V Ljubljani v teh dneh utripa LUV fest, festival, ki slavi ljubezen, umetnost in dediščino. Med vsemi okrašenimi kotički prestolnice pa se v mirni Rožni dolini skriva objekt, ki ponuja morda najbolj oseben stik z zgodovino mesta. Vila Zlatica, nekdanji dom legendarnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, je pravi časovni stroj. Ko prestopiš njen prag, te ne objame hlad muzejskih vitrin, temveč topel občutek, da si prišel na obisk k družini, ki je pravkar odšla na popoldanski sprehod. Vtis je neverjeten – vse je ohranjeno tako, kot bi lastnik še vedno bival tu, kot bi v knjižnici še vedno dišalo po starem papirju in tobaku, Ivan Hribar pa bi le za trenutek odložil svoje delo.
»Vstopili ste v njegov najsvetejši prostor, v njegovo knjižnico,« nas z mirnim glasom pozdravi naš vodnik Primož Kolenc. Občutek je resnično nenavaden – vse je natanko tako, kot je bilo. »Hribarjeva hči Zlatica se je vsa leta po očetovi smrti zavzemala, da je ta prostor ostal v nespremenjeni obliki. Kot da bi vstopili v leto 1933, kjer bi Hribar za svojo mizo še vedno prebiral časopise ali na pisalni stroj tipkal svoje spomine,« pojasni Kolenc, medtem ko nam kaže masivne knjižne police, ki so nekoč gostile eno najbogatejših zasebnih knjižnic na Kranjskem.
Na mizi še vedno ležijo njegovi osebni predmeti: žepna ura, ki jo je nosil s seboj, in naočniki, skozi katere je opazoval, kako se Ljubljana pod njegovim vodstvom spreminja v moderno evropsko prestolnico.
A pot Ivana Hribarja do sem ni bila samoumevna. Rojen leta 1851 v Trzinu je bil sin prekupčevalca z nepremičninami. Čeprav oče ni bil najbogatejši, mu je omogočil šolanje, kar je bila v tistem času velika sreča. Zanimivo je, da Hribar šolanja nikoli ni zares dokončal. Bil je upornik po duši, ki mu je šlo ponemčevanje v šolah strašno v nos. Že kot dijak je kljuboval avtoritetam s slogom oblačenja – iz Češke je prinesel slovansko kapico (podebradko) in plašč (surko), kar naj bi po Hribarjevih spominih profesorja verouka tako bodlo v oči, da ga je ob karanju gledal kot kuhan rak. Ta trma in narodni ponos sta ga spremljala vse življenje. Uporništvo ga je stalo šolanje, a mu odprlo vrata v svet financ. Pri osemnajstih se je zaposlil v ljubljanski podružnici češke banke Slavija. Kljub pomanjkanju formalne izobrazbe je s svojo naravno inteligentnostjo in delavnostjo hitro napredoval in postal ravnatelj poslovalnice, kar mu je prineslo kapital, s katerim je lahko uresničeval svoje vizije.
Hribarjeva politična pot se je začela pri 31 letih v mestnem svetu. Takrat je bila Ljubljana še provincialno mesto brez vodovoda, v mestnem svetu pa se je govorilo skoraj izključno nemško. Prelomnico je prinesel uničujoč potres leta 1895. Medtem ko so mnogi bogati prebivalci mesto zapustili, je Hribar ostal, pomagal ljudem in zahteval takojšen odziv mestnih oblasti. Postal je motor rekonstrukcije. Kot župan, ki je to funkcijo opravljal 14 let, je na podlagi urbanističnega načrta arhitekta Maksa Fabijanija postavil temelje moderne Ljubljane. »Če se danes sprehodimo od mestne hiše do Prešernovega trga, so to v glavnem ulice iz njegovega časa,« poudarja Kolenc. Dobili smo elektrarno, tramvaj, prvi sodoben vodovod in ulice, poimenovane po slovenskih kulturnih velikanih namesto po avstrijskih plemičih.
Ljubezen, ki je pretresla meščansko Ljubljano
Vila Zlatica pa ne pripoveduje le zgodbe o politiku, temveč o človeku iz mesa in krvi, čigar ljubezensko življenje je bilo za tisti čas več kot škandalozno. Hribar se je prvič poročil z Emilijo, s katero sta imela hčer, a zakon se je sčasoma ohladil. Namesto da bi živel v lažnem zakonu, kot je bila takrat navada v meščanskih krogih, se je odločil za ločitev – dejanje, ki je bilo v strogo katoliški Ljubljani nezaslišano.
Nato se je zgodila ljubezen, ki je dvignila še več prahu. Leta 1908 je spoznal Marijo Goričan, mlado kmečko dekle, ki je v Ljubljano prišlo služit kot kuharica. Bila je skoraj trideset let mlajša od njega. Hribar se nanjo ni oziral le kot na služabnico, v njej je našel sorodno dušo. Javnost se je zgražala, ko se je ugledni politik po mondenem Trstu javno sprehajal s svojo kuharico, cerkvene avtoritete pa so bile ogorčene. Celo strogi škof Jeglič je v svoj zasebni dnevnik zapisoval zaskrbljenost nad Hribarjevo konkubino.
