V ljubljanski Kavarni Union, pod visokimi stropi, ki so slišali že nešteto političnih skrivnosti, Milan Jazbec ne deluje kot nekdo, ki bi se lahko ravnokar upokojil (saj se tudi ni). S 100 objavljenimi knjigami in kariero, ki se bere kot učbenik tranzicijske diplomacije, je prej podoben Martinu Krpanu – liku, ki ga sam analizira ne kot tihotapca, temveč kot prototip vrhunskega diplomata.
Ko natakar v Kavarni Union prinese čaj, ki sva ga naročila oba, se zdi ambient skoraj preveč filmski za pogovor o suhoparnih mednarodnih odnosih. Toda diplomacija, kot jo razume dr. Milan Jazbec – prvi slovenski veleposlanik, ki je bil hkrati akreditiran v Turčiji, Libanonu, Azerbajdžanu, Iraku, Siriji in Iranu, prvi slovenski konzul v Celovcu in še in še – nikoli ni bila suhoparna. Je umetnost nianse, če tako rečemo, tveganja in predvsem občutka za trenutek.
Jazbec, oblečen z urejenostjo, ki pritiče človeku njegovega kova, na mizo položi svojo najnovejšo knjigo. To je njegova stota. Številka, ki se zdi skoraj neverjetna za nekoga, ki je desetletja preživel v službi države, na sestankih, sprejemih in v kriznih žariščih. »Mislil sem, da bo devetindevetdeseta,« pravi z nasmeškom, ki izdaja njegovo naklonjenost ironiji usode. »Toda prepričali so me, da mora cikel zaokrožiti. Namreč, stota knjiga za stoto obletnico rojstva Mikija Mustra.«
Povezava z Mustrom ni naključna. Preden je postal diplomat, profesor in pisatelj, je bil deček v vasici Pohanca, sin izmenskega papirniškega delavca v Krškem. »Oče je bil zaposlen tam in vsake toliko časa je domov prinesel malo papirja po interni ceni. Spomnim se, kako sem kot otrok – mislim, da je bilo okoli leta 1962 – z vijoličnim tintnim svinčnikom prerisoval Zvitorepca,« se spominja. Ta otroška fascinacija s papirjem in zgodbami je bila prva napoved kariere, v kateri bo pero postalo njegovo najmočnejše orožje. Danes, ko gleda na svojo stoto knjigo – njegova devetindevetdeseta pa je pravzaprav faksimile tistega otroškega prepisa stripa – ve, da se je krog zaključil. Gospodar peresa se je vrnil na začetek.
Od papirnice do Beograda
Njegova pot v diplomacijo pa ni bila linearna. Bila je, kot mnoge velike zgodbe tistega časa, plod naključij in tektonskih premikov v Jugoslaviji. Kot mladenič je delal v tovarni, bil je aktiven v ZSMS in sanjal je o športnem novinarstvu, medtem ko je poslušal radijske prenose tekem. »Pisateljska ambicija je bila v meni sicer že zelo zgodaj. Požiral sem vse knjige, ki so mi prišle pod roke,« pravi.
Prelom se je zgodil leta 1986. Znan slovenski politik tistega časa Tone Anderlič mu je ob kavi navrgel, da iščejo kandidate za zvezni sekretariat za zunanje zadeve v Beogradu in da je on med njimi. Od 330 kandidatov iz celotne Jugoslavije so jih na podlagi sprejemnih izpitov izbrali trideset. Jazbec je bil med njimi, čeprav so ga sprva hoteli spregledati. »To je bilo ključno. Potem sem padel v diplomacijo. Nisem vedel niti tega, kako je videti diplomatska depeša, a sem si rekel, da bom tudi to pač preštudiral.«
Tako se je začela kariera v času, ko je zgodovina nastajala hitreje, kot so jo diplomati lahko zapisovali. Njegova prva velika preizkušnja je prišla v Celovcu, kamor je bil poslan kot zadnji jugoslovanski konzul tik pred razpadom države.
Jazbečev spomin na junij 1991 je kristalno jasen. V Celovec je prispel z vlakom 26. junija zvečer, utrujen od napetosti v Ljubljani. Naslednje jutro, 27. junija, mu je portir v hotelu Liebetegger ob zajtrku rekel: »V Sloveniji imate vojno.«
»Šel sem na konzulat, na svoj prvi delovni dan. Naša manjšina je zunaj demonstrirala. Bili so pionirski časi, izkušnja, da najbrž nihče nima takšne,« pripoveduje. Ker je Jugoslavija zaprla slovenski zračni prostor, je celovško letališče čez noč postalo glavno letališče nove slovenske države. Vse pomembne delegacije, domače in tuje, so šle skozi njegove roke.
