Sveže fige iz prve lige

Fige so tiste reči, ki jih je naš največji pesnik menda delil otrokom. Če to drži, je gotovo šlo za posušene sadeže, ker svežih, sočnih in zrelih ni mogoče kar tako prenašati po žepih, zlasti ne v plašču, saj bi takrat, ko ti sladki poletni sadeži zorijo, le norec oblekel kaj takšnega. Poleg fig, ki so po imenu zahodnejšega, latinskega izvora, poznamo še vzhodno, slovansko ime smokve. Pod tem imenom jih bo vsakdo, ki letuje kje ob Jadranu, našel na tržnici oziroma na kakšnem bližnjem drevesu. Figa lahko pri nas pomeni tudi nič (eno figo mi je mar), iz česar izhaja tudi izraz, da se je kaj sfižilo. Ampak lepa, zrela figa je daleč od ničesar, kar je vedel že vsaj Praslovan, ki mu je smokva pomenila toliko kot sočen sadež, po imenu smok(va) menda soroden z dobrotama, kot sta sok in cmok. Najsibo figa ali smokva (zagovorniki venetske teorije se bodo vselej strogo držali prvega imena), sadež lahko pojemo takoj, ko zrelega odtrgamo z drevesa ali nam z malce sreče na kakšni plaži cepne na betico, lahko pa zgodbo zapletemo na številne sladke in slane načine. Recimo figa kot izvirnejši nadomestek melone ob pršutu, ob kakšnem dobrem (denimo paškem) siru in orehih…