gojenci doma čutijo del te poti,« je pojasnil filozofijo prepletanja vsega na tematskih poteh Jože Prah.
Park Dvor je zanj poseben. »Tam začutiš impozantnost starih dreves,« pravi. Ko je še živel v Radečah, je pogosto zahajal sem, kjer se bohoti 19 različnih eksotičnih dreves. Od ameriških klekov, ki jih je v parku največ, ginka, kavkaške jelke, omorike, sibirskega brina, platan, duglazije, tise, rdeče bukve s povešenimi vejami do edinstvene japonske sofore. Park je bil zasnovan v 19. stoletju po angleškem vzoru in bil pred drugo svetovno vojno, ko so ga Nemci posekali, precej večji kot danes.
Sprehod ali aspirin
Učna pot Savus pa ne privablja ljudi le zaradi dreves. Marjan Ključevšek je domačin, ki ne izpusti dneva za rekreacijo, le izjemno močan veter, kot je vlekel pretekle dni, ga ustavi. »To je pot za dušo, čudovita za starejše. Nekoč sem šel vsak dan na Svinjsko rit (Svinjski rt, op. a.),« pokaže na hrib za seboj, ki se dviguje nad Radečami, »toda kolena mi ne dopuščajo več. Zato pa vsak dan prehodim po tej poti tri kilometre v eno smer, tri v drugo in počutim se izvrstno. Vedno se ustavim v rekreacijskem centru in naredim še vaje za moč. Na tej poti opravim 1500 kilometrov na leto, to je, kot bi šel v Beograd in nazaj in spet v Beograd.«
Toda Ključevšek, nekoč nogometaš in kasneje trener, se vendarle najraje od vsega odpravi v gozd. »Ko začnejo rasti gobe,« v smehu reče. »Gozd je vendar nekaj posebnega, pomiri te in napolni, včasih razmišljaš ali daš možgane povsem na pašo. Ali najdem kako gobo ali ne, sploh ni pomembno, samo da se dve ali tri ure sprehajam in potem še žena pride na svoj račun.«
Gozd opravlja 17 različnih funkcij, od gospodarske oziroma proizvodne do rekreacijske in turistične, od naravovarstvene do raziskovalne. Njihova pomembnost se spreminja skozi časovna obdobja. »Če bi pred 30 leti rekel, da ima gozd koreninski sistem kot internet, da v gozdu poslušamo drevesa, bi me samo čudno gledali in najverjetneje poslali v kakšno ustanovo. Danes je to nekaj normalnega. Ponekod v Italiji dobite na recept sprehod v gozd, enako kot aspirin,« različno dojemanje gozda v času ponazori Jože Prah.
Ob poti, kjer na eni strani teče Sava, na drugi pa se razprostira Hotemeško polje, kjer so v času Avstro-Ogrske gojili jabolka, jih vozili na Dunaj in celo v Švico, naletimo na družbo možakarjev, ki delajo na polju. Matjaž Knavs iz Drevesnice Krajšek nam brž pove, da je sajenje sadik v polnem teku. »Sadike ročno okopavamo, ker jih ne škropimo. Najprej jih sadimo za divjake, da jih bomo lahko cepili naprej. Vsak dan smo tu in delamo različna opravila na polju, jeseni pa bomo sadike izkopali in jih pripravili za prodajo. Tu imamo jabolka, hruške, slive in češnje, tam višje pa tudi jagodičevje in lešnike.«
Pri Krajškovih je še mogoče dobiti stare sorte hrušk in jabolk, medtem ko jih v kakšnih večjih drevesnicah ljudje že zaman iščejo. In povpraševanje po njih se je po koroni povečalo, je opazil Matjaž.
Leta 2019 je učna pot Savus dobila novo pridobitev, to je didaktični krog okoli ribnika, ki je za ribiče bržkone enako zanimiv kot Sava, ko pa v njem bivajo iste vrste rib kot v reki.
Gozdni narod
Toda čeprav brije mrzel veter, štirje ribiči potrpežljivo čakajo, ali bo katera prijela. Mraz jim ne vzame pomirjujočih trenutkov ob vodi. Vsak torek imajo tekmovanje, ki traja pet ur, povedo. Potem pri Egidiju Knezu nekaj oživi. »To je prvi krap danes,« pojasni, medtem ko ga nežno položi v mrežo v vodo. »Ko je tekme konec, ribe stehtamo in vrnemo v vodo. Nič ne ubijamo, kje pa! Že 40 let nisem ubil ribe.« Ribiška družina Radeče je tesno vpeta v samo učno pot, ob njej ima svoje prostore in tam je zrasla tudi ribiška vas s tremi hišicami, kjer lahko obiskovalci prenočijo. Prav dobro obiskana je, se lahko pohvalijo v Kulturno-turističnem rekreacijskem centru Radeče, ki jo upravlja.
Pri ribniku nas pot vodi skozi gozdiček starih hrastov dobov, nekateri so stari tudi do 150 let, in tam so snovalci poti uredili prostor, kjer človek sprosti napeto telo in duha. Na ležalnikih se je mogoče povsem prepustiti zvokom narave ali se povzpeti na hiško in prisluhniti – drevesom. Tu ljudje občutijo gozd. »Na tem mestu izvajamo gozdno jogo in gozdno terapijo. Sam sicer nerad uporabljam ta moderni izraz, ko pa vse to v Sloveniji že zelo dolgo poznamo. Raje govorim o Silvovi terapiji, ki nam govori, kaj gozd daje,« odvrne Jože Prah.
Med takim sprehodom izkušeni gozdar pove, da je vsako drevo pri nas, ki ima več kot 1,20 metra premera, zaščiteno. Da sta tisa in božje drevesce edini zaščiteni drevesni vrsti pri nas. Da smo edina država v Evropi, ki ima na svojem območju 71 različnih avtohtonih drevesnih vrst. Na Finskem, ki je z gozdom najbogatejša, jih ne boste našteli niti deset. Najstarejše živo bitje na svetu šteje 9550 let in je drevo, kakopak. Tisočletnika imamo tudi v Sloveniji, to je macesen v dolini Pišnice. Imamo tudi najvišje avtohtono drevo v Evropi, to je 63 metrov visoka Sgermova smreka na Pohorju. Obenem pa 14 gozdnih rezervatov in dva pod Unescovo zaščito. Eden je pragozd Krokar, drugi pa starodavni bukov sestoj pri Snežniku. Bukev, ki je po koncu zadnje ledene dobe preživela na tem območju, je nato naselila celotno Evropo. Kar 60 odstotkov naše površine je pokrite z gozdom in tako na vsakega državljana raste kar 280 dreves.
»Čuti se, da je gozd nekaj posebnega. Gozdni narod smo in na to bi morali biti ponosni, je rekel že moj profesor na fakulteti dr. Anko, ki je bil fantastičen človek. Interes lastnikov za vlaganja v nego gozda še nikdar ni bil tako majhen kto danes. Naši dedje so zaslužni, da imamo tako dobro ohranjen gozd, toda naši vnuki nas bodo preklinjali, če ne bomo negovali gozda že danes. O gozdu je treba razmišljati za 100, 150 let vnaprej in ne kot politiki, ki razmišljajo le za štiri leta,« spregovori tudi o resnih problemih Jože Prah, ki je uradno sicer ravnokar vstopil v pokoj, toda na področju tematskih poti bo zagotovo deloval še naprej.
»Želim si, da bi nam uspelo narediti neki integralni turistični produkt, v katerega bodo vtkani vodniki, obiskovalci in skrbniki, ter da bodo te poti prostori srečevanja in povezovanja narave z ljudmi,« je še dejal.
