Po ozkih lesenih škripajočih stopnicah se povzpnete v prvo nadstropje hiše na Tomšičevi ulici 12. Ko odrinete velika dvokrilna vrta, zaslišite ropotanje iz kuhinje tik ob vratih. Sočasno vas objame koprena zgodovina: stopili ste v neke druge čase. A hkrati se vam zazdi, kot da ste prišli domov. Prišli pa ste v Restavracijo kluba slovenskih pisateljev, Pen klub na kratko, v eno najbolj legendarnih restavracij v prestolnici, ki ji zdaj grozi, da jo bodo spremenili.
Pen klub je institucija. Tako kot so institucija njihova fižolova juha in telečja jetrca. Pen klub je verjetno zadnja legenda med mestnimi restavracijami, prostor, kjer se je pisala zgodovina, kjer so se iskrila mnenja, kovala zavezništva, kjer je bilo pomembno, da ste tam. Podobne status sta nekoč davno imeli kavarna Union pa tudi kavarna Petriček. »Vedno, kadar sva z Mikijem prišla v Ljubljano, sva šla s prijatelji k Petričku. Še vedno mi je žal, da ga ni več,« je dejala Eva Marija Miklič, gospa Oli, duša Pen kluba. Prav v Petričku sta skupaj z možem Marjanom Mikličem - Mikijem nekega dne leta 1967 dobila ponudbo, da bi začela voditi restavracijo v klubu Društva slovenskih pisateljev. Tedaj sta oba, ona Nemka, on gastarbajter, ki je začel kot rudar, živela v Nemčiji in imela v Düsseldorfu najeto restavracijo Goldene Fünf, Zlata petka, z mešanico balkanske in nemške kuhinje. »Ko sva prišla v klub, so bile v sobi štiri mize, v kuhinji pa štedilnik, na katerem so kuhali hrenovke in jajca na oko, medtem ko so kartali,« se je začetkov spomnila gospa Oli. Z Miro Mihelič, tedanjo predsednico društva pisateljev, sta se dogovorila, da sta lahko najemnika za nedoločen čas. Uredila sta prostor, kuhinjo, instalacije, nad restavracijo sta si uredila stanovanje, začela kuhati imenitne meščanske jedi in nastala je legenda Pen kluba.
Yoko Ono in fižolova juha
Njihove knjige gostov in fotografije iz restavracije so tako zanimive, da jih bodo prihodnje leto uredili profesionalni arhivarji ter jih shranili v NUK. Med drugimi so v knjigi gostov podpisi članov Golden Gate Quarteta, Yoko Ono, ena najljubših gostij gospe Oli pa je bila pisateljica Han Suyin: »Res je bila prijetna gospa. Bila je prijateljica Mire Mihelič in je vsaj dvakrat na leto prišla v Ljubljano.« Gosti restavracije so bili seveda tudi vsi pisatelji, recimo Eugene Ionesco, redni gost je bil tudi Peter Božič, vsak ponedeljek se v restavraciji še vedno sestaja direkcija Mladininega Rolanja po sceni. Njihovo hrano so jedli tudi Alberto Tomba in vsi politiki, levi in desni, ki pa niso sedeli za isto mizo. »Eni v tem kotu, drugi v drugem. Vedno so se morali kaj dogovoriti in so šepetali.«
In vedno so jedli enake jedi. Kajti v Pen klubu je jedilnik enak že več kot 35 let. Slovijo po telečjih jetrcih in fižolovi juhi. »Vedno so sveža in vedno narejena na enak način z natančno določeno količino čebule,« o razlogih za slavo njihovih jetrc razmišlja Oli. Prav tako kot so tudi razlogi za izjemnost fižolove juhe: »O, saj sem dala recept drugim. Jure Apih ga je celo objavil v knjigi, pa mi pravijo, da njihova juha doma ni tako dobra kot naša. Povem vam, zakaj – mi fižol pretlačimo na roke, ne v mešalniku.«
