Že lansko poletje ste lahko na kulinaričnih straneh Dnevnika prebrali, da se zaspani in podrti Abitanti počasi prebujajo. V pogovoru je to potrdil gostinec Martin Perič, menda potomec najstarejših prebivalcev tega skritega in ne ravno lahko dostopnega naselja, znan tudi po vzreji istrskega goveda, boškarinov, ki na hrvaški strani Istre bojda lepo uspevajo, pri nas pa jih težko najdemo.
Abitanti bodo potrebovali še veliko pridnih rok, če se bodo hoteli vrniti v življenje, se pa vidi, da se v vasi že dogajajo nova gradbena dela, konoba Grondali pa je presenetljivo lično urejena. Kot da vas ne bi bila še nedavno povsem zapuščena, pa čeprav njeno ime pomeni – prebivalci. Zunaj pred lokalom je veliko dvorišče, ki v hladnih pomladnih dneh še ni bilo pripravljeno za zmrzljive goste, v notranjosti sta nas pozdravila kamin, ki ga uporabljajo tudi za peko mesa, in velika »berkelca«, salamoreznica, ki poskrbi za hladne mesnine.
V veliki in, kot se je kasneje izkazalo, razprodani jedilnici, v kateri je bil nekoč hlev, je prostora za kakšnih 30 ljudi in za natanko šest buteljk vina. Pet je hišnih, označenih z etiketo Grondali, iz sosednje vasi Pregara pa je sveža, a polna suha penina Valente (3 evre), s katero smo začeli kosilo.
Ponudba hrane ni obsežna, naštejejo manj kot pol ducata različic testenin, s kokoško, boškarinom, tartufi in spomladi s šparglji, pa dva, morda tri različne kose govedine, ki jih pečejo na odprtem ognju, in na začetku ob siru tudi nekaj pršuta in salam.
Na prvi krožnik, ki lahko ob kruhu zadovolji dva ali tri jedce (15 evrov), so narezali pravi čvrst pršut, nekaj kolobarčkov rahlo pikantne istrske salame in panceto, dodali izredno okusne olive v olju, domači sir in, presenečenje, kepico dišeče fazanove paštete s črnimi tartufi. V pomoč nam je bil mehak bel istrski kruh, peneče vino pa je nadomestila domača sveža, a ne povsem enostavna malvazija (1,5 evra).
Kak očitek? Seveda, zlahka bi pogrešali dalmatinske šlagerje, prava inflacija ljubezni in razočaranj brni iz zvočnikov in se nikakor ne rima na istrske jedi. Tudi na enostavno, a učinkovito fritajo z divjimi šparglji in panceto ne. Drugo vprašanje je, zakaj so jo postregli na rukoli, kar ni povsem jasno, a argument, ki ga zadnje čase spet marsikje slišimo, češ, nekateri imajo to radi, se zdi neprepričljiv. Simpatična pomladanska fritaja, ki je v eni porciji zadostovala za dve osebi, je sicer stala 12 evrov.
Radio je šel z Gibonnija na Zečića, mi pa s špargljev na njoke z boškarinom (17 evrov). Toda v primerjavi z glasbo so bili njoki, ki jih postrežejo v veliki skledi, odlični. Veliki in puhasti lahko nahranijo tri lačne osebe, pa tudi omaka ne predvideva zgolj nekakšnega mletega mesa, ampak zajetne kose mehke govedine.
Na drugi strani je bilo le nekaj manj velikih fužev (15 evrov), tudi te postrežejo v skledi, nanje položijo večji kos piščanca in polijejo z okusnim šugom. Si predstavljamo, da so tako obilne tople predjedi skupaj s kakšno solato mnogim povsem dovolj za kosilo.
Mi ne sodimo med takšne. Po malvaziji smo si natočili tudi domač refošk (1,5 evra) in ugotovili, da je manj kisel in bolj piten od bližnje konkurence. Pri mesu iz kamina so bili v igri trije različni kosi govedine, rostbif, florentinec in picanha angusa, ki so jo tudi najbolj priporočali. Vmes nam je bilo malo žal, da smo za nekaj jedi, ki so bile v ponudbi zunaj jedilnega lista, izvedeli prepozno. Bilo je nekaj izpeljank z divjimi šparglji, predvsem pa istrski golaž, ki ga skuhajo z rebrci, klobaso in kožicami. Sliši se res dobro. Našo picanho so lepo rožnato narezali in postregli na rukoli, žal je bilo nekaj kosov kar preveč trdih, pa tudi cenovno daleč najmanj prijazna jed popoldneva je bila to. Po drugi strani pa je treba reči, da je sodelovalo še nekaj dodatkov, odličen pečen krompir, neobvladljivo velika skleda kuhanega kislega zelja s slanino in skleda radiča z vrta.
Kot rečeno, jedi pri Grondaliju so velike in še dobro, da nismo pokusili vsega, ker bi počili. Cene so podobne kot po naših domačih, ne turističnih gostilnah, hkrati pa pri sestavinah ne zatajijo.
V sladki fazi imajo tradicionalno jabolčni zavitek in rikoto s kostanjevim medom, tokrat so na priročno tablo pripisali tudi limonin poljubček, čokoladni mousse z jagodami in kompaktno, raje bi bolj rahlo, rulado z gozdnimi sadeži.
Mimogrede, kava, espresso, je po evro in pol, če pa vas kosilo utrudi, imajo tudi svoje likerje, ki jih, podobno kot vina, lahko kupite za domov. V našem primeru smo spili samo požirek biske, pollitrsko stekleničko za 20 evrov pa odpeljali domov. Pot nazaj proti Kubedu ima namreč točno toliko ovinkov, kot jih je imela, ko smo prihajali.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
