Verjame, da je v vsakem človeku skrita dobrota, četudi morda potlačena nekam na dno. Še sama sebi včasih reče piflarka, ker se na vsak nastop pripravlja s studioznim pristopom, kot bi šlo za izpit iz lingvistične teorije. Je mojstrica besed, a pridejo trenutki, ko obmolkne in obnemi. In čeprav se ob nedeljah kar sama povabi na obisk, ji tega nihče ne zameri. Bernarda Žarn.
V življenju se zgodi, da nam pot začrta povsem naključen ali navidezno nepomemben dogodek, včasih bežno srečanje. Tako se je povsem brez načrtov primerilo tudi študentki Bernardi, ki je iz Brestanice v Ljubljano prišla študirat slovenščino in sociologijo. Če bi se planeti postavili drugače, bi bila danes najverjetneje učiteljica. To se ji še danes zdi eden najlepših, a hkrati tudi najodgovornejših poklicev. A odvrtelo se je drugače. Ker si je želela zanimivega študentskega dela, se je odzvala povabilu na avdicijo za povezovalce programa na Televiziji Slovenija. »In to še kar traja,« se prešerno nasmeje. Ne študentsko delo, da ne bo pomote in nepotrebne inšpekcije na nacionalni televiziji! Še vedno traja njena ljubezen do televizije. Zaradi naključne avdicije, ki naj bi ji prinesla nekaj študentskega zaslužka, je danes eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov. Gledalce nacionalne televizije razveseljuje že več kot dve desetletji, z njimi bo tudi na letošnji božični večer in na božični dan.
Fina druščina
Bernarda Žarn je v marsikateri družini nepogrešljiv nedeljski družinski obisk. Tak, ki se povabi sam, pa mu tega nihče ne zameri. Tak, ki bi mu človek z veseljem ponudil čaj in pravkar pečeno potico, če vmes ne bi bilo ekranskega stekla. »Po podatkih o gledanosti smo kar fina druščina,« pritrdi. Mnogim se po vseh teh letih zdi, da jo osebno poznajo, čeprav z njo v živo še niso popili niti enega čaja. Mladi bi danes temu rekli parasocialno. Beseda, ki opisuje stanje, v katerem posameznik občuti globoko, osebno povezanost z znano osebnostjo, čeprav ga ta sploh ne pozna, je letos v Veliki Britaniji postala celo beseda leta. In tako ne moremo mimo vprašanja, kako z virtualno povezanostjo z gledalci in virtualno prihodnostjo nasploh shaja naša sogovornica.
»Zdi se mi, da nas je virtualna povezanost naučila, da bližina ni odvisna samo od razdalje, temveč tudi od namena. Ekrani so lahko zidovi ali mostovi. Povezanost ni v platformi, je v energiji in vsebini, ki jo prineseš. Tehnologija se bo seveda razvijala še naprej, naša naloga pa ostaja enaka: da ostajamo čuteči, odgovorni in povezani s srcem,« razmišlja. Ko še naprej razpredamo o bližini, ugotavlja, da je na svetu več bližin: so tiste z dobrim namenom, tiste iz koristoljubja, vse pogostejša med njimi je lažna bližina družbenih omrežij. Prav pasti družbenih omrežij, kjer se lahko hitro ujamemo v mehurčke gneva in stresanja slabe volje, jo posebej skrbijo. »Svet je veliko širši od družbenih omrežij in poln lepega, ljudje pa v resničnosti veliko bolj dobronamerni, kot se zdi, ko podrsavamo po telefonskem zaslonu. Sama nosim v sebi vero, da vsak človek premore nekaj dobrega, le da je mogoče pri kom to nekoliko globlje zakopano.«
Strinjamo se, da je za dober voditeljski tandem potrebnega kaj več kot le prijateljstvo na katerem od družbenih omrežij. Vsi Bernardini možje bi lahko rekli četici z Mariem Galuničem, Petrom Polesom, Juretom Seškom in Boštjanom Romihom na čelu. A nihče od omenjenih za zdaj ne prekaša Jožeta Robežnika, s katerim sta nedeljski par že deset let. Pred Nedeljskim popoldnevom sta skupaj vodila tudi oddajo Vikend paket. Bernarda vodenje v paru primerja s plesom. Prepričana je, da v pravem tandemu ni prostora za ego, lastne zmage in hojo po prstih. »Gre za iskreno partnerstvo in nenehno preizpraševanje, kdaj je pravi trenutek za 'povleči naprej' ali trenutek, ko je treba počakati. Zgodi se, da imava oba v istem hipu idejo, da bi pred kamero kaj pametnega povedala, a če začutim, da je njegova boljša, prepustim besedo njemu. In obratno,« je prepričana, da sta skupaj močnejša.