Petnajstega septembra letos je restavracija praznovala petdeseto obletnico. Brez gospoda Mikija, ki je umrl leta 2010. Gospa Oli je od tedaj restavracijo vodila sama, do lani, ko je dopolnila 75 let in je restavracijo prevzel njen nečak Andrej Miklič, ki je tam že od leta 1986 delal kot natakar. Ne glede na to pa gospa Oli vsak dan ob pol osmih pride v restavracijo, jo počisti, nato začne kuhati, največkrat zavitke in cimetov parfait. Potem pač počne vse: kuha kavo, toči pijačo, čisti solato, pomiva v kuhinji. Tako restavracija še vedno živi svoje življenje, čeprav v drugih časih. Večina njihovih gostov je stalnih strank, ki pa se za mizami nič več ne prepirajo, nič več ne ponočujejo. »Postarali so se,« je ugotovila gospa Oli, ki nič več legendarno ob dveh zjutraj ne prižge avstrijskega radia Ö3, na katerem so v nemščini naznanili, koliko je ura, ona pa je nato zavpila: »Spoštovani gostje, mi 'mamo kon'c!«
Iskanje novih najemnikov
Boji pa se, da se bo zgodil tudi kon'c restavracije. Društvo slovenskih pisateljev je namreč izdalo interni razpis za novega najemnika tako restavracije kot vrta in kleti, v kateri naj bi uredili kavarno. »Pogoji na razpisu so res ostri, kot so poroštva, izkaz prometa za zadnja tri leta in podobno. Menim, da so take pogoje dali zato, ker se že ve, kdo naj bi bil najemnik. Razumem, da želijo čim več denarja, toda mi smo v tem prostoru že pol stoletja in želimo nadaljevati,« je odločen Andrej Miklič, ki je zatrdil, da se je pripravljen bojevati za restavracijo svoje tete in strica. Ko je prevzel restavracijo, so se dogovorili za pogodbo, ki velja do 1. julija 2018, in že tedaj so mu omenili, da bodo poskušali najti novega najemnika, seveda za veliko višjo najemnino, a da mu dajo možnost, da se v tem letu izkaže in ima tako več možnosti na razpisu.
Ko so objavili razpis, se je v javnosti pojavil apel, v katerem ugledni intelektualci Dušan Jovanović, Nikola Damjanić, Božidar Flajšman in Darko Štrajn zahtevajo, da se restavracija ohrani s sedanjimi najemniki, »ker spada v kulturnozgodovinsko dediščino Ljubljane in sploh slovenske kulture. S to dediščino bi bilo treba ravnati posebno previdno, da ne bi izginila v potrošniški profanaciji, in zato bi bilo treba pri vsaki prenovi misliti na ohranitev spomina in na njegovo ustrezno reinterpretacijo.«
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je v pismu članom društva obrazložil, da so o drugem najemniku razmišljali že pred dvema letoma, ko se je upravni odbor društva »zavedal, da se čas, ko bo gospa Oli prenehala voditi restavracijo, bliža, zato smo se začeli intenzivno ukvarjati z mislijo o novem najemniku in tako tudi opravili vrsto informativnih pogovorov s potencialnimi najemniki«. Letos so končno pripravili razpis, ki so ga »posredovali vsem, s katerimi smo imeli doslej pogovore, in tudi še nekaterim drugim uglednim gostincem z večletno prakso. Rok za oddajo predlogov je 4. december. Po tem datumu bo komisija, ki jo je imenoval upravni odbor, pregledala prispele ponudbe in opravila potrebne razgovore s posameznimi ponudniki.« Ob tem poudarja, da »prostor restavracije ostaja tak, kot je bil 50 let, saj ne gre le za tako imenovani retro slog, ki je danes 'in', ampak predvsem za kulturno dediščino. Vsi, ki so si ogledovali restavracijo, so bili nad njeno podobo navdušeni.«
Preden se je gospa Oli ob mojem obisku vrnila v kuhinjo k čiščenju solate, je postala pred panojem s fotografijami nekaterih njihovih gostov. »Ditka Haberl je tukaj pela, kar naprej so bili tukaj,« se je začela spominjati. »Naš boksar je bil njihova maskota. Vidite fotografijo Vaclava Havla?« Nato je za vsakega stalnega gosta povedala, kaj je najraje jedel. Josip Vidmar je vedno sedel v kotu zadnje sobe, vedno za isto mizo in vedno je jedel telečja jetra in pire krompir. »O, poglejte, Peter Adamič,« ji je pogled ušel na neko drugo fotografijo in zavzdihnila je: »Oh, veliko jih je že umrlo. No, grem nazaj v kuhinjo.«
