Prvič v zgodovini podeljevanja prestižnih filmskih nagrad oskar jo je prejel tudi Slovenec. Visoko v zrak je oskarja na podelitvi konec aprila dvignil Jernej Barbič, računalniški znanstvenik in matematični genij z Mosta na Soči. Gre za tako imenovanega znanstveno-tehničnega oskarja. S pomočjo programske opreme za realistično animacijo digitalnih likov v filmih, ki jo je razvila Barbičeva ekipa, so doslej posneli več kot 60 znanih filmov, med njimi svetovne uspešnice, kot so Avatar, Garfield, Venom 2, Stotnica Marvel, Jumanji … Čeprav že več kot 25 let živi v Združenih državah Amerike, Slovenijo še vedno dojema kot »svoje izhodišče in notranji kompas«, na podelitvi oskarjev pa je gledalce nagovoril v slovenščini.
»Prejeti tako nagrado je izjemna čast in hkrati potrditev, da lahko trdo delo, vztrajnost in ljubezen do svojega poklica presežejo vse meje,« se je veselil nagrade. Že od mladih nog je sanjal o tem, da bi s svojim delom odkrival neznano in pustil sled v svetu. Ko je obiskoval tolminsko gimnazijo, je imel skrito željo, da bi postal režiser, in idejo, da bi morda lahko pisal romane, čeravno je najbolj blestel v matematiki in fiziki. Režiser ni postal, a so se mu vrata v svet filma odprla drugje. Rad se pošali, da zato, ker matematike ne jemlje čisto dobesedno. Ob znanstveni in profesorski karieri na Univerzi Južne Kalifornije namreč tudi kot podjetnik znanje matematike, računalništva in fizike pretvarja v vizualne efekte v filmu in velja za enega vodilnih strokovnjakov na svetu na področju računalniške grafike in simulacij, brez katerih si sodobnega Hollywooda ne znamo več predstavljati. S tem rešuje prizore, ki bi jih bilo prenevarno posneti v živo, in omogoča ustvarjati fantazijske like in izmišljene svetove, ki na filmskem platnu delujejo pristno.
Prihodnost po njegovih besedah prinaša digitalne like, ki bodo vse bolj naravni, inteligentni in odzivni. »Včasih so za en sam gib potrebovali ekipe animatorjev in tedne dela, zdaj pa se bližamo trenutku, ko bodo digitalni liki sami znali v realnem času voditi pogovor, izražati čustva in se organsko gibati, skoraj kot resnični igralci,« je prepričan o tem, da bomo kmalu imeli povsem digitalne ljudi.
Vedno ponosno pove, da prihaja iz Slovenije. »V marsičem je Slovenija lahko zgled preostanku sveta, in sicer bolj, kot se tega sami zavedamo,« je poudaril. Nikoli ne pozabi omeniti učiteljev in profesorjev v osnovni in srednji šoli ter na fakulteti, ki so mu odpirali horizonte. Še danes ostaja povezan tudi s slovenskim akademskim prostorom, občasno sodeluje pri strokovnih pobudah ali projektih, z veseljem pa podpira slovenske študente in mlade raziskovalce. Mladim, ki jih zanimata znanost in film, svetuje, naj si upajo slediti radovednosti, tudi če jih vleče na več področij hkrati, saj nikoli ne veš, kaj ti življenje prinese. »Največja vrednost ni v tem, da natančno veš, kam greš, ampak da ohraniš pogum, da pot nadaljuješ tudi takrat, ko cilja še ne vidiš jasno,« svetuje mladim. In kaj svetuje slovenskim politikom? Naj se ne bojijo, da bi komu preveč uspelo. Naj poskušajo zavirati svojo zavist in naj pustijo, da v naši družbi zrastejo tudi visoka drevesa.
Z optimizmom in pogumom se je obdal tudi, ko mu je v velikih požarih, ki so na začetku letošnjega leta divjali v Los Angelesu, le tri mesece pred prejemom oskarja do tal pogorela hiša. Z nekaj znanja z osnovnošolskega gasilskega tečaja je do zadnjega in ko so večinoma že vsi pobegnili iz soseske, z vrtnimi cevmi poskušal varovati svojo hišo in hiše sosedov, a je moral na koncu priznati premoč naravi.
