Prvi požirek črne kave je lahko za nekoga, ki je ni vajen, precej neprijetna izkušnja. Grenak okus, ki ostane v ustih, marsikoga odvrne od naslednjega požirka. Toda sčasoma si isti človek, ki je nekoč ob kavi vihal nos, jutra brez nje sploh ne zna več predstavljati. Še več, grenkoba, ki ga je sprva motila, postane eden od razlogov, da v kavi tako uživa.
Zakaj se to zgodi? Kako lahko naši možgani vzljubijo okus, ki ga je narava pravzaprav zasnovala kot opozorilo?
Kot so pred dnevi pojasnili raziskovalci nemškega Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje presnove, imajo pri oblikovanju naših prehranskih želja pomembno vlogo signali, ki iz prebavil potujejo v možgane. Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji Nature, razkriva doslej slabo poznan mehanizem, s katerim se možgani učijo povezovati okus hrane z njenimi učinki na telo.
Grenkoba kot opozorilo
Človek ima prirojeno sposobnost zaznavanja različnih okusov. Sladko nam praviloma sporoča, da hrana vsebuje energijo, slano pomaga pri uravnavanju vnosa mineralov, kislo pa lahko opozarja na nezrelo ali pokvarjeno hrano. Posebno mesto ima grenko.
V naravi so številne strupene rastlinske snovi grenkega okusa, zato je bila sposobnost zaznavanja grenkobe za naše prednike pomembna obramba pred zastrupitvijo. Dojenčki in majhni otroci se na grenke okuse pogosto odzovejo z odporom, čeprav jih lahko pozneje vzljubijo. Toda grenko še zdaleč ne pomeni nujno nevarno. Med živili in pijačami, ki jih ljudje radi uživamo, so kava, temna čokolada, nekatere vrste zelenjave in številni zeliščni pripravki. Njihov okus je lahko izrazito grenak, pa vendar se nam zdi prijeten.
Znanstvenike že dolgo zanima, kako se lahko tako močno spremeni naš odnos do določenega okusa. Pri tem ne gre zgolj za to, da se ga navadimo. Možgani se namreč ves čas učijo, katere izkušnje so povezane s prijetnimi posledicami in katere bi se bilo bolje izogniti.
Ko se oglasijo prebavila
Raziskovalci so se osredotočili na komunikacijo med prebavili in možgani. Ko nekaj pojemo ali popijemo, se zgodba namreč ne konča pri okušalnih brbončicah na jeziku. Telo začne zaužite snovi prebavljati in presnavljati, hkrati pa možganom pošilja informacije o tem, kaj se dogaja. Ti signali lahko vplivajo na to, ali si bomo določeno hrano želeli tudi v prihodnje.
V raziskavi so proučevali živčne povezave, ki sodelujejo pri učenju prehranskih želja. Posebej jih je zanimal dopamin, snov, ki v možganih sodeluje pri učenju, motivaciji in pričakovanju nagrade. Dopamin pogosto opisujemo kot hormon sreče, vendar je takšna razlaga preveč poenostavljena. Gre predvsem za pomembnega kemičnega prenašalca sporočil, ki možganom pomaga prepoznavati dogodke, vredne pozornosti, in se učiti iz njihovih posledic.
Raziskovalci so pokazali, da lahko informacije iz prebavil vplivajo na dopaminske živčne poti in s tem na oblikovanje prihodnjih prehranskih odločitev. Možgani si torej ne zapomnijo samo okusa, temveč se učijo tudi iz tega, kaj se je v telesu zgodilo po zaužitju določene hrane.
Večina poskusov je bila opravljena na miših, raziskovalci pa so svoje ugotovitve dopolnili tudi s podatki o delovanju človeških možganov.
Zakaj je druga skodelica boljša od prve?
Vzemimo primer na človeka, ki prvič poskusi močno črno kavo. Njen okus mu morda ni všeč, toda po zaužitju občuti večjo budnost in zbranost. Če se takšna izkušnja ponavlja, lahko začne možgane okus kave spominjati na pričakovani učinek.
Sčasoma postane grenak okus del prijetnega vsakodnevnega obreda. Kar je bilo sprva odbijajoče, lahko začne vzbujati pričakovanje nečesa dobrega.Pri kavi ima pomembno vlogo kofein, ki vpliva na delovanje živčnega sistema. Vendar na naše želje ne vplivajo samo kemične snovi. Pomembni so tudi vonj, navade, družba, spomini in okoliščine, v katerih določeno hrano ali pijačo uživamo. Vonj sveže mlete kave lahko na primer nekoga spomni na prijetna jutra, pogovor s prijatelji ali počitek med delom. Takšne povezave še dodatno okrepijo občutek ugodja.
Nova raziskava sicer ni neposredno proučevala, kako ljudje vzljubimo črno kavo. Njene ugotovitve pa ponujajo pomemben del razlage, kako lahko možgani postopoma spremenijo svoj odnos do določenih okusov.
Okus ni zapisan za vse življenje
Naše prehranske želje niso nespremenljive. Marsikdo se spominja, da kot otrok ni maral oliv, kuhanega korenja, radiča ali temne čokolade, danes pa jih z veseljem uživa. Del odgovora se skriva v ponavljajočem se okušanju. Bolj kot smo določenega okusa vajeni, manj tuj se nam zdi. Pomembne pa so tudi izkušnje, ki jih z njim povezujemo. Če določeno jed večkrat zaužijemo v prijetnih okoliščinah ali po njej občutimo ugodne učinke, lahko možgani postopoma oblikujejo pozitivnejši odnos do njenega okusa.
Prav zato je prehranjevanje veliko več kot preprosto odzivanje jezika na sladko, kislo, slano ali grenko. Pri njem sodelujejo številni deli možganov, prebavila, hormoni, živčni prenašalci in naši spomini.
Znanstveniki upajo, da bodo z boljšim razumevanjem teh povezav nekoč lažje pojasnili tudi nastanek nekaterih nezdravih prehranskih navad in razvili učinkovitejše načine za njihovo spreminjanje. Če možgani namreč lahko vzljubijo okus, ki jim sprva ni prijeten, se zastavlja zanimivo vprašanje: ali bi jih lahko naučili, da bi bolj uživali tudi v hrani, ki je za naše zdravje koristna, a nam trenutno ni najbolj všeč?