Marco Pierre White je ime, ki ga kuharski svet še vedno izgovarja s strahospoštovanjem, saj je kuhar, ki je preoblikoval britansko kuhinjo in si obenem prislužil sloves najbolj temperamentnega, neomajnega in karizmatičnega kuharskega mojstra svoje generacije. Nekateri ga imajo za tirana in narcisa, drugi za genija, njegovo tako poklicno kot zasebno življenje je polno uspehov, dram in škandalov, ki so zaposlovali kroniste njegovega lika in dela.
Rodil se je leta 1961 v delavski družini v Leedsu, nekoč enem najpomembnejših središč industrijske revolucije. Mati Maria Rosa Gallina je bila Italijanka, oče Anglež in po poklicu kuhar. Ko je bil star šest let, je mama umrla zaradi možganske krvavitve, kar ga je, kot je kasneje pripovedoval, zaznamovalo za vse življenje. Odraščal je z očetom in starejšima bratoma v skromnih razmerah v socialnem stanovanju. Pri 16 letih je pustil šolo brez spričevala in s 7,36 funta v žepu ter vrečko knjig odšel v London z vlakom. Prvo službo je dobil v hotelu St. George v Harrogatu kot pomivalec posode, nato pa se je prebil do kuhinje, kjer je menda kmalu pokazal izjemno nadarjenost in voljo do dela. Prav marljivost ga je leta 1981 pripeljala v slovito londonsko restavracijo Le Gavroche, ki sta jo vodila slavna brata Albert Roux in Michael Roux, zatem pa je že kot izučeni kuhar kar nekaj let krožil po takrat najboljših angleških restavracijah in končno leta 1987 odprl svojo prvo restavracijo Harveys v južnem delu Londona.
Kot novinec na londonski gastronomski sceni je kmalu očaral tudi Michelinove inšpektorje, ki so ga že isto leto okitili z eno, čez dobri dve leti, torej leta 1990, pa še z drugo zvezdico.
Ramsey se je v kuhinji bridko razjokal
Harveys je bila sicer majhna, skoraj tesna restavracija, ambient je bil preprost, a nabit z napetostjo, ko so gostje opazovali mladega kuharskega mojstra, ki je sebe in ekipo priganjal do skrajnosti. Brutalna delovna etika, nepopustljiv perfekcionizem, eksploziven temperament in neukročena kreativnost – s temi besednimi zvezami so opisovali takrat dolgolasega in karizmatičnega kuharja, ki je slovel tudi po tem, da je imel v ustih cigareto tudi, ko je kuhal, ena izmed tetovaž na njegovi rami pa je poosebljala njegov odnos do zaposlenih: »If you can't stand the heat, get out of my kitchen.« Oziroma po slovensko: če ne preneseš vročine, odidi iz moje kuhinje.
Med tistimi, ki so delali v peklenskih razmerah pod vodstvom Marca Pierra Whita, je bil tudi Gordon Ramsey, ki se je po eni izmed napak, ki si jih je drznil privoščiti, in burni reakciji svojega šefa celo sam bridko razjokal, kar je White pospremil z besedami: »Nisem ga spravil v jok. Sam se je odločil jokati.« Sicer pa je kasneje, ko je vajenec Gordon že postal podoben surovež v kuhinji, izjavil, da je prav Ramsey njegov največji dosežek.
Nasploh je White slovel po tem, da je v kuhinji vladala vojaška disciplina, tudi kazni so bile zelo vojaške. Tako za delavce kot goste. Znana je anekdota, da je gosta, ki si je upal vprašati za poper in sol, nagnal iz restavracije in mu zabrusil, da če bi znal sam kuhati, ne bi potreboval njega. Nekega dne pa je kuharja, ki je zamudil v službo, prisilil, da je slekel uniformo in odšel domov gol skozi restavracijo. Nekaj vsakdanjega je bilo tudi, da so krožniki, ki niso dosegali njegovih standardov, redno leteli po zraku v smeti. Leta 1990 se je proslavil še z avtobiografsko knjigo White Heat oziroma Bela vročina, ki je takrat veljala za revolucionarno knjigo iz sveta kuharskih knjig, saj ni bila klasična knjiga receptov, ampak dokument duha najbolj eksplozivnega, karizmatičnega in perfekcionističnega chefa poznih osemdesetih.
