Tine Prevec ima za seboj trideset let dela na asfaltu. Ko tehnologija odpove ali pa se prometni zamašek spremeni v nepregledno gmoto, on stopi na sredino križišča v tipični policijski opravi – po možnosti z bleščečim jopičem. Z njim smo se pogovarjali o izgubljenem jeziku prometnih znakov, sebičnosti udeležencev v prometu in o umetnosti ohranjanja mirne krvi, ko ti nekdo pri plus 35 stopinjah ponudi vodo, drugi pa te niti ne opazi.
Ko se torej peljete mimo policista, ki sredi prometne konice krili z rokami v enem od mestnih križišč, verjetno vidite zgolj uniformo. Vidite avtoriteto, morda oviro, ali pa nekoga, ki poskuša sprostiti tisti neznosni zamašek, zaradi katerega je pot domov trikrat daljša. Ne vidite pa obraza človeka, ki v tistem trenutku ne čuti samo mraza ali vročine, ampak tudi posebno vrsto odrske treme.
Naš sogovornik je vodja izmene na postaji prometne policije Ljubljana, mož, ki to tremo pozna bolje kot kdorkoli. Deluje strogo – njegova drža je pokončna, pogled pa tisti, ki ga izklesajo tri desetletja soočanja z nepredvidljivostjo ceste. Ko spregovori, pa strogost zamenja presenetljiva sproščenost. Je veteran, ki ve, da se v vojni s prometom ne zmaga s silo, ampak s psihologijo, improvizacijo in, če verjamete ali ne, s prefinjeno koreografijo.
Oder sredi ceste
»Malo pa je treme, preden greš v križišče,« prizna Prevec, kar je presenetljivo iskreno za nekoga z njegovimi izkušnjami. Ne gre za strah pred avtomobili, temveč za odgovornost. Ljubljanska križišča, kjer ima največ izkušenj, zlasti tista velika pri Delavskem domu ali na Bavarskem dvoru, so neusmiljena. »Nihče si noče privoščiti, da bi naredil še več zmede,« pravi sogovornik.
Ko semaforji niso več dovolj – ali pa se pokvarijo, jih izklopijo – križišče postane oder. Policist mora v trenutku razumeti ritem prometa: kako si sledijo intervali, kako je z levimi zavijalci, kako se gibljejo pešci. To ni mehanično delo, ampak je, bi rekli, jazz improvizacija z več tonami železja na kolesih.
Vendar pa se vloga policista v križišču spreminja. Nekoč so bile to legende med možmi postave. Prevec se spominja starejšega kolega, ki je bil prava ikona Bavarskega dvora. »Zelo uglajeno je znal delati, imel je res lepe gibe,« se spominja z zvrhano mero spoštovanja. Z opazovanjem takih mojstrov so se učili kadeti. Tisti policist, visok in prepoznaven, je bil del mestne folklore, nekakšen ulični baletnik, ki so ga vozniki poznali in spoštovali. Danes je to delo manj romantično in bolj pragmatično, vendar potreba po človeškem dejavniku ostaja, zlasti ko tehnologija odpove ali pa se zgodi nesreča na obvoznici.
Eden najbolj fascinantnih, četudi skrb zbujajočih vidikov pogovora s Prevcem je razkritje, da vozniki počasi pozabljajo jezik prometa. Gestikulacija policista, ki je bila nekoč osnova vsake avtošole, danes mnogim predstavlja uganko.
»Ljudje ne razumejo položaja policista,« opaža sogovornik. Pravilo je preprosto: če ti policist kaže hrbet ali prsi, to pomeni stop. Če stoji bočno, je pot prosta. Toda v praksi to pravilo trči ob zmedo sodobnega voznika. »Nazadnje, ko sem promet usmerjal v Sneberjah, recimo, nekateri niso razumeli, da ko spuščam leve zavijalce, lahko gredo tudi oni.«
Pomen improvizacije
Rezultat? Improvizacija. On in njegovi kolegi ne morejo vztrajati pri strogih, šolskih znakih, če jih ne razumejo vsi. Včasih morajo dobesedno pokazati s prstom (pa ne sredincem, da ne bo pomote!), pomahati ali pa počakati, da voznikom zadaj popustijo živci in malo »potrobijo«, da se kolona premakne. »Malo je treba znati improvizirati,« pravi z nasmeškom.
Ali gre za generacijski problem? Prevec meni, da ne nujno. Starejši vozniki so morda pravila res pozabili ali pa niso več tako odzivni, mlajši so sveži iz avtošole, a jim manjka kilometrine. Kar pa se je spremenilo, je hitrost življenja in pričakovanje, da bo vse teklo gladko. Ko zagledajo policista, pogosto namesto da bi zmanjšali hitrost in opazovali znake, vozijo na pamet, dokler se ne ustavijo tik pred njim in zmedeno gledajo, kaj zdaj.
Če bi morali staviti, kdo v prometu povzroča policistom največ sivih las, bi verjetno rekli taksisti ali nervozni dostavljalci. Toda Prevec pokaže na drugo skupino – pešce in kolesarje.
