Streljaj čez mejo na Štajerskem je med vinskimi griči velika in slikovita cerkev sv. Nikolaja, okoli nje pa simpatično naselje Lučane, po nemško Leutschach. Na južnoštajerski vinski cesti so kraji majhni, a ima vsak vsaj eno pomembno gostilno ali, še bolje, restavracijo, ki jo svetovna kritika visoko ocenjuje. V Gomilici (Gamlitz) je to Sattlerhof, v Ernovžu (Ehrenhausen) pa Die Weinbank, o katerem smo na teh straneh že pisali. Podobno je v Lučanah, kjer svoje zelo avtorske ideje predstavljajo v Liepertsu, ki domuje v stari, a moderno prenovljeni hiši. V z lesom opaženi jedilnici je zgolj nekaj miz, ob vhodu kavarnica, zgoraj pa nekaj sob za posebej utrujene goste.
Vinska karta je obsežna, na njej so vsa lokalna vina, tudi nekaj slovenskih, ob teh pa še nekaj širše evropskih ter lepa črta ne predragih šampanjcev. Tudi v primerjavi s slovenskimi gostilnami vina pri Liepertsu v Lučanah niso predraga, sploh ne. Še posebej, če se lotite lokalnih vin, kar je konec koncev tudi prav.
Na začetku naštejejo nekaj penečih možnosti, med katerimi najraje nalijejo peneči sauvignon iz bližnje kleti Strablegg-Leitner, pridelan po metodi charmat. Peneče vino je bilo za naš okus nekoliko presladko, a ga je lepo ublažil prvi pozdrav iz kuhinje – čips iz krompirja, pastinaka in gomoljne zelene, ki je visel z »drevesa« sredi mize.
A dekor, ki ga lahko malicate, ni bil edini sobotni trik mlade ekipe, niti približno, pozneje smo recimo pred glavno jedjo sorbet srkali iz zadnjice steklenega ptička in si roke osvežili z vlažno brisačko, odišavljeno z eteričnimi olji.
Tudi vsaka jed je bila svojevrstno presenečenje, šesthodni meni za konkretnih 160 evrov se je na mizi razpletel v kakšnih 15, morda celo 20 večjih in manjših jedi. Vsaka od njih je bila zanimiva izkušnja in niti ena ni razočarala članov našega kvarteta. Tako lahko že na začetku rečemo, da Lieperts v Lučanah toplo priporočamo.
Po srečanju z drevesom, na katerem je rasel čips, smo naročili še eno vino iz Lučan, tokrat je iz kleti Bernda Stelzla prišel chardonnay 2021, nato pa še njegov starejši brat iz leta 2014, ob njiju pa smo ugotovili, da so v okolici 70 evrov na mizi že najboljša vina z južnoštajerske vinske avtoceste. Stelzlov chardonnay je bil prav tam kot recimo najboljši chardonnayji iz naših kleti Dveri Pax ali Gaube. Ob vinu so na mizo prinesli niz pozdravov, štiri grižljaje polnih okusov in mnogih sestavin, od rahlo pekočega ocvrtka z rakovico do molekularnega makrona iz jabolčnega soka, polnjenega z jetrno pašteto ter kremo iz jabolka granny smith in zelenega čilija.
Od čipsa iz manioke s smučem, rumenjakom, kislimi kumaricami in prstasto limeto do svinjske potrebušine s črnimi tartufi. Štirje biseri, ki jih ne bomo kar tako pozabili, saj redko naletimo na jedi, ki so kljub res ogromno sestavinam še vedno uravnotežene.
Tu se s pozdravljanjem še ni končalo, naslednji pozdrav iz kuhinje, morda najokusnejši v množici, je bila »rižota« iz testenin, zabeljena s hrustljavim guancialejem, majonezo z zorjenim rumenjakom in svežim drobnjakom. Tudi če bi dobili veliko porcijo, je ne bi ostalo niti za gram.
Ko na mizo prinesejo kruh, to ni le kruh. Zamesijo ga s krompirjem, na mizi pa ga spremljajo limonovo maslo, slanina z gorčičnimi semeni in hrenom, skuta s hrenom in zeliščnimi olji ter marinirana gomoljna zelena z arašidi v vasabiju. Spet serija bolj in manj znanih okusov, ki so se zdeli domači, kot bi vsakega posebej naročili po svojem okusu. Pa jih seveda nismo. Bili so zgolj pozdravi, mini intervencije, ki so napovedovale nanizanko, kakršno jo v naših krajih redko najdemo.
Prva jed je bila dimljena polenovka s creme fraiche in rezinami rumene pese, marinirane v malinah, ki so jo oblili z beurre blanc in postrvjim dašijem. Simpatična jed, a nas je celo bolj navdušila naslednja.
To je bil cmok iz kvašenega testa, polnjen s svinjsko potrebušino in odišavljen z limonsko travo ter ingverjem, ki ga spremljajo bučna majoneza, topinambur in karamelizirani lešniki.
Kombinacija eksotike, oceana in sladkih okoliških voda nas je pripeljala do škampa v tempuri s kremo iz avokada in pehtrana, mariniranim korenjem in ajdovo pokovko. V posebni skodelici so krožnik dopolnjevali škampova pena in žitni kosmiči. Natančno izdelano kombinacijo prvih treh večjih jedi so zaključili s kiselkastim sorbetom z mentolom, ingverjem in grozdjem ter peno iz beljakov in pasijonke.
Morda pa so s sorbetom zgolj očistili naše kanale, da bi nam bilo lažje naprej, ko so ponudili še najbolj preprosto, a zelo učinkovito glavno jed. To je bil mehak kos rožnate teletine z azijsko poprovo omako ter mariniranima šalotko in čebulo, ob mesu pa priloga, ki bi jo lahko zobali v neskončnost: edamame s hrustljavo slanino.
Morda moramo omeniti, da se domači vsake toliko radi pohvalijo, da imajo zelo aktiven vrt, na katerem razvijajo mnoga mala presenečenja, najraje imajo agrume, ki se presenetljivo lepo vklopijo v njihove kreativne doživljaje. Za predsladico smo tako dobili ajdov biskvit z oljčnim oljem in kombinacijo skut in smetan ter juzuja, azijske kraljice limon, v različnih oblikah.
Glavna sladica pa je bila presenetljivo brez hišnih citrusov: variacija skutne torte s kavo, banano, ananasom in slano karamelo. Spet res velika količina sestavin, a okusi niti enkrat niso razočarali, niti takrat, ko smo se poslavljali s kozarčkom domačega žganja okoliških vinarjev.
Mimogrede, ob sorbetih, predsladicah in sladicah se poslovijo še s sladkimi grižljaji, ki pa jih ne postrežejo, temveč njih brez vprašanj zapakirajo v darilno škatlico za domov. Spretno in duhovito.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
