Kdor je v minulem tednu spremljal poslednja soočenja pred parlamentarnimi volitvami ali bog ne daj družbena omrežja, je izgubil vero v to, da bomo Slovenci še kdaj stopili skupaj. V podžiganju razprtij in sovraštva so nas eni in drugi prepričevali, da se v tej državi delimo na dobre in slabe ljudi. V vsem tem smradu smo se zato v zadnjih dneh pred volitvami namenili poiskati svetli žarek upanja, ki bi potrdil, da to ni odsev realnega življenja. Našli smo ga na južnem robu Slovenije, tik ob slovensko-hrvaški meji. Med grebenoma Gorjancev in Svetega Mohorja leži vas, ki vrača vero v ljudi. Tam se sosedu ni treba nekaj dni prej napovedati na obisk, ampak enostavno potrka. Tam kmetom ni treba klicati pomoči, ko se pripravlja k nevihti. Sovaščani vžgejo traktorje in pridejo. Tam so domačini sami obnovili nekdanjo šolo. Ta kraj je Črneča vas in v tej vasi je beseda sosed sveta stvar.
»Mi se med sôbom pominámo po črneško, a z vami bom govorila po krajnsko,« je dejala Anica Stopar, ki se je v Črneči vasi rodila leta 1942. Ko je dejala po kranjsko, je mislila po slovensko. V njeni skromni, a topli kuhinji smo obsedeli ob pripovedih iz njene mladosti. O težkem življenju, enem samem vodnjaku v vasi pa tudi o potivíci na potánc, pogači, ki so jo pekli ob posebnih dneh. Zanimalo nas je, kaj se je zgodilo v tej vasi, da so se ljudje tako povezali. Vrnila se je v svoje rojstno leto. To za Črnečane ni bilo srečno. V dveh letalskih bombnih napadih maja in avgusta 1942 so Italijani vas izbrisali z obličja Zemlje. Z izjemo dveh hiš, šole in zvonika je pogorela vsa vas. Črnečani so se v tistem letu preselili v jame pod Gorjance. »Po koncu vojne se je začela obnova,« je Anica Stopar določila točko, ki je združila vas. Brez medsebojne pomoči jim ne bi uspelo. »Skupaj smo držali, ker nihče ni imel nič. Ženske so si med seboj posojale celo žerjavico, da so lahko zjutraj zakurile v peč, saj niso imele vse vžigalic. V naši vasi je vedno veljalo 'ti meni – jaz tebi'. In še vedno je tako. Ko poleti zagrmi, možje tečejo pomagat tistim, ki imajo na travnikih suho seno. Jeseni se trga en dan pri enem, drug dan pri drugem, tretjem in tako naprej.«
Vmes ji je sem in tja vseeno utekla kakšna črneška beseda. Črnečani naj bi bili potomci Uskokov iz Dalmacije, ki so se tu naselili v 17. stoletju in s seboj prinesli svoj ć. Redko kdo ga zna izgovoriti prav, zveni nekako tako, kot bi mehkemu ć dodali še h. »Ča misliš? Ča tješ ti meni povídat?« Iz tega ča, ki po kranjsko pomeni kaj, so Črnečani postali čaparji. Nekdaj je bila to zmerljivka, črneški otroci so bili v šoli zaradi tega pogosto manj vredni, beseda čapar (tudi sopomenka za tatove) pa pogosto povod, da so pele pesti. Anica Stopar je odkimala, danes jih ne zbode več, če jim kdo reče čaparji. Danes so na to ponosni, časi so se spremenili, žal tudi tako, da črneška govorica vse bolj izginja. Anica se po črneško pogovarja s sovaščani, svojima sinovoma in vnukoma, ko pa se v pogovor vključi še kdo tretji, tudi ona preklopi na kranjsko.