Tu se pokaže Jazbečeva sposobnost, da v kaosu najde red – in včasih tudi humor. Spominja se prihoda Cyrusa Vancea, takratnega posrednika za Jugoslavijo. Vance je pristal v Celovcu, misleč, da je že v Sloveniji. »Tekli smo k njemu, da smo se rokovali. On sam ni vedel, kje je. Naslednji dan pa na naslovnici časopisa Kronen Zeitung fotografija – Vance in jaz. Bilo je malo komično, vendar je pripomoglo k zavedanju trenutka.«
Takrat, pravi Jazbec, je diplomacija imela poslanstvo. Danes z grenkobo ugotavlja, da se je ta duh izgubil. »Prišli smo od poslanstva prek poklica do navadne službe. In to je žalostno,« pravi. »Ko je bilo treba izreči sožalje ob naravni nesreči v Turčiji, je visok predstavnik ministrstva od referenta zahteval, naj mu napiše tri stavke sožalja. Lepo vas prosim. To je tista birokratizacija, ki ubija diplomacijo.«
Gospodar poletja v Ankari
Eno najbolj barvitih poglavij njegove kariere je bilo veleposlaništvo v Turčiji (2010–2015). Tja je prišel v času, ko je regija vrela, tik pred začetkom arabske pomladi. Iz Turčije je pokrival še Azerbajdžan, Iran, Irak, Sirijo in Libanon. »Od prvih 15 kriznih žarišč v poročilu OZN jih je bilo pet na mojem območju.«
V Turčiji mu je vrata presenetljivo odpiral njegov priimek. Jazbec v turščini zveni kot Jaz-beğ. »To v arhaični turščini pomeni 'gospodar peresa' ali 'gospodar poletja',« razloži z vidnim zadovoljstvom. V Libanonu je njegovo ime na vizitki, napisano v arabščini, pomenilo pripadnost eni od treh najvplivnejših družin. »To so naključja, ki ti pomagajo. Ko sem v Damasku rekel, da sem veleposlanik Jaz-beğ, so varnostniki skočili pokonci.«
Vendar diplomacija seveda niso samo imena, so dejanja. Sogovornik pripoveduje, kako je izkoristil svetovno prvenstvo v košarki leta 2010 za diplomatski preboj. Slovenija je igrala s Turčijo ravno na zadnji dan ramazana. Jazbec je v Ljubljano poslal depešo s predlogom, naj tedanji predsednik Türk pride na tekmo. Rezultat? Oba predsednika in oba zunanja ministra na tribuni, kar je odprlo vrata za kasnejše strateško partnerstvo. »Moraš začutiti trenutek,« pravi. »Če bi poslušal birokrate v Ljubljani, ki so rekli, naj počakamo, ne bi bilo ničesar.«
Še bolj dramatična je bila zgodba o reševanju slovenskega zapornika v Turčiji. Slovenski državljan je bil obsojen zaradi tihotapljenja (tega se menda ni zavedal), kazen je bila drakonska. Jazbec je s tihim, vztrajnim delom in osebnimi stiki na pravosodnem ministrstvu dosegel nemogoče – zapornika so izpustili na prestajanje kazni domov za božič, ne da bi plačal stroške postopka. »To so situacije, ki so najtežji del diplomacije. Na to nimaš vpliva, toda če delaš z zanosom, se da,« pravi bolj potiho.
Pogovor neizogibno zavije k literaturi. Jazbec ne vidi ločnice med pisanjem in diplomacijo. Zanj sta to dve plati iste medalje. Njegova analiza Levstikovega Martina Krpana je postala legendarna v določenih krogih. Medtem ko večina Slovencev v Krpanu vidi silaka in tihotapca, on vidi vrhunskega diplomata.
»Krpan ni šel v konflikt z vladarjem, ampak je z njim sodeloval,« začne svojo obrambo literarnega junaka. »Ko pride cesarski sel ponj, se Krpan preobleče v pražnjo obleko. Ve, da mora biti pred oblastjo urejen – to je protokol. Ko cesarja prosi za pismo in pečat, ve, da rabi pisno pogodbo. Ustna pogodba je preveč ohlapna zadeva …«
Jazbečeva interpretacija gre še dlje. Krpanova zavrnitev cesaričine roke in dvornega življenja ni kmečka preproščina, ampak diplomatski realizem. »'Če se to vse do dobrega premisli, je najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo.' Z dvojnim pogojnikom je na eleganten način zavrnil ponudbo, ki ni bila zanj. To je realizem. Diplomat mora realno oceniti razmere.«
Zanj je Krpan dokaz, da imajo Slovenci diplomacijo v svojem kulturnem DNK, samo prepoznati jo morajo. To je lekcija, ki jo pogreša pri sodobnih slovenskih predstavnikih. »Prepričan sem, da noben naš veleposlanik na Kitajskem ni dal predsedniku Xiju knjige o Hallersteinu, slovenskem astronomu, ki je bil mandarin na kitajskem dvoru. Zakaj se sramujemo svoje zgodovine?« se sprašuje.