Ideje se ne ozirajo na urnik
Gledalci v nedeljo popoldne vidijo približno uro oddaje, skrito pa ostane, koliko ljudi jo je v ozadju pripravljalo, koliko je bilo usklajevanj, telefonskih klicev in vedno tudi stresa. Bernarda tukaj ne more brez omembe urednice oddaje Ane Benkovič, soustvarja pa jo še veliko drugih, zelo dragocenih sodelavcev. »Vsem sem zelo hvaležna. Na televiziji ničesar ne moreš storiti sam, vedno gre za skupino ljudi, ki mora kar najbolje opraviti svoje delo. In na Televiziji Slovenija je res zaposlenih veliko predanih, delavnih in srčnih ljudi, izjemnih poznavalcev tega tako zelo specifičnega področja. Težko bi preštela vse klice, sporočila, elektronsko pošto in seveda sestanke z gosti … Ne da se jih vseh ujeti v delovne ure. Tudi ideje se ne ozirajo na urnik. Gre za ogromno razmišljanj, usklajevanj, deljenj in tudi kresanj pogledov in mnenj. Veliko je stresa, a še več je veselja in radosti,« razkriva ozadje in se medtem spomni Jožetove izjave pretekle nedelje, ko je dejal, da »v pravih odnosih ni računovodstva«. Največji kompliment za ustvarjalce oddaje in znak, da so v ozadju vsi opravili svoje delo, je, ko gledalci na ekranu vidijo samo sproščen pogovor. Tako nekako kot doma, ko gospodinjska in hišna dela opazimo šele takrat, ko niso narejena.
Ampak … kdo je bolj »flegma« pred oddajo, Jože ali Bernarda, smo vseeno poskušali vrtati še nekoliko globlje. Vprašanje je zadelo nekam v prazno, ker če kaj, flegmatik ni noben od njiju. Obema je zelo mar za to, da skupaj z ekipo ustvarita nekaj lepega in prijetnega. Mar jima je, da se gosti dobro počutijo in da gledalcem popestrita nedeljsko popoldne, odgovarja Bernarda. Ker pa vselej opravita domačo nalogo, kar pomeni, da se na oddajo temeljito pripravita, in ker po vseh letih že vesta, da lahko računata na pomoč drug drugega, sta lahko pred snemanjem oba ravno prav »flegma« in ravno prav odgovorna.
»Vem, da marsikomu nisem pogodu«
Upali bi si trditi, da je Bernarda ena redkih medijskih osebnosti, ki jim občinstvo v precejšnji meri prizanaša z žaljivimi komentarji in obsojanjem iz ljubega miru ali bolj verjetno dolgčasa. A sama si v svetu, ko vsak enkrat pride na vrsto za obračun, ne dela utvar. »Vem, da marsikomu tudi nisem pogodu. Nihče ni všeč vsem,« je iskrena in to tudi sprejema. Vedno znova pa jo prizadeneta namerna žlehtnoba in zloba. »V bistvu mi je žal za takšne ljudi, zdi se mi, da morajo v sebi nositi neko strašno bolečino ali grenkobo. Seveda se me njihove besede ali dejanja dotaknejo in me prizadenejo, a potem skušam na to pozabiti. Tudi zato, ker so za to žlehtnobo pogosto rane,« poudari, da ni človek zamer in da še kako verjame v moč opravičila.
