Kljub uvodnim pripombam je treba priznati, da imajo pri Oazi v vseh fazah hranjenja tudi nekaj domačih specialitet, zaradi katerih običajno gostje iz osrednje Slovenije in Štajerske zahajajo v kraje prek Mure, pa naj gre za hladne mesnine ali domača vina. Tudi voda, če ne vztrajate pri radenski, je lokalna cana, za prilogo so tudi dödöli in v finalu je gibanica, ki sicer ni uradno certificirana, je pa prav takšna, kot jo pečejo v overjenih kuhinjah.
V Oazi so postavili glamping in dodali še eno zgradbo, namenjeno zaključenim družbam, voda iz velikega ribnika se medtem zdi nekaj nižja, menda pa bodo prostor popestrili še z bazenom. Ideje, ki povprečnih jedcev niti ne zanimajo preveč. Zdi se namreč, da so to bolj domislice za tiste z globokimi žepi, ki jih je v Sloveniji vse manj. Pravzaprav želimo Oazi le manj kislega vremena, ki bržkone lahko nerodno vpliva na ambiciozne posle, ki so si jih organizirali.
Hrana v Oazi ni tako poceni kot recimo v bližnjem Jelenovem hramu ali Na jasi. Bližje so novim trendom, recimo vse dražjemu Rajhu, nekoliko so dražji tudi od Kodile. K temu gotovo pripomore izbor superprestižne južnoameriške govedine – 350-gramski ribeye vas recimo olajša za 30, 300-gramski file pa za 32 evrov. Tudi drugi del mednarodne kuhinje z govejimi čevapčiči, pleskavicami in podobnim je veliko dražji kot v Ljubljani, kar se sliši srhljivo, navsezadnje je Ljubljana dražja od večine evropskih mest, a porcija petih, sicer velikih in dišečih čevapčičev za 11 evrov bralca jedilnega lista ne more pustiti hladnega, še zlasti ko mu za pet evrov dodajo kajmak.
Začeli smo manj ambiciozno, ceneje, bi lahko rekli. Za 11 evrov postrežejo klasičen, ne prevelik narezek za eno osebo, ki smo si ga razdelili pri mizi. Za očitno mesno orientirano kuhinjo se je zdel skoraj preveč generičen, enostaven, ob Gjerkeševi brut natur penini so postregli jajce, šunko s hrenom, tunko, salamo, zaseko in paradižnik ter grahovo zelenje, ki je skozi dvourni obed postalo nepotrebna rdeča nit vseh krožnikov.
Na mednarodno obarvanem meniju je, kot smo omenili, nekaj lokalnih jedi. Ob gosti, z rezanci, korenjem in koščki govedine bogati goveji juhi ima posebno mesto fazanova juha – s kozicami. Mirno smo jo napadli, čeprav se je zdela prikuha, ocvrtek iz kozic, skoraj preveč neobičajna za te kraje. Pa se je dobro izteklo. Goveja juha je bila solidna, fazanova, ki jo pri mizi natočijo na ocvrtek in jušno zelenjavo, pa celo izjemna.
Juhi sta bili razmeroma poceni, po štiri oziroma pet evrov, mi pa smo počasi že razmišljali o vinih za nadaljevanje. Gjerkešev dišeči in bogati chardonnay Woodstock (osem evrov na kozarec) je brez dvoma eden od favoritov za najboljše belo vino z Goričkega, pri rdečih pa, nerazumljivo, na kozarec ne odpirajo najvišjih linij Marofove kapljice – zadovoljili smo se z zvrstjo Goričko noir za pet evrov. Zvrst je šla k ocvrtima kockama natrgane govedine, najcenejši topli predjedi (10 evrov), pri kateri si pomagajo z gosto omako bordelaise. Že kar nasitna jed, podobno kot jurčki na žaru na ajdovi polenti. Spet so motili grahovi poganjki, ki očitno postajajo povsod po Sloveniji nadomestek za rukolo in so gotovo podobno zelo zdravi. Ko smo se jih znebili, so imele jedi pri Oazi svoj smisel in predvsem okus.
Finalne jedi so v Mlajtincih razdeljene na ponvice oziroma domačo klasiko, na prestižne stejke visokih cen z omakami in prilogami, ki vse skupaj še krepko podražijo, ter zelo drage jedi z žara iz mlete slovenske govedine. Je pa meso očitno drago zgolj v nekaterih oblikah, ponvica z dvema velikima kosoma svinjskega fileja v gorčični omaki in dvema še večjima kosoma pljučnega fileja v poprovi omaki stane 20 evrov, pa še pečen krompir in zimska zelenjava sta se pridružila na sredini. Bogata, dobro pripravljena jed.
Na drugi strani so nam pet čevapčičev ovili v slanino in dobili smo balkansko specialiteto, ki je od daleč celo malce spominjala na dobrote Leskovačkega dvora na Dunajski v Ljubljani, so pa dišečo peterico skupaj s kajmakom zaračunali kar 17 evrov, kar enostavno ni prav, ne glede na meso, ki so ga uporabili. A naj spet dodamo, da se je kuhinja v vseh fazah, razen pri argentinski premium govedini, ki je nismo pokusili, izkazala. Še najmanj smo bili zadovoljni pri malce presuhi (skoraj prekmurski) gibanici, medtem ko je bila obilna skutna torta zelo dobra.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