Skupaj držijo kakor veriga
Etnologinja Ivanka Počkar ni Črnečanka, a so jo, Ljubljančanko po rodu, tukaj vzeli za svojo. Oni ji priznavajo, da se trudi, čeprav ji njihovega ć še ni uspelo izgovoriti prav, ona njim pravi moji ljudje. »Osvojili so me z vztrajnostjo in trdim bojem za preživetje. Tukaj nimajo pomembnih mož in slavnih osebnosti, s katerimi bi se lahko hvalili pred svetom. Življenje je bilo tako težko, da otrok niso mogli pošiljati v šole. A zaradi tega so zame še večji junaki. O Uskokih, tukajšnjih naseljencih, je že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da skupaj držijo kakor veriga in se, ko je treba, tako trdno povežejo, da nihče nikogar ne pusti na cedilu. Takšni so Črnečani še danes,« Ivanka Počkar dokaz o povezanosti vasi postavi še nekoliko globlje v zgodovino. S Črnečani je v zadnjih letih preživela veliko časa, ko je kot zunanja sodelavka Posavskega muzeja Brežice zbirala pričevanja in gradivo za razstavo o zgodovini vasi in njenih ljudeh.
V nedavno obnovljeni šoli na vrhu vasi nas popelje skozi razstavo in med predmeti, ki so jih odstopili domačini, ter zavrti televizijski posnetek iz leta 1966, ko je RTV Slovenija vasi podarila prvi televizor. Enkrat takrat je v vas prišel tudi prvi traktor.
V vasi nimajo cerkve, a se zvonovi z njihovega posebnega zvonika vseeno oglašajo vsak dan. Tudi ko se pripravlja k toči ali če kdo od sovaščanov umre. Ko smo s predsednico Kulturno-turističnega društva Črneča vas Barbaro Kučič stopali po klancu navzgor proti njihovemu stolpu, ki tam stoji še iz časa turških vpadov, morda celo iz tretje četrtine 15. stoletja, je tudi ona pripovedovala o povezanosti. »Ko se pripravlja kakšen dogodek, je dovolj, da potrkaš na tri vrata, pa imaš peciva in hrane za celo ohcet ali pir, kot Črnečani rečemo poroki. Naslednji konec tedna bomo imeli čistilno akcijo. Mi ne čakamo komunalne službe, da nam očisti cesto, lotimo se je sami. Za veliko noč pripravljamo žegnanje, že četrto leto zapored smo poleti priredili Črneške igre, ki se jih udeležimo vsi vaščani, od najmlajših pa do najstarejših. Skupaj gremo na izlet, decembra nas obišče Božiček, jeseni v vinogradih trgamo od hiše do hiše. Želela bi se zahvaliti Rajku Kučiču, ki z odprtimi rokami sprejme vsakega mimoidočega, ki si želi ogledati našo šolo, vsem ženskam v vasi za peko kruha ali peciva, vsem, ki pomagajo pri organizacijah dogodkov. Skratka vsakemu posebej, ki prispeva v našo vaško skupnost, da smo to, kar smo,« je korake navzgor podkrepila s hvaležnostjo. V tistem se je mimo s traktorjem pripeljal sosed Joško Cunk. Namenjen je bil v gozd, ki je bil včasih osrednji vir preživetja Črnečanov, a se vseeno ustavil, ugasnil motor in izmenjal nekaj besed. Višje ob poti sta bila postavljena dva mlaja, na njih pa upodobljeni slavljenki, ki sta nedavno praznovali okrogli obletnici. »Ko v vasi kdo praznuje, smo povabljeni vsi, tu se ne dela razlik,« je pripomnila Barbara. Da si boste lažje predstavljali omizje: v vaški skupnosti živi 143 ljudi.
57 prostovoljnih delovnih akcij
Zgoraj ob stolpu bi nas v kakšnem drugem vremenu pričakal pogled vse do Triglava, tokrat so oblaki dopuščali pogled do Kostanjevice na Krki in proti Šentjernejskemu polju. Z vrha turna, ki so ga zgradili kot del obrambe pred turškimi vpadi, pogled seže še za odtenek dlje. »To je edini ohranjeni tovrstni uskoški stolp v Sloveniji, star je več kot 500 let, do vrha vodijo lesene stopnice,« nam Barbara in prvi sosed stolpa Matej Kuhar odpreta vrata pod nebo. Pred nekaj leti ga je občina temeljito obnovila, danes se Črnečani pogovarjajo, kako bi mu vdahnili še nekaj nove vsebine in v njem predstavili njihovo uskoško zgodovino. A še prej morajo priti do sape. Za sabo imajo namreč zahtevno obnovo njihove stare šole, pri kateri so večino del opravili sami.