Njegova zadnja velika misija je bila v Severni Makedoniji. Tja se je vrnil kot »Jazbec iz Štipa«, saj je tam leta 1981 služil vojaški rok. Ko je to omenil načelniku generalštaba, so se mu vrata odprla na stežaj. »Edini veleposlanik, ki je bil tam vojak. Vsi so vedeli. To so tisti momenti, ki štejejo.«
Optimizem duše
V Skopju je izvedel eno svojih najbolj prebrisanih diplomatskih potez. Slovenija je želela biti prva država, ki bi ratificirala pristopni protokol Makedonije k Natu. Časa je bilo malo, birokracija je mlela počasi. Jazbec je poklical predsednika državnega zbora Dejana Židana in skupaj sta dobesedno izsilila postopke. »Poklical sem ga v torek popoldne in rekel: 'Daj, zmeni se s Šarcem, da bo šlo na vladi takoj skozi.'« Naslednji torek, med obiskom predsednika makedonskega parlamenta v Ljubljani, je bila ratifikacija opravljena. Slovenija je bila tudi prva, ki je odprla veleposlaništvo v Makedoniji, in tako imajo slovenski diplomatski predstavniki na vozilih registrsko številko 01, kar je simbol, ki v diplomatskem svetu pomeni ogromno.
Prav v Makedoniji je dobil tudi navdih od papeža Frančiška. Ko je papež dejal, da je Makedonija zakladnica kultur in jezikov, je Jazbec dobil idejo za prevod svoje poezije v vseh sedem jezikov, zapisanih v makedonski ustavi. Knjigo so predstavili med uradnim obiskom predsednika parlamenta Dejana Židana. »To idejo sem dobil, ker sem poslušal papežev govor. Kot diplomat moraš poslušati in ujeti trenutek. 'Grasp the moment', kot pravijo v angleščini,« poudarja.
Kljub vsem uspehom Milan Jazbec ostaja kritičen do smeri, v katero gre sodobna diplomacija. Tehnologija in lagodnost sta po njegovem mnenju zmanjšali kakovost. »Danes se producirajo gradiva, ki jih nihče ne bere. Generalni direktorji ne morejo na sestanek brez dveh strani opomnika. Včasih pa smo šli gledat v CIA World Factbook, ker ni bilo drugih gradiv, in smo morali misliti z lastno glavo.«
Pogreša inovativnost, drznost. Spomni se anekdote iz Stockholma, ko so v spremstvu slovenske delegacije ob državnem obisku predsednika Kučana želeli, da bi njihov kuhar kuhal s švedskimi kolegi na uradni večerji. Varnostna služba je rekla ne. Šef kuhinje je vprašal: »Kdo prosi?« Ko so rekli: »Jazbec,« je rekel »Lahko.« Zakaj? Ker mu je Jazbec pred tem, med ogledom terena, diskretno podaril steklenico žganja iz smrekovih vršičkov. »Naredi po svoje,« bi svetoval mlajšemu sebi. »V diplomaciji je težko narediti kaj zelo narobe, če delaš z dobrim namenom.«
Ob koncu pogovora, ko se hrup v kavarni nekoliko poleže, se dotakneva še prihodnosti. Je v svetu, ki drvi iz krize v krizo, še prostor za optimizem?
Jazbec ne pomišlja. »Sem optimist. Ne zato, ker moram biti, ampak ker sem.« Svojo vero polaga v umetnost in človeški duh. Omeni Leonarda da Vincija, ki je ustvarjal sredi vojn, in slikarja iz Altamire, ki je risal v temi jame. »Beethovnova Oda radosti je himna EU. Prepričan sem, da bi morala biti Prešernova Zdravljica himna OZN. Vsi ideali so notri. 'Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …' Vse je v njej.«
Ko pospravi svojo stoto knjigo v torbo, Milan Jazbec ne deluje kot človek, ki je zaključil. Deluje kot človek, ki ve, da se prava zgodba – tista o iskanju človečnosti v mehanizmu držav – nikoli zares ne konča. In dokler bo imel papir in pero, bo pisal. Morda je res, kar pravi: v diplomaciji, tako kot v literaturi, ne gre za to, kaj se zgodi, ampak kako to zapišeš in kako to živiš. Navsezadnje je podpisan v sto knjigah, ki segajo od strokovnih del o diplomaciji do romanov in poezije.
