Ragu pač ni tabu

Ko je govor o raguju, lahko postane zelo vroče, zlasti če sedimo v družbi tako Italijanov kot Francozov. Pojmujejo ga namreč nekoliko različno, čeprav podobno, tako prvi kot drugi pa hrano jemljejo skrajno resno in bi se bili pripravljeni hudo zravsati že zaradi veliko manjše reči, kot je takšna obara. Slovar pravi, da gre za »gostejšo dušeno jed iz (kosov) mesa z dodatkom blagih začimb«, kar še najbolj ustreza francoski različici, ki je tudi izvirna. Ragout namreč zapišejo Francozi, kar nastane iz glagola ragoûter, ki pomeni nekaj takšnega kot »(p)oživiti okus«. Italijani ga zapišejo kot ragù, besedo so si sposodili od Francozov, na jed pa so kljub temu vsaj tako ponosni, kot bi jo iznašli sami. No, saj so tudi jo. Po njihovo je namreč ragu vsakršna omaka za testenine, tudi denimo bolonjska ali milanska, napolitanska… Kot oče raguja pa v Italiji velja Alberto Alvisi, ki je jed prvič opisal v 18. stoletju, kmalu zatem, ko je Emilijo - Romanjo okupiral Napoleon s svojimi kuharji. In šele natanko takrat so nastale testenine z omako, kakršne poznamo danes. Živel, Napoleon!