Nekateri stari golfisti in obiskovalci so jih zato začeli bojkotirati, češ, ali lahko srbski medijski mogotec postavlja na slovenskih igriščih nova strožja pravila… Lahko, ker je igrišče, hotel in prostore kluba kupil od podjetja, ki za takšne reči ni imelo občutka, od podjetja, ki ne zna upravljati tako razkošnih destinacij.
A pustimo slovenski turizem in poglejmo na teraso Restavracije 9, ki domuje v klubski Kraljevi hiši – ime se nanaša na jugoslovanskega kralja Aleksandra, ki je tej deželi vladal v 30. letih, ko je dal tudi postaviti igrišče in objekte.
Pogled na še zasnežena Stol in Begunjščico na urejeni terasi popestrijo z res široko bero različnih penečih vin. V našem primeru je bila to polovična steklenica šampanjca Delamotte za kakšnih 30 evrov. Mimogrede, vinska karta je v večini očitno delo mojstrov iz eVina, zato je na svojem mestu ob vseh slovenskih favoritih tudi veliko francoskih in italijanskih vin, a ker je cesta nazaj v Ljubljano kar dolga, smo ob kozarcu šampanjca pokusili samo še požirek Simčičevega chardonnayja Selekcija (6 evrov za kozarec). Če bi bil vikend ali ukrepi manj togi, bi verjetno naročili kakšno Jermannovo zvrst ali pa Guigalov Châteauneuf-du-Pape, cene to dovoljujejo. Tako pa…
Ker je pozno kosilo ali zgodnja večerja na terasi igrišča za golf in je tam seveda tudi zato, da nasiti lačne športnike, je treba vzeti v obzir, da je hrana lahko zelo konkretna, na mizi se včasih najdejo tudi klobase, čevapčiči in zelo bogate čorbe. V preteklosti smo denimo jedli fantastično, zelo začinjeno golaževo juho, ob našem zadnjem obisku nas je izjemno presenetila kokošja (6 evrov), ki jo poleg kokošjega mesa bogatijo z jajcem, smetano, zelenjavo in mnogo zelišči.
Za bolj lačne, ki so se prebili čez vseh 18 lukenj, je ves čas na voljo svež, ob našem obisku še topel kruh, ki ga v kuhinji pečejo sami. Tako kot recimo sami špilijo tudi mesnate, kranjskim podobne klobase. In ko smo ravno pri jedeh, ki jih uvoženi kuhar pripravlja sam: ob bresaoli, vratovini, panceti in kulenu za hladno predjed narežejo tudi pršut, ki ga sami sušijo na Krasu in ga postrežejo s turšijo – v kisu vloženo zelenjavo.
Na jedilniku, katerega osnove so enake že od začetka delovanja restavracije, je mogoče najti jedi, ki pomagajo športnikom zadovoljiti osnovne potrebe, denimo rižote in testenine, slednje po bolonjsko ali z gamberi, ki smo jih pokusili jeseni, pred zaprtjem. A to ni hrana, zaradi katere se splača priti v Kraljevo hišo. Najbolj zanimivo je tam meso: od tatarskega bifteka do burgerjev in najboljših kosov mesa, med katerimi se občasno znajde tudi govedina wagyu, nazadnje pa smo si denimo privoščili masleno mehak telečji hrbet z žara.
Toda! Mnogi, tudi naše omizje, se na Bledu najbolj veselijo čevapčičev, saj gre za recept, ki se lahko bori z vso slovensko konkurenco. Na deset mesnih svaljkov potresejo zgolj mlado čebulo, namesto kruha ali bog ne daj kakšnega pomfrija pa dodajo tenak burek. In povsem jasno jim je, da so čevapčiči, samo iz lokalne govedine, pravi biser te slovensko-srbske kuhinje, saj stanejo kar 20 evrov. A jih, toliko lahko rečeno, toplo priporočamo.
Pa še nekaj je treba priporočiti. V Kraljevi hiši na Bledu pripravljajo najboljši cesarski praženec oziroma šmoren v Sloveniji. Pravzaprav ne gre za originalen recept, saj ga ne natrgajo iz debele palačinke, ampak iz omlete. Brusnična marmelada in mleti sladkor pa samo potrdita zmago ene najboljših sladic pri nas. Prav tako odlična, a vseeno v senci praženca je variacija blejske kremšnite, ki ima v primerjavi s klasiko več nadstropij in veliko sadja.
Gost, ki na eni strani gleda na zasnežene Karavanke, na drugi strani pa blejski grad in Triglav, kar težko vstane od mize, če bodo kdaj časi ugodnejši, za konec priporočamo kakšno žganico in natančno opazovanje igrišča. Pozno popoldne namreč namesto golfistov igrišče zavzamejo srne in zajci.