Verjame tudi v moč besede in čeprav bi ji človek težko pripisal, da ji kdaj zmanjka besed, se zgodi tudi to. »Seveda obmolknem. Pred kamerami ali na odru se mi to še ni zgodilo,« potrka po lesu. »Četudi se kdaj pojavi kakšna megla v glavi, potem nekako zapiha pravi veter navdiha in jo razkadi. In ne zdi se mi narobe tudi iskreno priznati, če smo se kdaj kje izgubili ali zataknili. Sicer pa v življenju večkrat obnemim – za najhujšo bolečino ali krivico ni mogoče najti besed.« Bo držalo.
Izjemno podkovana retoričarka preseneti tudi s tem, kaj je zanjo večja veščina: znati dobro poslušati ali spretno govoriti. Pravi, da nimamo po naključju dveh ušes in samo enih ust. Da lahko spretno in modro govoriš, je po njenem prepričanju dobro najprej poslušati. »Morda je na ekranu to videti drugače, ko smo pod pritiskom časa, ki je natančno odmerjen. Marsikdaj bi rada sogovornika poslušala še in še, pa mi format oddaje tega ne omogoča. V svojem življenju izven ekranov pa se še kako zavedam, da ne bom ničesar novega izvedela, če bom govorila samo jaz. Verjamem, da me lahko prav vsak človek česa nauči, zato rada prisluhnem.« Vodila je že najrazličnejše prireditve in oddaje, stala na bržkone vseh mogočih odrih, a izzive še vedno najde. Preseneti z izjavo, da je v resnici vsak korak na oder ali pred kamere zanjo še vedno izziv. »A ne zaradi sebe, pač pa zaradi občinstva. Želim si, da bi vsi skupaj začutili kaj lepega, prijetnega, nekaj, kar bi se nas dotaknilo in morda za hip tudi v nas kaj spremenilo. Odgovornost se z leti ne manjša, le še bolj se je zavedam. Ravno v zadnjem letu sem prvič sodelovala z bosansko-hrvaškim televizijskim voditeljem Tarikom Filipovićem in našim igralcem Jurijem Zrncem. Če me že izzivate glede mojih izzivov, vam povem, da je bilo z obema tako prijetno, spoštljivo, lahkotno in lepo, da bi ta 'prvič' z veseljem nadgradila in sodelovanje ponovila,« nam je zaupala eno od želja.
Kako pa se Bernarda odzove, ko ji življenje samo ponudi izziv? Morda s taktičnim načrtom, umikom, morda z akcijo brez taktike? Ali je nemara ne glede na vse vedno najprej treba popiti eno kavo in šele nato ukrepati? Bernarda prizna, da je bitje tuhtanj, tehtanj in premišljevanj. Hitrih akcij torej ni. »Včasih sem bila bolj impulzivna. Zdaj pa se raje umaknem v samoto. V takih trenutkih mi dobro dene narava, v njej med hojo počešem misli in umirim srce. Seveda so zelo dragoceni tudi pogovori z ljudmi, ki jim zaupam. Pater Karel Gržan je, ko sem ga gostila v oddaji Dnevna soba, dejal, naj ne pozabimo, kako pomembno je izgovarjati bolečino, znova in znova.« Tudi letošnje leto ji je postreglo z izzivi, ne samo z enim. Ne v profesionalnem in ne v osebnem življenju jih ni manjkalo, a zna v izzivih in preizkušnjah videti tudi dobro plat. »Ste kdaj pomislili, da beseda 'preizkušnja' v sebi nosi tudi besedo 'izkušnja'? Meni se zdi to zelo pomenljivo. Težki trenutki me učijo potrpežljivosti, ponižnosti in – kako paradoksalno – tudi globljega in bolj radostnega doživljanja življenja,« razkrije.
