Najprej se mora v Idriji odviti tradicionalni prednovoletni koncert domače pleh bande, šele nato se lahko konča tudi leto. Idrijska pleh banda ni katera koli banda, je najstarejša neprekinjeno delujoča godba v Evropi in morda celo na svetu. Letos praznuje častitljivih 360 let neprekinjenega delovanja, preživela je iznajdbo elektrike, obe vojni, youtube, zaton rudarstva ter krizo v osemdesetih in devetdesetih letih, ko bi skoraj razpadla. Minuli konec tedna smo se glasbenikom pridružili v zaodrju, tik preden so v zadnjih minutah priprav v znamenju rahle nervoze, a tudi velikega tovarištva stopili na oder pred domače občinstvo.
Čeprav jim v imenu piše, da so Godbeno društvo rudarjev Idrija, se godbeniki od nekdaj definirajo kot »pleh banda«. Brez njih se v Idriji ne zgodi nič in brez njih Idrija ne bi bila Idrija. »Kar koli se je v zgodovini Idrije večjega zgodilo in kar koli se zgodi sedaj, je pleh banda vedno zraven. Ljudje tukaj si nekega zares slavnostnega dogodka ne predstavljajo brez godbe. Morda res ne more nastopiti na vsakem slavnostnem odprtju čipkarskega festivala, jo boste pa zagotovo na ulicah srečali v nedeljo na dan čipkarskega tekmovanja. Nekoč je bila zraven tudi pri vseh žalostnih trenutkih, od pokopališča do pogreba,« je po tonski vaji razmišljal idrijski župan Tomaž Vencelj, ki v godbi že 35. leto igra tubo in jo je 15 let vodil kot predsednik. »Treme sem se skozi leta otresel, pa še Lenarta Muniha imam ob sebi, ki je maturant srednje glasbene šole in me rešuje,« se je župan s tubo pod pazduho nasmejal, da se bo v najtežjih trenutkih lahko malo »pošlepal«.
Godbeništvo se deduje
»Malo je treme, malo nervoze in polno adrenalina. Adrenalin je v resnici zdrav, saj smo zaradi njega bolj pozorni na pravilno intonacijo in na note,« je med čakanjem na vrsto pred ogledalom za zadnje popravke frizure dejala Margerita Strnad Kos. Strinjala se je, da se idrijskemu muskontarju teden vrti okoli torka in petka, ko imajo vaje, leto pa okoli treh datumov. Eden je prvi maj s tradicionalno budnico, eden okrog godu svetega Ahaca, ko pripravijo svoj letni koncert, in eden sredi decembra z novoletnim koncertom. Letos se jim je zaradi okrogle obletnice in številnih nastopov vrtelo še nekoliko hitreje. »Bit član godbe je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Glasba je nekaj lepega, družimo se in se podpiramo. Letos je pa sploh lepo,« strne sogovornica.
Na obraz si je nanesla nekaj bleščic, rudarsko uniformo pa spoštljivo zapela tudi z mislijo na očeta. Članstvo v godbenem društvu se v idrijski kotlini prenaša dedno. »Godbenik je bil že moj oče, igral je 40 let, a zelo mlad umrl. Nadaljevala sem jaz, pa moja sestra, tudi moja otroka sta igrala, dokler nista odšla študirat v Ljubljano. Upam, da se vrneta,« si ne želi, da bi se tradicija prekinila. Pravi, da se sama poskuša pred koncertom predvsem dobro naspati, pred odhodom na oder usta ne smejo biti suha, inštrumenti morajo biti dobro ogreti in med sabo uglašeni. Mladi fantje v sosednji garderobi so prvi napotek očitno izpustili, a našli izhod v sili. »Če se ti ne uspe naspati, se mora človek vsaj pošteno najesti,« je prikimal godbenik s sendvičem v roki.
Enajstletni Olji Vencelj, najmlajši članici godbe, je babica tisti dan za kosilo skuhala rižoto. »Sem prepričana, da tudi z mislijo na današnji koncert, in verjamem, da bo tudi zato vse v najlepšem redu,« je bila prepričana, ko je na hodniku pred garderobami ogrevala svoj klarinet. Že kot majhno dekletce je na koncertih spremljala očeta in sanjala, da se mu bo nekoč pridružila. H godbi je bila sprejeta lani, morala je skozi krst, dobila je tudi partizansko ime. V pleh bandi je Slavka. »Zdi se mi zelo fino, da sem članica ene najstarejših godb na svetu,« je bila navdušena. Čeprav jo je malce skrbela predvsem hitra skladba Venček žejnih, je ob sebi čutila moč preostalih 60 godbenikov, ki bodo že čez nekaj minut na odru dihali, pardon pihali, vsi za enega in eden za vse. »Če se kaj zmotim, me bo drugi preglasil,« je njen strah kopnel s tem, ko je rasel duh tovarištva in pripadnosti, ki se na koračnicah potrjuje ob vsakem koraku z levo nogo na prvo poudarjeno dobo.
