Leta 1925 je bila v Šoli za zaščitne sestre v Ljubljani izšolana prva generacija medicinskih sester pri nas. Prav vsa dekleta so takrat prejela posebno značko, manjše priponke, ki so imele vlogo izkazovanja izobraženosti, pripadnosti in tudi spomina na šolanje. Imenovane so bile diplomska oziroma sestrska značka. Zdravstvene šole so jih podeljevale desetletja dolgo, vse do sredine 80. let prejšnjega stoletja, nato je ta tradicija pri nas zamrla. Ne pa tudi drugod v svetu, kjer še vedno živi. Pri nas so jo ponovno obudili na jeseniški Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin, kjer svojim diplomantom ob diplomi spet poklonijo značko.
Spomin na tradicijo
»Sestrskih oziroma diplomskih značk je bilo izdelanih in podeljenih veliko število. Vendar je do njih težko priti. Zaradi nošenja na uniformi so bile številne uničene, izgubljene, pozneje, ko se niso več nosile, pa so bile založene ali so končale v raznih albumih značkarjev,« je povedal Bor Zavrl, magister zdravstvene nege in ljubiteljski raziskovalec zgodovine zdravstva, ki je svojo diplomsko in tudi magistrsko nalogo posvetil zgodovini zdravstvene nege in medicinskih sester. Odločil se je, da zbere čim več sestrskih značk in naredi kolikor je mogoče popolno zbirko. »Namen te zbirke je spomniti in ohraniti spomin na tradicijo podeljevanja značk. Zbirko oziroma značke nameravam predstaviti tudi v članku ali kakšni publikaciji, ko bo nekoč ustanovljen muzej zdravstva, pa jih nameravam predati v hrambo muzeju,« načrtuje. Nekaj značk je že zbral, sicer pa prosi tudi vse bralce, če imajo morda doma kakšno takšno značko in se od nje lahko ločijo, da se mu oglasijo.
Podeljevanje diplomskih značk medicinskim sestram, babicam in drugim zdravstvenim delavkam ima dolgo tradicijo, ki sega v zadnjo četrtino 19. stoletja. »Svojo izobrazbo so v svetu označevali in tako se je rodila tudi tradicija diplomskih oziroma sestrskih značk,« je pojasnil Bor Zavrl.
Sprva so jih uvajale šole za medicinske sestre v Angliji in Združenih državah Amerike, kjer so značke predstavljale viden dokaz uspešno končanega šolanja in simbol pripadnosti poklicu. V angleško govorečem svetu so poznane kot šolske, bolnišnične ali diplomske značke (badges ali pins), v nemško govorečem kot diplomska broška (Diplombrosche), v Sloveniji pa so jih najpogosteje imenovali kar sestrske ali diplomske značke. To je tudi natančnejši izraz, saj je bila značka podeljena izključno ob koncu izobraževanja.
Tudi v Sloveniji so vse nekdanje šole za medicinske sestre, babice in otroške negovalke svojim diplomantkam ob uspešno končanem šolanju poleg listine podeljevale tudi značko šole. Podeljevali so jih na številnih šolah po Sloveniji, med drugim v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, Novem mestu, na Jesenicah, v Piranu, Šempetru pri Gorici, Gorici in Slovenj Gradcu. Do začetka 80. let 20. stoletja je bila podelitev značke ustaljen del zaključnih slovesnosti, po reformi srednjega šolstva v letih 1981/82 pa so zdravstvene šole podeljevanje značk postopno opustile, skupaj z zadnjimi generacijami, izšolanimi po starem programu.
Osnovni tipi značk
Skozi zgodovino so se značke razlikovale po simbolnih motivih, materialu in napisu, pogosto pa so se spreminjale zaradi preimenovanja šol. Najpogostejši oziroma standardni tip značke je bil z motivom ženske s svetilko, razumljene kot simbol Florence Nightingale, ter z imenom šole in kraja. Posebne značke so imele tudi babiške šole, te so imele motiv babice z novorojenčkom ali likom Gerarda van Swietna, ustanovitelja ljubljanske babiške šole in tudi šole za otroške negovalke. Značke praviloma niso bile personalizirane, kar pomeni, da niso imele vgraviranega imena, datuma ali zaporedne številke.
»Značka je v zgodovini enkrat spremenila obliko, in sicer leta 1934. Prva je bila ovalna, naslednja trapezaste oblike. Z odpiranjem novih zdravstvenih šol oziroma šol za medicinske sestre po drugi svetovni vojni se značke niso več spreminjale, oblika in motiv sta ostala standardna, spreminjali pa so se napisi na znački, in sicer glede na kraj in poimenovanje šole. Ob koncu izobraževanja so značke prejemale tudi otroške sestre negovalke, otroške negovalke in babice. Te značke so bile nekoliko drugačne,« je razložil Bor Zavrl.
Obvezni del uniforme
Sistematično zbiranje, dokumentiranje in raziskovanje diplomskih značk zdravstvenih šol v Sloveniji se je začelo šele v zadnjih letih, predvsem po zaslugi dr. Janeza Fischingerja in dr. Duše Fischinger, ki sta s terenskim delom, intervjuji in oblikovanjem zasebne zbirke postavila temelje za razumevanje in ohranjanje te pomembne dediščine zdravstvene nege. Diplomske značke namreč predstavljajo pomemben materialni dokaz razvoja zdravstvenega šolstva in so dragocen vir za zgodovinopisje zdravstvene nege in babištva. Zanimivo, da v obstoječih arhivih, muzejih in literaturi nista našla skoraj nobenih sistematičnih podatkov o značkah. Védenje o tem, da so slovenske zdravstvene šole podeljevale diplomske značke in da so te značke mnoge zdravstvene delavke na uniformi tudi nosile, se je že skoraj povsem izgubilo, pišeta v znanstvenem članku njegova avtorja.
V prvih desetletjih so bile diplomske značke pogosto obvezni del uniforme, pravilniki pa so predpisovali njihovo vidno nošenje.
»Podeljevanje diplomskih značk je imelo več namenov. Prejem značke, ki jo je šola diplomantkam podelila kot nagrado za uspešno končano šolanje in častno dekoracijo ter viden znak dosežene izobrazbe, je pomenil tudi simbolno iniciacijo oziroma sprejem v stroko. Ohranjal je občutek pripadnosti šoli in povezanosti z drugimi diplomantkami iste šole. Z značkami, ki so jih nosile na uniformah oziroma delovni obleki, so se diplomantke tako jasno razlikovale od pomožnega, nešolanega osebja v podobnih uniformah. Značke so jim dajale tudi občutek samozavesti in jim pri delu povečevale avtoriteto. Pripeta značka z imenom zdravstvene šole je šolo tudi promovirala. Vsem, ki so opravljale patronažno delo, pa je značka, pripeta na uniformi, predstavljala zagotovilo določene osebne zaščite, saj so morale delati tudi v socialno neurejenem, nemalokrat nevarnem okolju. Značke so bile izkaz uradne osebe, ki pri delu ne sme biti ovirana, pač pa je treba z njo sodelovati,« ugotavljata Janez in Duša Fischinger.
Z vidika kulturne dediščine so značke pričevanje profesionalizacije zdravstvene nege, vloge žensk v zdravstvu in razvoja javnega zdravstva v Sloveniji. Zato bi morale imeti po zgledu številnih držav svoje mesto v muzejih. N