Račun, obračun, računovodstvo … niso njene najljubše besede
Bernarda Žarn ni človek, ki bi posebej rad delal obračune in načrte. Čeprav je ljubiteljica besed, omenjenih dveh in njunih izpeljank ni na njeni lestvici najljubših. »Spomnili ste me na pesem Johna Lennona Beautiful Boy, v kateri svojemu sinu poje o tem, da je življenje tisto, kar se ti zgodi, medtem ko si ti zaposlen z načrtovanjem. Že toliko gorečih želja se mi ni izpolnilo, da sem ponižna pred veličino in svojstveno modrostjo življenja,« namigne, da ne bo nič narobe, če vprašanja o načrtih za prihodnje leto preskočimo. Ko išče pridevnik, s katerim bi lahko opisala leto 2025 in njegovo zapuščino, pojasni, da bi težko rekla, da je bilo prizanesljivo, naporno pa bi bila vseeno pretežka obsodba. Odloči se, da ga bo uvrstila v predalček, na katerem piše dinamično.
Božični večer bo preživela z družino. »Tako zelo rada imam ta praznik, ki nas vabi, da se spomnimo, kaj nas dela človeške – to je, da stopimo korak bliže drug k drugemu. Za božič ne praznujemo popolnosti, ampak rojstvo upanja. Upanja, ki pride v ranljivosti in iz vere, da se iz največjih 'štal' lahko rodi kaj nebeško lepega. Božič nas spomni, da lahko vsak od nas postane luč. Spomnim se, da me je stara mama učila, da če med letom ne zmoremo, je prav, da vsaj za božič drug drugemu zaželimo sreče in zdravja in vsega dobrega in se opravičimo, če se je v naših odnosih in srcih kaj zataknilo ali zadrgnilo – in to seveda tudi zares mislimo.«
Iz otroštva ima zelo lepe spomine na obe babici, ki sta jo obdarjali z ljubeznijo do knjig. Goreče je pričakovala tudi Miklavža in dedka Mraza. »Bila sem že v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se kregala s sošolcem, ki me je hotel prepričati, da sem 'tumasta, če mislim, da res obstajata',« se vrne v otroštvo. Pripomni, da je otrok časa, ko so starši z lastnimi žulji in skromnimi prihranki gradili hiše, in zato sta bila tudi dobra moža z darili skromna, se pa še danes spominja barvic romi, ki ji jih je prinesel Miklavž. Za tiste čase so bile pravi zaklad. Prikima, da še danes verjame v dobroto in v srčne može in srčne žene vseh vrst in imen.
S sanmi k otrokom
Če bi ji to noč dobri mož pod smrečico pustil listek, na katerem bi pisalo 'Draga Bernarda, sreče naj bo na pretek, darilo pa je lahko samo eno: knjiga ali letalska karta', bi bila že s 'srečo na pretek' nadvse zadovoljna. »Če pa me že spodbujate k izbiri, izberem knjigo, ker me vsaka knjiga tudi kam odpelje. No, če bi imela sreče na pretek, bi bila gotovo tudi zdrava in bi torej lahko delala in bi si tako prislužila denar še za letalsko karto,« je hitro našla rešitev za dve njej ljubi stvari: knjige in potovanja. Če pa bi imela možnost, da se sama za eno uro spremeni v katerega od dobrih mož, bi sani in moči usmerila k otrokom. Ker meni, da noben otrok na tem svetu ne bi smel trpeti. Noben! Vsakemu bi privoščila njeno veselje ob novih barvicah in možnost, da se lahko s prijatelji krega zgolj o tako nedolžnih stvareh, kot je obstoj dobrih mož.
Slovenska Berni, kot ji radi rečejo, je znana po tem, da v vsakem trenutku najde primeren citat ali misel iz katere od prebranih knjig. Ni se izneverila in tudi bralcem Nedeljskega dnevnika je zaželela podobno, kot bo zaželela gledalcem na koncu oddaje Božična noč, ki bo na božični večer predvajana na prvem programu Televizije Slovenija: Miru v duši, zdravja v telesu in ljubezni v srcu.
In če smo se na začetku pogovora in potem še nekajkrat vmes vrteli okrog besed, še končajmo z njimi. Bernardina beseda letošnjega leta je hvaležnost. »Hvaležnost, ki me preveva ne glede na vse hudo. Živimo v miru, nismo lačni, ne zebe nas, ko zbolimo, lahko poiščemo pomoč zdravnikov, in verjamem, da je večina ljudi še vedno dobronamernih – to niso majhne stvari!« Lahko ji le prikimamo. To niso majhne stvari!