Obdobje treh zvezdic in Knorrove jušne kocke
Po meteorskem vzponu z restavracijo Harveys se je White odločil odpreti še restavracijo, ki naj bi presegla vse dotedanje standarde, ki so veljali na Britanskem otočju. Leta 1993 je luč sveta ugledala The Restaurant Marco Pierre White v londonskem hotelu Hyde Park, danes The Mandarin Oriental, kjer je zaposlil najboljše kuharje in natakarje iz Harveysa, ekipo okrepil še s kuharji iz Francije in začel kreirati jedi iz najboljših sestavin, kar jih je bilo mogoče najti v Evropi. V nasprotju s skoraj punkovskim vzdušjem Harveysa je bila nova restavracija elegantna, umirjena in aristokratska s kristalnimi kozarci, srebrnim priborom, belimi prti in zapovedano tišino v jedilnici.
Z novimi standardi, predvsem pa z bogatimi jedmi in sestavinami se je tam utrdila njegova podoba genija, umetnika in rock zvezde med kuharji. Tudi tukaj so ga Michelinovi ocenjevalci nagradili z zvezdicami, celo tremi, in takrat, leta 1995, zapisali, da je v restavraciji kuhanje dvignjeno na raven poezije. White je tako postal najmlajši kuhar, ki si je prislužil to nagrado, in obenem najmlajši, ki jo je leta 1999 vrnil. Svet je sicer nad to potezo osupnil, White pa je vse skupaj komentiral, da ne želi več, da mu sodijo možje z metuljčki iz Francije, ki imajo manj znanja o kuhanju kot on sam, in da je s tremi zvezdicami dosegel vse, kar je lahko. Poleg tega pa ne želi več v kuhinji preživeti več kot sto ur na teden, kar ga je popolnoma izčrpalo in izželo. Od takrat naprej ni nikoli več sprejel Michelinove zvezdice, čeprav je odprl še veliko restavracij. Danes jih ima okoli trideset, večinoma so to franšize, pa naj so to zrezkarnice, restavracije z ribami in krompirčkom, lokali s sokovi, skratka običajne prehranjevalnice, v katerih strežejo povsem vsakdanjo hrano.
Leta 2008 je še enkrat razburkal gastronomsko sceno, ko je začel sodelovati z blagovno znamko Knorr in snemati reklame za njihovo znamenito jušno kocko, kar je mnoge povsem šokiralo. Nevedneže je takrat potolažil z znamenitim stavkom: »Ni sramota uporabljati jušne kocke, sramota je, če iz nje ne znaš narediti dobre juhe.« Priznal pa je, da je tudi v svojih bolj prestižnih restavracijah večkrat posegel po magični kockici.
S Knorrom še vedno sodeluje, sicer na manj prepoznaven način, prav tako ne nastopa več v televizijskih oddajah in šovih, niti ne komunicira z mediji oziroma se v njih pojavlja zelo redko. Na stara leta raje živi na podeželju, lovi ribe in divjad ter se uri v gozdarskih veščinah in posveča povsem vsakdanjim stvarem. O svojem delu pa je pred časom povedal: »Večina slovesa, ki sem si ga pridobil, je plod pretiravanja in nevednosti. Nočem nikogar razočarati, ampak nikoli nisem bil divji fant, kot so me prikazovali, ker za to nisem imel časa, saj sem ves čas delal. Treh Michelinovih zvezdic ne dobiš z življenjem punk rockerja, ampak le s trdim delom.«
