Kalamari – dobri na žaru in tudi v obari

Čeprav smo obmorska, jadranska država, je v naših ribarnicah jadranskega lignja včasih težko dobiti celo v glavni lovni sezoni. Veliki in okusni primerki tega mehkužca iz Jadrana so namreč rezervirani za najboljše gostilne, v trgovinah pa prodajajo večinoma le cenene, zamrznjene in uvožene od kdove kod. Če v ribarnici vendarle najdemo sveže jadranske, se zato nikar ne obotavljajmo in si jih privoščimo. Ob tem pa poskusimo srečo in prodajalca prosimo, naj nam jih očisti – z malo sreče nam bo prihranjeno razmeroma zoprno opravilo. Lignjem sicer rečemo tudi kalamari, in sicer zaradi črnila, ki ga vsebujejo v majhni vrečici. Že stari Grki so namreč kalamos pravili pisalnemu peresu, ki se mu po latinsko reče calamus, Italijani še dandanes tintniku (kdor ga sploh še pozna) rečejo calamaio, calamaro pa sipi (ki je še bolj znana po tinti) in črnim kolobarjem pod neprespanimi očmi. Čehi pravijo kalamar črnilu, zato se tako imenujejo tudi številni tamkajšnji literarni klubi – in ne morda ribje kantine, kot bi kdo utegnil sklepati. Kalamarov doma najbrž ne bomo cvrli, odlično pa bodo uspeli po tokratnih receptih.