Iz garderobe je strumno prikorakal najstarejši godbenik Marijan Kogej. Šteje jih 89, pa mladino še vedno dohaja, tudi na marših ob prvomajski budnici. Pri godbi je od leta 1949, torej neverjetnih 76 let. Na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti nimajo več primernih značk, ki bi jih lahko podeljevali posameznikom za tako dolgo zvestobo ljubiteljski kulturi. Prime se za hlačnice uniforme, zdi se mu, da mu nekoliko ostajajo. Bržkone ga je letos malce pobralo, ker je bilo toliko nastopov in obveznosti z mediji. Najstarejši je le najstarejši, vedno je moral kaj povedati. Rudarsko uniformo pred vsakim nastopom obleče s ponosom in z mislijo na 500-letno dediščino rudarjenja v Idriji, brez katerega tudi godbe ne bi bilo. Hkrati je edini v druščini, ki upravičuje oznako, da gre za godbo rudarjev. »Sem še edini, ki je kdaj delal pri rudniku,« pripoveduje. Rad je pri godbi, ker jih družijo tovarištvo, povezanost, včasih samosvoj humor. Zabava se, ko se spomni, kako so kdaj komu na stojalu zamenjali note s tistimi za drug inštrument, da revež ni vedel, kaj igrati. In se namuzne, ko pripoveduje, kako so z nastopa v Italiji čez mejo v tubah švercali kuhinjske in kopalniške pipe. Po vseh letih je bil pred nastopom popolnoma sproščen, čeprav je priznal, da doma ni nič vadil. »Kar sem naguodu, sem naguodu,« se je prešerno nasmejal.
Trdoživost povezana z živim srebrom
Godbeno društvo je bilo polna tri stoletja domena moških. Šele leta 1971 so v svoje vrste sprejeli prvo žensko godbenico, nato pa je moralo miniti še pol stoletja, da so ženski prepustili tudi vodenje godbe. Prva in aktualna predsednica Nives Koželj Bizjak se nasmeji, to bo zagotovo nekaj, kar bo lahko zapisala v svoj življenjepis. Bližal se je že nastop, ko se je še vrtela med tem in onim opravkom, in preden smo ji še mi ukradli nekaj minut, si je vzela trenutek, da zleze v uniformo. Da slučajno v kaosu priprav na oder ne odkoraka v napačnih hlačah. »Biti pri godbi v letu, ko praznuje 360 let, in jo hkrati tudi voditi je izjemno lepo, a tudi naporno. Za člane je bilo letos veliko vaj in nastopov, kar jim je vzelo kar nekaj prostega časa, če si poleg tega še v vlogi predsednice, pa je obveznosti še toliko več,« je prikimala. Na vaje hodi zaradi glasbe, a tudi zaradi prijateljskih vezi, ki se tkejo med njimi. Veliko godb je bilo na svetu, mnoge so nastale še prej kot idrijska, a le idrijski je uspelo preživeti tako dolgo pot. Nives Koželj Bizjak razmišlja, da mora biti ta trdoživost bržkone povezana z živim srebrom.
Iz tira je ni vrgel niti odlepljen podplat čevlja enega od godbenikov. »Po 360 letih je že čas, da ga zamenjaš,« so se mu krohotali sotrpini. Ta koncert bo moral še zdržati. V eni od garderob je bila presenetljiva gneča, menda zato, ker so se uglaševali na poseben način. Prišiti je bilo treba še kak gumb in popraviti ovratnik. »Trema je samo, če ne znaš,« so bili enotni mladi tolkalci Adam Brložnik, Arne Kleindienst, Vid Šegina in Maj Carl, ki so imeli pripravljen tudi plan B: »Če se zmotiš, mrtvo hladno naprej.« Arneja je skrbela Uvertura 1812 ruskega skladatelja Čajkovskega, Vida pa Le Chant de l'Arbre Sergea Lancena. »Imam neki čuden solo, ki ga ne razumem, a ker je dolg le dva takta, sem prepričan, da bo šlo,« se je nasmejal. H godbi so prišli po sili razmer, ker je manjkalo bobnarjev, danes je niti po sili razmer ne bi zapustili.
Dirigent Aljoša Deferri, ki godbenike vodi zadnjih nekaj let, ni dvomil vanje. Zanje je imel še zadnji napotek. »Imejte se fajn!« »Glasbenik mora na odru uživati. Resda je za njimi veliko vaj in trdega dela, a na koncu je treba v glasbi uživati.« Do začetka je manjkala še minuta, Deferri pa je še vedno našel dovolj časa, da je povzel program večera od težjih do lažjih skladb. »Orkester je telo, sestavljeno iz več celic. Skupek vseh, vključno z dirigentom, šele zares deluje. Ko dodamo še publiko, nastane med orkestrom, dirigentom in poslušalci en lep trikotnik,« je razmišljal. In potem je pod tribunami zašumelo, da je dvorana polna. Nekoliko je narasel utrip, a z njim tudi ponos. Še stisk rok, pomežik in start na levo nogo. Za tolkalci je iz teme pod odrske luči stopil še preostali pleh: pozavne, klarineti, tube, prečne flavte, oboe, trobente, saksofoni, rogovi in fagoti.
»Srečno!« je po hodniku odmeval rudarski pozdrav. »Pa ne za večno!« je bilo slišati v odgovor. In potem dolg aplavz občinstva. Za letos so svoje odigrali in leto se lahko konča. Srečno, godba, naj vam ne poide sapa.