A Hribar se ni dal. Marija je postala njegova druga žena in mati njune hčerke Zlatice. Ta ljubezen je bila tiha moč v ozadju njegovega uspeha, hiša v Rožni dolini pa njuno varno zavetje pred zlobnimi jeziki ljubljanskih salonov. »Vila je bila kupljena leta 1918 prav za to novo družino,« nam pojasni vodnik. Vsak kotiček hiše, od jedilnice s popolnim meščanskim pogrinjkom do bele dekliške spalnice, odraža toplino, ki sta jo Ivan in Marija želela dati svoji edinki.
Skrivnosti vile v Cerkljah
Med ogledom smo ugotovili, da vodenje po Vili Zlatica skriva še eno presenečenje. V skupini sta bila še dva gosta, med njimi vodnik po Hribarjevi vili v Cerkljah na Gorenjskem. Izkazalo se je, da je on prava zakladnica vedenja o Hribarjevi gorenjski navezi. Hribar je namreč tamkajšnjo domačijo kupil že leta 1896 in jo preuredil v veličasten poletni dvorec z vrtom, ki je bil pravi botanični park.
Vila v Cerkljah je bila njegov Tuskulum – poimenovana po antičnem letovišču pri Rimu, kamor so se modreci umaknili pred hrupom mesta. »Ivan Hribar je bil v Cerkljah drugačen človek, bolj sproščen. Tam je imel čez tisoč dreves, vsako je imelo svojo porcelanasto ploščico z imenom,« nam je razkril gostujoči vodnik. Izvedeli smo tudi, da je bil Hribar kljub svoji strogi zunanjosti izjemen oče. Čeprav so bili nekateri njegovi otroci rojeni zunaj zakonskih okvirov tistega časa, je za vse štiri gmotno poskrbel, jih izšolal in jim omogočil pot v svet. Ta gorenjska plat Ivana Hribarja nam je razkrila človeka, ki je globoko cenil naravo in družinsko povezanost.
Bunker in zadnji upor v imenu svobode
Vrnimo se v Ljubljano. Ob pogledu na secesijsko fasado Vile Zlatica opazimo nekaj nenavadnega – masiven betonski prizidek. »Iz te nežne arhitekture izstopa neki bizaren betonski trikotnik,« razlaga Primož Kolenc. Hribar je bil vizionar; ko so drugi še upali na mir, je on vedel, da vojna prihaja. Bunker je dal zgraditi po načrtih Stanka Dimnika, opremljen je bil z zračniki in celo električno pečjo.
A bunkerja Hribar ni uporabil za skrivanje pred nevarnostjo, temveč je v njem shranil svoje najdragocenejše dokumente in spomine. Ko so 11. aprila 1941 v Ljubljano vkorakali Italijani, se Hribar, takrat star skoraj 90 let, ni mogel sprijazniti z okupacijo. Njegov panslovanski sen se je razblinil pod fašističnim škornjem. Ko so mu ponudili županovanje pod novo oblastjo, je to z gnusom zavrnil. Sosedu, ki ga je tistega usodnega popoldneva, 18. aprila, srečal na poti, je z grenko ironijo dejal: »Novim oblastnikom se grem priklonit.«
Njegovo truplo so našli v Ljubljanici. Pod pokrovom pisalnega stroja, ki ga danes vidimo v knjižnici, se je v pismu med drugim poslovil s Prešernovimi verzi: »Manj strašna noč črne zemlje krili, kot pod svetlim soncem sužnji dnovi.« To je bila njegova zadnja politična izjava, njegov končni upor.
Zapuščina dr. Zlatice Hribar
Po očetovi smrti je v vili ostala njegova hči Zlatica. Bila je izjemna ženska, ki je izjemno varovala očetovo dediščino. Dr. Marija Zlata Hribar, ki so jo klicali Zlatica, je bila partizanka, zdravnica in pionirka slovenske otorinolaringologije. Kljub pritiskom povojnih oblasti, ki meščanskemu sloju niso bile naklonjene, ji je uspelo ohraniti hišo in njeno vsebino nedotaknjeno. »Zlatica je bila tista, ki je poskrbela, da danes hodimo po originalnih parketih in gledamo iste slike kot njen oče,« poudarja Kolenc.
Njena plemenitost se je pokazala tudi ob koncu življenja. Ves svoj dragocen nakit je zapustila za zdravljenje otrok s slušnimi težavami, vila pa je po njeni zaslugi danes last Mestne občine Ljubljana z željo, da postane prostor kulture. Danes v pritličju domuje Forum slovanskih kultur, ki vili vdihuje novo, mednarodno življenje, hkrati pa ohranja spomin na človeka, ki je verjel v bratstvo slovanskih narodov. Kot nam je ob koncu vodenja dejal Primož Kolenc, ko smo se poslavljali pred kipom Ivana Hribarja v vetrolovu: »Čar te vile je v tem, da vsi ti predmeti niso le starine, ampak živi pripovedovalci zgodbe o družini, ki je Ljubljani dala vse, kar je imela.«