»Dostikrat jim je težko kaj dopovedati,« pravi. Težava tiči v prepričanju, da zelena luč na semaforju za pešce pomeni absolutno pravico, ne glede na to, da sredi križišča stoji policist, ki ustavlja promet. »Pešec ali kolesar, ki dobi zeleno, kar gre. Misli, da zanj moji znaki ne veljajo.«
To nerazumevanje hierarhije – kjer je policist nad semaforjem – vodi v nevarne situacije. Prevec opiše nedavni incident na Celovški cesti, eni glavnih mestnih vpadnic. Medtem ko je spuščal promet, se je kolesar odločil, da bo vozil v nasprotno smer, naravnost po sredini med pešci in drugimi kolesarji. »Dvajset pešcev, sedemnajst kolesarjev, on pa rine kontra po sredini,« se spominja z mešanico začudenja in profesionalne jeze.
V takšnih trenutkih se delo policista spremeni iz usmerjanja prometa v varovanje ljudi pred neumnostjo. Včasih mora dobesedno odskočiti, da reši svojo kožo, drugič mora z visokim tonom glasu ustaviti nekoga, ki bi rad »samo še hitro skočil čez«.
Preizkus vzdržljivosti
Biti semafor v uniformi pa ni zgolj mentalni napor, ampak tudi fizični preizkus vzdržljivosti. Policisti so izpostavljeni vsem elementom: vročini asfalta pri 35 stopinjah, nalivom in zimskemu mrazu.
Kako preživeti ure in ure stoje na mrazu? »Malo se ogreješ s tem mahanjem,« se pošali. Toda resnica je v dobri pripravi. Policisti so mojstri čebulnega oblačenja. Modularne uniforme so napredovale – spodaj športno perilo, nato puli, vetrni jopič in na koncu jakna. Pozimi ne gre brez tega. Poleti pa … poleti preprosto trpiš in upaš na menjavo. »Če vidiš, da boš stal tam tri ure in pol, se moraš pripraviti,« pravi. Policisti so tudi zelo dobro organizirani, se menjavajo, si med seboj pomagajo, da je tudi visoko vročino lažje preživeti.
Kljub stresu in hrupu pa se v tej betonski džungli najdejo trenutki človečnosti, ki Prevcu ostajajo v spominu. Zgodi se, da voznik, ki stoji v koloni, spusti šipo in policistu ponudi plastenko vode. »Tudi to se zgodi, da,« je povedal in v glasu je bila zaznavna hvaležnost. Ljudje vidijo človeka v uniformi, ki se poti na soncu, in ta majhna gesta solidarnosti prebije anonimnost ceste.
Seveda so tudi druge vrste srečanj. Pijani vozniki, ki pripeljejo v križišče in hočejo debatirati s policistom, zakaj ne smejo naprej. Ali pa vozniki, ki bi radi izsilili prednost, ker se jim mudi. Toda Prevec ostaja miren. Njegova naloga ni sojenje, ampak pretočnost.
Morda najpomembnejša lekcija, ki jo naš sogovornik ponuja voznikom, je tista o realnosti prostora. V sodobnih mestih – in slovenska niso izjema – se količina pločevine nenehno povečuje. Ljudje pričakujejo, da bo policist v križišču čudežno odpravil gnečo. Toda fizika je neizprosna.
Igra ničelne vsote
»Trpaš v steklenico, ki je že polna,« slikovito opiše Tine Prevec. Ko so vpadnice zabasane, ko Bavarski dvor in Delavski dom v Ljubljani stojita, policist ne more ustvariti novega pasu. Lahko samo poskuša biti pošten. »Poskušaš biti pošten do vseh, da praviloma enako spuščaš te in one,« razlaga.
To je igra ničelne vsote. Če spustiš več vozil iz smeri Šmartinske, boš zaprl tiste z Dunajske. Če daš prednost javnemu potniškemu prometu – kar je prioriteta, da avtobusi ne stojijo – bodo trpeli osebni avtomobili. »Ne moreš zagotoviti stoodstotno, da bo šlo tekoče, če je taka količina prometa,« je realen Prevec. Njegov nasvet? Uporabljajte javni prevoz, hodite peš, načrtujte pot. Decembrska gneča, ko vsi ob isti uri rinejo gledat lučke v center mesta, je klasičen primer, ko tudi najboljši policist ne more premagati človeške narave.
Po tridesetih letih bi pričakovali, da Prevec nosi delo domov, da morda v spanju maha z rokami. »Ne, jaz ne,« se zasmeji. Zna ločiti službo od zasebnosti. Toda poklicna deformacija vendarle obstaja.
Ko se kot civilist pelje skozi križišče, v katerem ureja promet njegov kolega, ga ne more nehati ocenjevati. »Res, si morda malo kritičen, kaj bi lahko kolega izboljšal,« prizna. A hkrati se zaveda: »Tudi on, ko se pelje mimo mene, najbrž na enak način ocenjuje mene.«
To je tiha povezava med tistimi, ki vedo, kako težko je stati tam zunaj. Medtem ko se mi pritožujemo nad rdečo lučjo, Tine Prevec in kolegi stojijo na prepihu, vdihavajo izpušne pline in skrbijo, da se ta ogromen, neroden stroj mesta ne ustavi popolnoma.
Naslednjič, ko boste v križišču zagledali policista, ki vam kaže hrbet, ne hupajte. Morda ravno rešuje situacijo na drugem koncu, da se bo rešilec lahko pretolkel skozi gnečo. Ali pa preprosto poskuša spraviti še zadnjo kapljo v že zdavnaj polno steklenico mestnega prometa. Pomahajte mu – ali pa vsaj upoštevajte njegov znak. To je edina nagrada, ki jo v tistem trenutku pravzaprav potrebuje.