»Res smo si želeli obnoviti to šolo in urediti svoje prostore. Želja je bila močnejša od vseh preprek. Vsak je nekaj znal, vsak je imel kakšno orodje doma, v vasi imamo mizarja, električarje, zidarje, keramičarje, pečarja … vsak je nekaj pristavil, če ne drugega, je skuhal kosilo za delavce. Bilo je bolj ali manj ročno težaško delo, žrtvovali smo sobote, nedelje in marsikatero popoldne. Opravili smo 3539 ur prostovoljnega dela, skupaj je bilo uradno sklicanih 57 delovnih akcij, neuradno pa še kakšna več. Stavba šole, ki je nehala delovati leta 1971, je bila že v zelo slabem stanju in nevarna. Tukaj, kjer stojimo zdaj, je bil kup zemlje, vdrta streha in delovni bager,« je domačin Matej Kuhar spravil delovno akcijo v številke. Najbrž je bila to največja skupna delovna akcija vaščanov po povojni obnovi vasi. Še en povezovalni trenutek v njihovi zgodovini. Na slovesnem odprtju prenovljene šole so domačini sami pripravili pogostitev za tisoč ljudi.
»Ko delamo, delamo vsi, tudi otroci. Želimo jim pokazati, da je to naš način življenja in da ga želimo ohraniti. Naj vidijo, da ne pride vse z neba. Pa učimo jih, da je prav, da si med sabo pomagajo in se družijo. Povezovanje je danes velika vrednota. Pa spoštovanje dediščine tudi. Ta stolp in ta šola bosta ostala tukaj, nikamor ne bosta šla, naša sta. In preživela bosta le, če bomo mi skrbeli zanju,« je Kuhar nakazal, da stvari ne smejo postati samoumevne in da se je tudi ali predvsem za povezovanje treba truditi iz dneva v dan.
Kakšne pol ure pozneje je v vas pripeljal šolski avtobus. Iz njega je stopilo šest otrok, še nekaj jih je na popoldanskih dejavnostih ostalo v dolini. Spoštljivo so pozdravili in se hitro spustili v pogovor. »Tu živimo super ljudje. No, upam, da tudi starejši mislijo, da smo mladi super,« se je nasmejala Kristina Žulič. Z Manco Kuhar sta pripovedovali o Črneških igrah, ki jih imajo poleti. Skupine sestavijo tako, da so v ekipah mladi in stari. Tako je bolj pošteno in zabavno. Alja in Lucija Šircelj, Lovro Pirc in Žana Kučič so prikimavali. Nato so se porazgubili po vasi.
Skupaj tudi v težkih trenutkih
Preden smo se v noriji predvolilnega tedna poslovili od Gorjancev, smo potrkali pri Matinovih. Danica in Branko Lipar sta se ravnokar vrnila iz doline, kjer sta imela opravke. V tej vasi se sovaščanom ni treba napovedovati na obisk, tu se enostavno potrka, odpre vrata in zavpije: Kje je kdo? »To je edina slovenska vas, ki še zna stopiti skupaj. In to tudi drži, ne pravimo tega samo zato, da bi se hvalili,« je odvrnila Danica, ko smo jo prosili, naj nam pove kaj o Črneči vasi. »Razumemo se, si pomagamo, in to ne samo takrat, ko gre vsem dobro. Skupaj smo tudi, ko se kakšen sovaščan poslavlja ali zboli. Jaz sem bila konec oktobra operirana zaradi tumorja v glavi. Veste, koliko klicev iz vasi in nato še obiskov sem imela! Ker nisem mogla na skupni izlet, so mi s poti pošiljali slike in bodrilna sporočila. Zdelo se mi je, kot da bi bila z njimi.« Ker pozimi še ni zmogla domačim pomagati pri kolinah, so se zbrale sosede in opravile njen del.
Črneča vas je dokaz, da še ni vse izgubljeno. Čeprav je bil tudi na njihovem volišču v nedeljo izid volitev tesen, ne bodo dovolili, da jih politiki sprejo. »Kar zadeva politiko, se trudimo, da ji v vasi držimo priprta vrata,« je bilo vse, kar smo v Črneči vasi izvedeli o politiki.
